Ogled vira Zgodovina Slovenije

[[Slika:Zemljovid Slovenske dezele in pokrajin.jpg|thumb|right|280px|Zemljevid slovenskih dežel [[Peter Kozler|Petra Kozlerja]] iz leta 1853]]{{Več sklicev}}{{Izvirno raziskovanje}}{{Lektura}}
{{Zgodovina Slovenije}}

'''Zgodovina Slovenije''' je [[zgodovina]] vseh prebivalcev na ozemlju današnje [[Slovenija|Republike Slovenije]] in v njeni neposredni soseščini od prazgodovine do danes. Ime ''Slovenija'' se v pomenu, ki je približno enak današnjemu, pojavi šele leta [[1834]] v knjigi ruskega zgodovinarja [[Jurij Ivanovič Venelin|Jurija Venelina]], ''Starodavni in današnji Slovenci'', deset let kasneje pa še v pesmi [[Jovan Vesel Koseski|Koseskega.]] Slovenija se kot politična enota prvič konstituira po letu [[1945]], kot samostojna država pa šele [[1991]].

== Prazgodovina ==
{{multiple image
 | align = right
 | total_width = 350

 | image1 = Divje Babe flute (Late Pleistocene flute).jpg
 | alt1 = [[Piščal (Divje babe)|Piščal iz jame Divje babe]] 
 | caption1 = [[Piščal (Divje babe)|Piščal iz jame Divje babe]]  
 
 | image2 = Ljubljana Marshes Wheel with axle (oldest wooden wheel yet discovered).jpg
 | alt2 = [[Kolo z Ljubljanskega barja]] 
 | caption2 = [[Kolo z Ljubljanskega barja]] 
 
 | footer = Na ozemlju Slovenije sta bili najdeni (verjetno) najstarejše glasbilo (piščal iz dobe [[Pleistocen|poznega Pleistocena]]) in najstarejše kolo iz dobe [[Neolitik]]a 
}}
Najstarejši dokaz [[človek|človeškega]] bivanja na današnjem slovenskem ozemlju sta dve [[kamen|kamniti]] [[orodje|orodji]] iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli [[neandertalec|neandertalci]], je najpomembnejša najdba piščalke iz Divjih bab v bližini [[vas]]i [[Šebrelje]] na Idrijsko-Cerkljanskem. V [[mlajša kamena doba|mlajši kameni dobi]] in [[bakrena doba|bakreni dobi]] so se prebivalci že ukvarjali z [[živinoreja|živinorejo]] in [[poljedelstvo]]m. Na prehodu iz bronaste v [[železna doba|železno dobo]] je obstajala kultura žarnih grobišč. Za [[železna doba|halštatsko obdobje]] so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane [[gradišče|gradišča]], in lepo izdelani železni predmeti (npr. [[situla|situle]]) in orožje ([[Most na Soči]], [[Vače]], [[Rifnik]], [[Šentvid pri Stični]]). Njihovi prebivalci etnično niso določljivi.

== Iliri, Kelti in Rimljani ==
[[Slika:Prefecture of Illyricum map(1).png|alt=Zemljevid.|sličica|202x202_pik|Zemljevid Ilirika]]
V današnji Sloveniji so živela [[Ilirija (država)|Ilirska]] plemena, ki so se preživljala s kmetijstvom, pozneje v 4. in 3. stoletju pr. n. št. so ozemlje današnje Slovenije zasedla tudi plemena [[Kelti|Keltov]], ki so tu ustanovili prvo državno tvorbo imenovano [[Noriško kraljestvo]]. Na [[Gorenjska|Gorenjskem]] in v delu [[Štajerska|Štajerske]] so živeli [[Tavriski]], [[Karni]] so se naselili na severozahodu, Noričani na severu, [[Japodi]] na [[Dolenjska|Dolenjskem]] in delno na [[Notranjska|Notranjskem]], [[Latobiki]] na Dolenjskem in [[Posavje|Posavju]], ter [[Histri]] v [[Istra|Istri]]. Ta ljudstva so razvojno in gospodarsko zaostajala za Rimljani. Ukvarjala so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev ([[Bohinj]], [[Tuhinj]]) in rek ([[Sava]], [[Savinja]], [[Drava]]).

