Godala

Godala so glasbeni instrumenti, s katerimi ustvarjamo zvok tako, da nanje godemo z lokom, ki napete strune spravlja v nihanje oziroma v vibracijo. Ker strune s pomočjo trupa ustvarjajo zvok, spadajo godala v skupino kordofonih (corda = struna) glasbenih instrumentov. Poleg igranja z lokom lahko na njih tudi brenkamo (izvajalska tehnika pizzicato), v skladbah 20. stoletja po njih tudi tolčemo z roko.

V Evropo so godala prišla s Srednjega vzhoda v 10. stoletju. Eno najstarejših glasbil, na katero so igrali z lokom je bil rebek. Skupino godal v tujih jezikih večkrat dvoumno tolmačijo, ker je ne imenujejo po načinu izvajanja (npr. angleško: strings, kar obsega vse strunske instrumente), neglede na to pa za isti izraz v orkesterski glasbi velja, da v to skupino ne prištevajo brenkal, klavirja, itd.

Na godala lahko igramo tudi s prsti; temu se reče pizzicato. Nihanje strune proizvaja zvok.

Vrste modernih godal

Predniki današnjih godalnih instrumentov

rebek - predhodnica viole in violine
srednjeveške gosli
viela (vielle)
nožna viola (viola da gamba) - predhodnica violončela in posledično, kontrabasa
- viola bastarda
- ljubezenska viola (viola d'amore ali english violet)
- violetta piccola
- violone
ročna viola (viola da braccio) - predhodnica violine
ročna lira (lira da braccio) - predhodnica viole
- sopranska viola (diskantna viola)
- mala viola
- viola da spalla
žepna violina (pochette)

Ljudska godala

Posebne vrste godal

violinofon (Stroh-ova violina)
monokord Morska trobenta (Tromba Marina)

Sestavni deli godal

Resonančni trup (zunanji deli)

pokrov - izbočeno izrezana oz. izdolbljena tanka smrekova deska z dvema odprtinama v obliki črke f (zvočnica je na kitari, godala imajo f-odprtini)
f-odprtina (tudi zvočnica) - odprtina, ki omogoča prenos nihanja zraka iz trupa; odprtina, skozi katero postavimo dušo v godalni instrument
obod (tudi stranice) - 6 tankih javorjevih deščic, ki so na stičnih mestih podložene s krclji
dno - na nasprotni strani kot pokrov; sestavljeno iz ene ali dveh izbočeno izrezanih javorjevih desk. Najtanjše je na robovih in najdebelejše na sredini.
vložki, žile, intarzije - so intarzijske večslojne plasti temno-svetlo-temnega lesa, ki potekajo ob robu pokrova in dna
gumb - nanj je z debelo črevesno struno plastično ali kovinsko vezjo pritrjen strunik
strunik - držalo za strune, ki od tod potekajo preko kobilice, ubiralke in zgornjega sedla do vijakov, okoli katerih so navite
noga - kovinska ali plastična palica, ki služi kot naslon na tla med igro na violončelo (daljša) in na kontrabas (kratka)
kobilica (tudi mostiček, italijansko ponticello) - je javorjeva deščica z majhnimi zarezami, ki kot dvonožen nastavek stoji na pokrovu, čezenj pa so speljane strune. Kobilica, ki je hkrati sedlo, prenaša tresljaje strun na pokrov in dno in s tem v okoliški zrak. (glej tudi sul ponticello)
ubiralka - tudi del vratu godalnih instrumentov, narejena iz ebenovine ; nad u. potekajo strune, ki jih glasbenik pritiska na u. (ubira prste) in s tem strune zvenijo v različnih tonskih višinah.
podbradnik - naslon za brado izvajalca pri violini ali violi

Notranje opore trupa

(sestavljene so iz mehkega , smrekovega ali vrbovega lesa):

krclji - iz deščic napravljene notranje opore, s katerimi so podloženi ogli trupa.
- zgornji krcelj - na mestu zgornjega stika levega in desnega oboda pod vratom instrumenta
- spodnji krcelj - na spodnjem koncu trupa, kjer je pri violončelu in kontrabasu noga, pri violini in violi pa gumb.
- vogalni krcelj - notranja podpora vogalov
rebro, basovo rebro - znotraj na pokrov prilepljena smrekova deščica, ki poteka pod levo nogo kobilice vzporedno z ubiralko
duša - neprilepljena okrogla paličica ob desni nogi kobilice, ki tonsko veže pokrov z dnom

Polž in vijaki

Glava (zgornji del trupa)

polž - okrasni del glave, skrbnost njegove izdelave večinoma nakazuje na vrednost (pri starih in novih instrumentih)
vijačnica - na vsaki strani ima konično izvrtane odprtine za vijake
vijaki ali ključi - na katerih so navite strune; narejeni so iz primerno trdega lesa, pri velikih kontrabasih pa so namesto lesenih vijakov posebni kovinski zobati mehanizmi, ki omogočajo lažje napenjanje strun; vijake uporabljamo za uglasitev strun (instrumenta)

Godalni lok

Sestavni deli godalnega loka so:

palica - z gretjem umetno rahlo upognjena, večinoma iz brazilskega lesa, imenovanega pernambuk; tudi iz armirane plastike, karbona ...
žima - dlaka konjskega repa, najbolj primerna mongolska
žabica - naprava (iz ebenovine ali mamutovine ali želvovine ali iz plastike) za napenjanje loka, to je napenjanje žime; z napenjanjem žime spreminjamo tehnične lastnosti loka

Dodatna oprema godal

štimer ali vijak za 'fino' uglaševanje, nameščamo ga na strunik, da si pomagamo pri uglaševanju
dušilec ali sordino, v obliki trinožnega ebenovinastega ali kovinskega nastavka, ki lahko oprime kobilico. Dušilec pri godalih ima enak namen kot dušilci pri drugih instrumentih; dosežemo tišje in bolj odmaknjene (temnejše) tone, ker oviramo prosto nihanje strun in s tem zmanjšujemo nihajno amplitudo.
kolofonija - smola, s katero mažemo (natremo) drobne luskice na žimi, da je trenje med žimo in strunami večje; strune na ta način spravimo v nihanje (petje)

Najbolj znani izdelovalci godal

(Izdelovalci violin, viol, violončel, kontrabasov in godalnih lokov)

Avstrija

Francija

Italija

Madžarska

Otto Erdesz

Nemčija

Družina Klotz
Karl Hermann (Andreas Morelli)

Slovenija

Švica

Johannes Finkel (godalni loki)

ZDA

Viri

Vrbančič, Ivan (2004). Glasbeni slovarček. Ljubljana : Mladinska knjiga. COBISS 213952256. ISBN 86 11 16908 5.