[[Slika:Tabula Peutingeriana - Istra.JPG|thumb|right|200px|Mesta Emona, Celeia, Poetovio, so navedena tudi na [[Tabula Peuntingeriana|Peutingerjevi Tabuli]], ki prikazuje cestno omrežje rimskega cesarstva v 1. stoletju pr.n.š.]]
Današnje slovensko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Rimski prodor na ozemlje današnje Slovenije se je začel po ustanovitvi [[Akvileja|Akvileje]] (v slovenščini Ogleja), (181 pr. n. št.). V drugi polovici 2. stoletja so [[Rimljani]] v istrskih vojnah podjarmili Histre, Tavriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Nato je [[Oktavijan]] v letih 35-33 pr. n. št. mejo premaknili vse do [[Donava|Donave]] in okoli 16 pr. n. št. mirno priključil zavezniško [[Noriško kraljestvo]]. Zasedena področja so Rimljani vključili v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija do [[Atrans]]a z [[Istra|Istro]] je bila vključena v 10. regijo [[Italija (rimska provinca)|Italije]] (''Regio X''), vzhodni del in [[Dolenjska]] sta bila vključena v [[rimska provinca|provinco]] [[Panonija (rimska provinca)|Panonijo]], alpski prostor in [[Posavje]] sta bila sredi 1. stoletja vključena v provinco [[Norik (rimska provinca)|Norik]]. Nastajati so začela mesta [[Emona]] (''danes Ljubljana''), [[Claudia Celeia|Celeia]] (''danes Celje''), [[Petoviona|Poetovio]] (''danes Ptuj''), in [[Neviodunum]] (''danes Drnovo''), ki so jih naseljevali priseljenci iz Italije in romanizirani staroselci. Zgrajen je bil cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetovio-[[Carnuntum]] (Petronell ob Donavi).

Današnji slovenski prostor je bil opustošen med markomanskimi vojnami. Vdor Markomanov, Jazigov in drugih germanskih plemen ter kuga sta prizadela prebivalstvo, tako da se je na ta prostor priselilo mnogo Germanov in pripadnikov nižjih slojev z vzhoda cesarstva. Na začetku vojne so Rimljani zgradili obrambni sistem (''praetentura Italiae et Alpium''), ki je ščitil vzhodno mejo province Italije. Med markomanskimi vojnami sta napravila kariero tudi dve najvidnejši osebi s tega ozemlja v rimski dobi: [[Mark Valerij Maksimijan]], general in senator, ki je zapustil napise od [[Numidija|Numidije]] do Leugaricia (danes [[Trenčin]] na Slovaškem - od Donave najsevernejši rimski napis) in [[Tit Varij Klemens]], vitez (morda tudi senator), ki je kasneje bil cesarski tajnik in član cesarjevega sveta [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]].

Prve organizirane [[krščanstvo|krščanske cerkve]] so nastale proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju so se oblikovale [[škofija|škofije]], ki so sodile pod oblast [[metropolija|metropolije]] v Ogleju (Aquileia). Zaradi obrambe meje Italije je v 3. stoletju na kraškem robu nastal utrdbeni sistem [[Claustra Alpium Iuliarum]]. V 5. in 6. stoletju je začela rimska oblast na ozemlju Slovenije slabeti zaradi vdorov [[Germani|germanskih plemen]], ki so se premikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je iz mest začelo seliti v višinska zatočišča. Sredi 5. stoletja so prek Slovenije v Italijo vdrli [[Huni]] in opustošili vrsto mest na poti, ob koncu 5. stoletja pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo in do 536 so bili v njihovo [[Italsko kraljestvo (ostrogotsko)|Italsko kraljestvo]] vključeni tudi Norik, [[Dalmacija (rimska provinca)|Dalmacija]] in Panonija.

== Naselitev Slovanov ==
{{glavni|Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe}}

V 6. stoletju so se na širšem ozemlju vzhodnih Alp naselili Slovani. Prvi slovanski naselitveni sunek je datiran okoli leta 550, potekal pa je iz smeri današnje [[Moravska|Moravske]]. Drugi slovanski sunek je prišel po odhodu [[Langobardi|Langobardov]] z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo leta 568. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati [[Avari]] in [[Slovani]].

Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki [[Vlahi|romaniziranih staroselcev]], ki so deloma še ohranili [[krščanstvo]]. [[Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe]] potrjujejo propadi [[škofija|škofij]] v [[Vzhodne Alpe|vzhodnoalpskem]] prostoru v drugi polovici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanskega govora. Meja z [[Bavarci]] se je že takrat začasno ustalila na vzhodnem [[Tirolska|Tirolskem]], meja z [[Langobardi]] se je ustalila na robu Furlanske nižine v 7. stoletju,<ref>{{Navedi knjigo|title=Zgodovina Langobardov = (Historia Langobardorum)|publisher=Obzorja|date=1988|location=Maribor|isbn=86-377-0350-X|oclc=439852250|first=Fran|last=Bradač|first2=Bogo|last2=Grafenauer|first3=Kajetan|last3=Gantar|first4=Vesna|last4=Potokar}}</ref> njihova prisotnost v [[Istra|Istri]] pa je dokumentirana v začetku 9. stoletja, in sicer v zapisniku [[Rižanski zbor|rižanskega zbora]].

== Slovanski plemenski kneževini [[Karantanija]] in [[Karniola]] ==
Slovani v Vzhodnih Alpah so bili, tako kot Slovani v [[Panonija|Panoniji]], podrejeni oblasti avarskih [[kagan]]ov. Avarski davčni pritiski in nasilje nad podrejenimi Slovani<ref name="GB94">Grafenauer, B. (2000). Str. 94.</ref> so nekje med leti 622<ref name="GB94"/> in 626<ref name="CF109">Curta, F. (2001). Str. 109.</ref> sprožili obsežen slovanski upor pod [[kralj Samo|Samovim]] vodstvom, ki je obsegal področja na današnjem [[Češka|Češkem]] in [[Moravska|Moravskem]], verjetno pa tudi že v [[Alpe|Vzhodnih Alpah]]. Samova vstaja in avarski poraz pred [[Konstantinopel|Konstantinoplom]] sta vsekakor tako hudo omajala avarsko vojaško moč,<ref name="SS30">Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 30</ref> da so se jim v širokem loku od Sudetov do južne Rusije uprla številna slovanska plemena in se začasno otresla njihove oblasti.<ref>Hauptman, L. (1999). Str. 37.</ref> Zdi se, da je bila [[Samova plemenska zveza]] delno že razslojena družba, saj [[Fredegarjeva kronika]], ki opisuje tedanje dogodke, ločuje med izrazi »[[Vendi]]« in »[[Slovani]]«, pri čemer naj bi bili »Vendi« le tisti Slovani, ki so Avarom služili kot pomožna vojska.<ref name="CF60">Curta, F. (2001). Str. 60.</ref>

Samovi plemenski zvezi se je pridružil tudi velik del vzhodnoalpskih Slovanov pod vodstvom kneza [[Valuk, knez Karantanije|Valuka]].<ref name="KP">Korošec, P. (1990). Str. 17.</ref><ref name="WH177">Wolfram, H. (1991). Str. 177.</ref>  Kdaj točno so se pridružili svojim severnim slovanskim sosedom, ni jasno.<ref name="WH177"/>  Vsekakor so leta 630 v pohodih zoper Samovo kraljestvo sodelovali tudi Langobardi, ki pa so tedaj mejili le na vzhodnoalpske Slovane, in tem so že med leti 623-626 iztrgali iz rok področje v Kanalski dolini.<ref name="SS31">Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 31.</ref> Po drugi strani pa so že leta 628 vzhodnoalpski Slovani proti Bavarcem dosegali tako odlične uspehe, da so dosegli ustalitev svoje zahodne meje, kar  dokazuje, da so bile v igri širše povezave med Slovani in ne zgolj vojne lokalnih plemen na delu Vzhodnih Alp. To dokazuje vsaj povezovanje vzhodnoalpskih plemen in nastanek politične skupnosti, ki kasneje nosi ime Karantanija, če ne že Samove plemenske zveze na tem področju.<ref>Glej v: Grafenauer, B. (2000). Str. 115.</ref> Čeprav so Valukovi Slovani v vzhodnih Alpah nedvomno vsaj od leta 630 pripadali Samovi plemenski zvezi, pa ni nujno, da so ji pripadali tudi Slovani južno od Alp na področju današnje Slovenije, saj je bilo to področje prehodnih vplivov med Langobardi, Avari in Slovani.<ref name="KP"/><ref name="SP30">Štih, P. (2001). Str. 30.</ref> Samo je vladal do leta 658,<ref name="SP30"/> po njegovi smrti pa se je zveza plemen od Labe pa morda celo do Jadrana hitro razkrojila.<ref>Grafenauer, B. (2000). Str. 97.</ref>

[[Slika:Carantania 800 AD.PNG|thumb|right|200px|Najverjetnejši obseg Karantanije okoli leta 800]]Po propadu [[Samova plemenska zveza|Samove plemenske zveze]] leta 658 je "krajina Slovanov" s središčem na [[Krnski grad|Krnskem gradu]] severno od današnjega [[Celovec|Celovca]], ki se je že začela imenovati [[Karantanija]], ohranila neodvisnost. Ko so Karantanci okoli leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast, ter jim za talca poslali sina kneza [[Borut, knez Karantanije|Boruta]], [[Gorazd, knez Karantanije|Gorazda]], in knezovega nečaka Hotimira, ki so ju Bavarci pokristjanili. Z vladanjem kneza [[Hotimir, knez Karantanije|Hotimira]] leta 751 se je začelo [[pokristjanjevanje]] Karantancev, kar je sprožilo tri neuspele upore. Po porazu bavarskega kneza [[Tasilo III.|Tasila III.]] leta 788, je bila v [[Frankovska država|frankovsko državo]] [[Karel Veliki|Karla Velikega]] skupaj z Bavarsko vključena tudi Karantanija. Ko je knez [[Slavonija|slavonskih]] Slovanov [[Ljudevit Posavski]] leta 819 zaradi nezadovoljstva s frankovskim [[Furlanija|furlanskim]] [[mejni grof|mejnim grofom]] začel upor, so se mu leta 820 priključili tudi Karantanci, a so bili še istega leta poraženi. Po zadušitvi tega upora so Franki leta 828 reorganizirali upravo in najkasneje tedaj so po večinskem mnenju zgodovinske stroke domače slovanske kneze zamenjali frankovski [[grof]]je. Iz časa Karantanije pa se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred [[ustoličevanje koroških vojvod|ustoličevanja koroških vojvod]], ki je potekal v [[slovenščina|slovenskem jeziku]]. Kljub postopni integraciji Karantanije v frankovski politični okvir in njenemu kasnejšemu razpadu na posamezne [[Slovenske dežele|dežele]], se je na vsem njenem ozemlju ohranilo tudi slovensko govoreče plemstvo, o čemer pričajo t. i. [[slovenske fevdne prisege]] iz 17. stoletja<ref>http://physics.fe.uni-lj.si/members/iglic/history/uporaba_slovenscine.pdf, Dr. Aleš Iglič, O uporabi slovenščine med plemstvom</ref><ref>http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:bibl_097/VIEW/, Fran Kotnik, Dvoje slovenskih fevdnih priseg</ref>.<br />
[[Langobardi|Langobardski]] kronist [[Pavel Diakon]] opisuje prihod Slovanov na rob [[Furlanija|Furlanske nižine]]. V svojem znamenitem delu  [[Historia Langobardorum]]  (''Zgodovina Langobardov''), kjer je opisana zgodovina Langobardov od začetkov leta 560 do konca leta 740, Pavel Diakon omenja med drugim tudi bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670, nedaleč od [[Čedad]]a ob reki [[Nadiža|Nadiži]]: {{Citatni blok|"non longe a Foroiuli....ad ponte Natisonis fluminis"}}
[[Slika:Karniola around 800.png|thumb|right|200px|Verjetni obseg Karniole okoli leta 800]]
Med zgodovinarji in arheologi prevladuje mnenje, da se je na območju osrednje Slovenije, v zgornjem [[Posavje|Posavju]], na prehodu iz [[8. stoletje|8.]] v [[9. stoletje]] razvila slovanska [[pleme]]nska kneževina Karniola, katere središče je bilo v [[Carnium]]u (današnjem [[Kranj]]u). [[Karniola|Karniolo]] omenja že v 8. stoletju [[Langobardi|langobardski]] [[kronika|kronist]] [[Pavel Diakon]], ki za deželo uporabi oznako  '''"''' ''Carniola, patria Sclavorum'' '''"'''. Leta 795 je izpričan edini domnevni knez [[Vojnomir Slovan|Vojnomir]]. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, vendar je svojo plemensko ureditev ohranila do leta 828, ko so jo [[Franki]] po neuspešnem uporu panonskega slovanskega kneza Ljudevita Posavskega spremenili v [[mejna grofija|mejno grofijo]].

Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov v [[Istra|Istri]] je listina [[rižanski zbor|rižanskega zbora]]. To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu [[Koper|Kopra]]. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali pa so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je, med drugim, zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo [[Franki|frankovsko]] oblast nad deželo, da bo [[Slovani|Slovane]], ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.<ref>Boris Gombač, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Bandecchi & Vivaldi Editori, Pontedera 2007, ISBN 978-88-8641-327-8, Str. 43</ref><ref>Ramiro Udina, Il Placito del Risano: istituzioni giuridiche e sociali dell’Istria durante il dominio bizantino. Officine grafiche, 1932</ref> {{Citatni blok|"De sclavis autem unde dicitis, accedamus super ipsas terras ubi resideant, et videamus ubi sine vestra damnietate valeant residere, resideant: ubi vero vobis aliquam damniatatem faciunt sive de agris, sive de silvis, vel roncora, aut ubicumque, nos eos eiiciamus foras."}}

== Frankovska država ==
[[Slika:Frankenreich 768-811.jpg|thumb|desno|250px|[[Karel Veliki|Frankovska]] država (768-814)]]
Po neuspešnem [[Bolgari|bolgarskem]] prodoru v [[Panonija|Panonijo]] in njeni ponovni osvojitvi je kralj [[Ludvik Nemški]] okoli leta 840 Panonijo podelil v [[fevd]] beguncu z [[Moravska|Moravske]] [[Pribina|Pribini]]. Leta 847 je bil Pribina imenovan za [[grof]]a in ozemlje [[Spodnja Panonija (frankovska dežela)|Spodnje Panonije]] je postalo njegova last. Sedež oblasti je bil v [[Blatenski kostel|Blatenskem kostelu]] na današnjem [[Madžarska|Madžarskem]]. Leta 861 je Pribino nasledil sin [[Kocelj]] in se iztrgal frankovskemu vplivu. Kocelj je podpiral slovanski misijon [[sveti Ciril|svetega Cirila]] in [[sveti Metod|svetega Metoda]] in oviral delovanje [[Salzburg|salzburških]] [[misijonar]]jev. Vendar je bil okoli leta 876 odstranjen, kar je končalo kratko obdobje samostojnosti spodnjepanonske slovanske kneževine. Ozemlje je bilo ponovno vključeno v [[Vzhodna marka|Vzhodno marko]]. V času vlade [[Arnulf Koroški|Arnulfa Koroškega]] je [[Koroška (vojvodina)|Koroška]] postala središče Vzhodne marke in dobila precejšnjo samostojnost znotraj cesarstva. Na slovenskem ozemlju se je krepila  [[fevdalizem|fevdalizacija]], a proces je zaustavil prodor Madžarov ob koncu 9. stoletja.

Po porazu Bavarcev v bitki z [[Madžari]] pri današnji [[Bratislava|Bratislavi]] leta 907 je namreč ozemlje osrednje Slovenije za približno pol stoletja prišlo pod madžarsko oblast. Fevdalni sistem se je tako izoblikoval šele po porazu Madžarov pri [[Augsburg]]u leta 955 in po ponovni vključitvi tega ozemlja v cesarstvo, v 10. in 11. stoletju.

== V Svetem rimskem cesarstvu ==
{{multiple image
 | align = right
 | total_width = 500
 | image1 = Karte_Herzogtum_Bayern_im_10._Jahrhundert.png 
 | caption1 =  Nastanek Koroške vojvodine ob razdelitvi Bavarske vojvodine leta 976   
 | image2 = Karantanija 990.PNG
 | caption2 = Koroška vojvodina leta 990  
}}
Po novi osvojitvi je bila spremenjena tudi upravna organizacija, ki je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). Cesar [[Oton II.]] je Koroški, ki je leta 976 postala [[vojvodina]], podredil sosednje mejne grofije: [[Karantanija|Karantansko marko]], Podravsko, [[Savinjska marka|Savinjsko]], [[Kranjska|Kranjsko]], [[Istra|Istrsko marko]] in [[Furlanija|Furlansko]] ter [[Verona|Veronsko marko]]. Ta polsamostojna tvorba je obstajala do začetka 11. stoletja, ko so se začele oblikovati [[dežela|dežele]]. V tem obdobju se je utrdil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške rodbine, nastali so prvi [[grad]]ovi okrepila se je [[Kolonizacija na Slovenskem|kolonizacija]] in uveljavil se je [[huba|hubni]] sistem delitve obdelovalne zemlje. Iz tega časa izvirajo tudi [[Brižinski spomeniki]].

Iz mejnih krajin in iz nekaterih zaključenih ozemelj, ki so jih obvladovale velike plemiške družine, so se v visokem [[srednji vek|srednjem veku]] na področju Slovenije izoblikovale zgodovinske dežele [[Štajerska (vojvodina)|Štajerska]], [[Koroška (vojvodina)|Koroška]], [[Kranjska]], [[Goriška]], [[Trst]] in [[Istra]], vključene v [[Sveto rimsko cesarstvo]].

== Prihod in utrditev Habsburžanov ==
[[Slika: Growth of Habsburg territories.jpg|thumb|right|245px|Širjenje vpliva Habsburžanov
{{legenda|#CD5C5C|posesti do leta 1282}}
{{legenda|#B0C4DE|pridobljeno med leti 1282 in 1521}}
{{legenda|#FFC0CB|pridobljeno med leti 1521 in 1650}}
{{legenda|#FFD700|pridobljeno med leti 1650 in 1700}}
{{legenda| #FFFF00|pridobljeno med leti 1700 in 1800}}
{{legenda| #98FB98|pridobljeno med leti 1800 in 1815}}
{{legenda| #FFFACD|pridobljeno po letu 1815}}]]
Leta 1246 so izumrli [[Štajerski vojvoda|štajerski]] in [[Avstrijski vojvoda|avstrijski vojvode]] [[Babenberžani]]. Za njihovo dediščino sta se spopadla [[ogrski kralj]] [[Bela IV.]] in [[češki kralj]] [[Otokar II. Přemysl]], ki je leta 1260 dokončno prevladal. Leta 1269 je brez potomcev umrl [[Ulrik III. Spanheim]], [[koroški vojvoda]] in [[Kranjska mejna grofija|kranjski]] [[deželni knez]]. Otokar II., njegov bratranec, je takoj zasedel spanheimske posesti. Leta 1272 je Otokar II. z izvolitvijo za [[Generalni poglavar|generalnega poglavarja]] prevzel oblast še v [[Furlanija|Furlaniji]] in s tem obvladal celotno ozemlje od Češke do [[Jadransko morje|Jadranskega morja]]. Otokar II. je naletel na odpor preostalega visokega plemstva. Rimsko-nemški kralj [[Rudolf I. Habsburški]] je zahteval vrnitev novopridobljenih Otokarjevih posesti. Spor se je razrešil leta 1278 z [[Bitka na Moravskem polju|bitko na Moravskem polju]], v kateri je Otokar II. izgubil življenje. Potolkli so ga sorodniki [[Siegfrieda Marenberškega]], štajerskega plemiča, ki ga je Otokar II. dal usmrtiti brez sodnega procesa.

Po padcu Otokarja II. se je na tem prostoru vzpostavilo ravnotežje med [[Habsburžani]] in [[Goriški grofje#Majnhardinci (tirolska veja)|majnhardinsko vejo Goriških grofov]]. Rudolf I. je leta 1282 Avstrijo in Štajersko podelil v fevd sinovoma Albrehtu in Rudolfu II., Koroško v fevd Goriškim, Kranjsko pa Goriškim v zastavo. Ko so Goriški-Majnhardinci leta 1335 izumrli, so za njimi dedovali Habsburžani. Leta 1374 so dedovali dve manjši deželi, ki so si ju ustvarili pripadniki [[Goriški Grofje#Albertinci (goriška veja)|albertinske veje Goriških grofov]], [[Pazinska grofija|Pazinsko grofijo]] v [[Istra|Istri]] in [[Slovenska marka|Grofijo v Marki in Metliki]] v [[Bela krajina|Beli krajini]]. Njihove posesti so dosegle [[Jadransko morje]] leta 1366, ko so se jim podredili [[gospodje Devinski]], še pomembnejša pa je bila na tem območju pridobitev mesta [[Trst]] leta 1382.

[[Slika:Celjski_grofje_ozemlje.PNG|thumb|right|245px|Posesti Celjskih grofov sredi 15. stoletja]]Oblast [[Habsburžani|Habsburžanov]] je začasno ogrozil vzpon [[Celjski grofje|Celjskih grofov]]. Ta se je začel v drugi tretjini 14. stoletja: leta 1333 so dedovali po [[Vovbržani]]h, leta 1341 dobili [[grof]]ovski naslov, povezava s cesarjem [[Sigismund Luksemburški|Sigismundom Luksemburškim]] pa jim je omogočila, da so se njihove posesti razširile še na Ogrsko in [[Hrvaška|Hrvaško]]. Sigismund jih je leta 1436 povišal v [[državni knez|državne kneze]], kar je omogočilo razvoj posebne [[dežela|dežele]], [[Celjska kneževina|Celjske kneževine]]. Povišanje pa je sprožilo tudi vojno s Habsburžani, ki se je leta 1443 končala s poravnavo med [[Friderik II. Celjski|Friderikom II. Celjskim]] in [[Friderik III. Habsburški|Friderikom III. Habsburškim]]. S poravnavo sta družini sklenili pogodbo o dedovanju, ki pa so jo po smrti zadnjega Celjana [[Ulrik II. Celjski|Ulrika II.]] leta 1456 Habsburžani morali ubraniti v [[vojna za celjsko dediščino|vojni za celjsko dediščino]] (do leta 1460).
{{multiple image
 | align = right
 | total_width = 500
 | image1 = Boj s Turki-Valvasor.jpg 
 | alt1 =   
 | caption1 =  Prvi [[Turški vpadi|turški vpad]] je prizadel Belo krajino (1408). Po padcu Bosne (1463) so si sledili bolj uničujoči vpadi, ki so zaobjeli tudi Kranjsko, Koroško in Štajersko (1473, 1476, 1478, 1480, 1483). Sledili so si turški vpadi v času vladanja sultana [[Sulejman I.|Sulejmana I.]], ko so Turki zavzeli Beograd (1521) in Budim (1526), ter leta 1529, ko so Turki prvič oblegali Dunaj.
 | image2 = Valvasor - Croatian–Slovene Peasant Revolt 1573.jpg  
 | alt2 = [[Kolo z Ljubljanskega barja]] 
 | caption2 = [[Kmečki upori na Slovenskem]]:<br />- [[Koroški kmečki upor]] (1478),<br />- [[Slovenski kmečki upor]] (1515),<br />- [[Hrvaško-slovenski kmečki upor]] (1572),<br />- [[Drugi slovenski kmečki upor]] (1635),<br />- [[Tolminski kmečki upor]] (1713).  
}}

Leta 1461 se je Friderik III. zaradi dediščine ogrske krone zapletel v vojno z [[Ogrska|ogrskim]] kraljem [[Matija Korvin|Matijo Korvinom]] in s svojim bratom Albrehtom, ki je zahteval del avstrijske dediščine. Spopadi, ki so v glavnem potekali v [[Spodnja Avstrija|Spodnji Avstriji]], so zajeli tudi [[Štajerska (vojvodina)|Štajersko]], v njih pa so cesarju precej pomagale [[Notranja Avstrija|notranjeavstrijske]] čete. Končali so se z Albrehtovo smrtjo brez potomcev leta 1463. Toda leta 1469 je Štajersko, predvsem [[Štajerska (pokrajina)|Spodnjo]], močno prizadela [[fajda]] plemstva in najemniških čet z vladarjem. Tudi te spopade je spodbudil ogrski kralj. Končala se je z usmrtitvijo najemniškega poveljnika [[Andrej Baumkircher|Andreja Baumkircherja]] leta 1471. Po letu 1479 se je zaradi imenovanja [[Nadškofija Salzburg|salzburškega nadškofa]] Friderik III. znova zapletel v dolgotrajno vojno z Matijo Korvinom. Korvin je bil uspešen in njegove čete so zasedle večino Štajerske, [[Kranjska|Kranjske]], [[Reka, Hrvaška|Reko]] in vojvodino [[Avstrija (vojvodina)|Avstrijo]] ter leta 1485 vkorakale na [[Dunaj]]. Oblast nad temi deželami so Habsburžani znova dobili šele po njegovi smrti, ko je ozemlja zasedel [[Maksimilijan I. Habsburški]].

Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali [[turški vpadi]]. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper [[Turki|Turke]] in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili [[kmečki upori|kmečke upore]]. Največji je 1515 zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Leta 1572/1573 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.

Leta 1518 se je v Innsbrucku zvršilo zasedanje vseh deželnih stanov dednih habsburških dežel. Na enotnem deželnem zboru so si zadali nalogo, da obrambno povežejo dedne dežele v trajno, trdno in enotno zvezo in da sodelujejo Notranjeavstrijske in Zgornjeavstrijske dežele v obrambi zoper Turkov. Na zasedanju so določili dedno celovitost habsburških dednih dežel.

== Od reformacije do baroka ==
{{bar box
|width = 300px
|float = right
|title = {{multiple image
|align=center
|image1=Primož Trubar - Abecednik.jpg
|width1=130 
|caption1= Trubarjev Abecedarium (1550)  
|image2= Dalmatinova_biblija_barva.jpg  
|width2=145 
|caption2= Dalmatinova Biblija<br />(1583)}}}}
Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila [[reformacija]] pretežno [[Luteranstvo|luteranske smeri]] in postavila temelje slovenskega [[knjižni jezik|knjižnega jezika]] in s tem oblikovanja slovenske jezikovne skupnosti. [[Primož Trubar]] je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, ''[[Abecedarium|Abecednik]]'' in ''[[Catechismus (1550)|Katekizem]]''. [[protestantizem|Protestanti]] so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini, med drugim je [[Adam Bohorič]] napisal prvo slovensko slovnico (''[[Articae Horulae]]'' (1584)), leta 1584 pa je [[Jurij Dalmatin]] izdal prevod celotnega ''[[Sveto pismo|Svetega pisma]]''.

V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in [[katoliška cerkev]] v procesu [[Protireformacija|Protireformacije]] in katoliške prenove zatrli protestantizem in za dolgo časa zavrli [[književnost]] v slovenskem jeziku.

== Terezijanska in jožefinska doba ==
[[Slika:AvI Provinz Innerösterreich.jpg|thumb|250px|left|Dežele Notranje Avstrije leta 1794<br />(pred Napoleonovimi osvojitvami)]]
V času vladanja [[Marija Terezija|Marije Terezije]] in njenega sina, cesarja [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II.]] (1765-1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjalo oblikovanje ideje o obstoju posebnega [[Slovenci|slovenskega naroda]]. Oba vladarja sta izvedla še številne druge reforme, vendar je moral Jožef II. nekatere najbolj radikalne razveljaviti še pred svojo smrtjo. Med pomembnejšimi ukrepi, ki so se obdržali, sta [[nevoljniški patent]], ki je podložnikom podelil osebno svobodo, in [[tolerančni patent]], ki je znova dovolil naselitev Judov in protestantov. Jožefa II. je kratko nasledil njegov brat, zmerni reformist [[Leopold II. Habsburško-Lotarinški|Leopold II.]] (1790-92), tega pa sin konservativni [[Franc II. Habsburško-Lotarinški|Franc II.]]
{{clear}}

== Pod Francozi ==
[[Slika:Italija 1810 Slovenscina.png|thumb|right|180px|Ilirske province]]
Ob koncu 18. stoletja so slovenske dežele dosegli spopadi v [[francoske revolucionarne vojne|francoskih revolucionarnih vojnah]]. Leta 1797, ob koncu [[vojna prve koalicije|vojne prve koalicije]], so francoske čete za kratek čas zasedle tudi dele današnjega slovenskega ozemlja.

Ob podpisu [[campoformijski mir|campoformijskega miru]] je celotno slovensko etnično ozemlje prišlo v okvir [[Habsburška monarhija|Habsburške monarhije]], saj so Habsburžani v zameno za [[Lombardija|Lombardijo]] in [[Avstrijska Nizozemska|Avstrijsko Nizozemsko]] dobili nekdanjo [[Beneška Istra|beneško Istro]] in [[Benečija|Benečijo]].

Po [[vojna tretje koalicije|vojni tretje koalicije]] in podpisu [[bratislavski mir|bratislavskega miru]] (1805) je monarhija izgubila tudi obe pokrajini, ki sta pripadli francoskemu [[Italijansko kraljestvo|Italijanskemu kraljestvu]].

Po novem porazu [[Avstrijsko cesarstvo|Avstrijskega cesarstva]] leta 1809 je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] s [[schönbrunnski mir|schönbrunnskim mirom]] habsburški monarhiji iztrgal jugozahodne slovenske dežele (do [[Sava|Save]]) in na ozemlju zahodne Koroške, Kranjske, Goriške, [[Trst]]a, [[Istra|Istre]], [[Dalmacija|Dalmacije]] in [[Hrvaška|Hrvaške]] južno od Save ustanovil [[Ilirske province]] (1809-1813) z glavnim mestom  Ljubljano. Province so bile popolnoma odvisne od [[Prvo francosko cesarstvo|Francije]], čeprav so bile njen sestavni del samo administrativno. Motivi za njihovo ustanovitev so bili predvsem strateški in gospodarski (kopenska povezava z [[Osmanski imperij|Osmanskim imperijem]], blokada [[Avstrijsko cesarstvo|avstrijskega]] dostopa do Sredozemlja). Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke, uvedla reforme prava ([[Code Napoleon]]) in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila, čeprav je to načrtovala.

Propad Napoleonove politične tvorbe (Ilirske province), je bila prva priložnost za južnoslovanske narode, da bi se združili v eno državo, saj so se ravno v tistem obdobju Srbi osvobajali izpod Osmanskega imperija. Za združitev "južnoslovanskih plemen" je bilo nato potrebnih nadaljnjih sto let, do konca 1. svetovne vojne. Skozi celotno 19. stoletje pa sta se kljub temu razvijala slovenski jezik in narodna zavest, kar je kasneje, v 20. stoletju vplivalo na kulturni in politični pristop Slovencev do jugoslovanske države. Izboljšan položaj slovenščine in nekateri drugi vplivi francoske zasedbe približno polovice današnje Slovenije, pa tudi vplivi idej [[francoska revolucija|francoske revolucije]] so pospešili oblikovanje zavesti o obstoju slovenskega naroda. [[Anton Tomaž Linhart]] v zgodovinopisju, [[Jernej Kopitar]] v jezikoslovju in nekateri drugi so pripomogli k uveljavljanju predstave o etnični enotnosti slovanskih prebivalcev Kranjske, južnega dela Štajerske, Koroške, Goriške in dela Istre ter tržaškega zaledja. Vendar je bilo takšno prepričanje značilno predvsem za del izobražencev, med širšim slojem pa je kratka francoska zasedba ostala v spominu predvsem po visokih davkih, spremembi tradicionalnih trgovskih tokov in slabi gospodarski situaciji, ki so bili posledica Napoleonovih vojn z evropsko koalicijo.

== Slovenija v predmarčni dobi ==
{{glavni|Zgodovina Slovenije v predmarčni dobi}}
[[Slika:Kmetijske in rokodelske novice.jpg|thumb|left|200px|Leta 1843 so začele izhajati [[Kmetijske in rokodelske novice]],<br /> ki so pomembno prispevale pri oblikovanju [[Slovenščina|enotnega slovenskega knjižnega jezika]] in prepričanja o obstoju [[narod|slovenskega naroda]]]] [[Slika:Austrian kingdom of illyria.png|thumb|200px|Ilirsko kraljestvo (1822-1849)]]
V 30. in 40. letih 19. stoletja so slovensko govoreče izobražene elite z redkimi izjemami zavrnile ideologijo [[ilirizem|ilirizma]], ki je predvidevala nastanek enega južnoslovanskega (''ilirskega'') naroda in skupnega [[knjižni jezik|knjižnega jezika]] ter za tisti čas še nekoliko utopično, tudi nastanek južnoslovanske države. Prepričanje o posebni slovenski identiteti je izviralo predvsem iz verovanja v obstoj slovenske jezikovne skupnosti, ki je bila utemeljena na književni tradiciji iz časa delovanja slovenskih protestantov v 16. stoletju, ter na tedanji živahni slovstveni dejavnosti. Vrednost slovenskega jezika je dvignilo zlasti delovanje [[pesnik]]a [[France Prešeren|Franceta Prešerna]], ki je dokazal, da je slovenščina primerna tudi za visoko kulturo. Poleg tega je individualnost slovenščine dokazovala tedanja [[slavistika]] (Jernej Kopitar, [[Pavel Jozef Šafárik]]). Ker je tedaj veljalo, da so jezikovne skupnosti enake narodom, se je med izobraženci vse bolj širilo prepričanje o obstoju slovenskega naroda.

V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela [[industrializacija]]. Velika pričakovanja je vzbudila zlasti gradnja [[Južna železnica|Južne železnice]], ki je povezovala Dunaj in Trst ter je potekala čez slovenske dežele.

V evropski [[Revolucije leta 1848|pomladi narodov]], marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan »[[Zedinjena Slovenija]]«, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.

== V ustavnem obdobju ==
[[Slika:Austria-Hungary-sl.png|thumb|right|250px|Dežele Avstro-Ogrske po 1867]]
Leta [[1867]] so slovenski poslanci na deželnih volitvah na [[Kranjska|Kranjskem]] že dobili večino. Tega leta je z razdelitvijo države na ogrski in avstrijski del, nastala [[Avstro-Ogrska]]. Večji del današnjega slovenskega ozemlja je ostal v [[Cislajtanija|avstrijskem delu monarhije]], le [[Prekmurje]] je ostalo v [[Translajtanija|ogrskem]]. Že leta 1866, ko je Avstrija izgubila vojno z [[Italija|Italijo]] in [[Prusija|Prusijo]] si je Italija priključila [[Benečija|Benečijo]]. [[Beneški Slovenci]] so tako prišli pod Italijo, kar je potrdil formalni [[plebiscit]].

Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev (obdobje [[slogaštvo|slogaštva]]), kasneje pa so se poglabljala politična razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je bilo obdobje [[kulturni boj|kulturnega boja]] med [[politični katolicizem|katoliško]] in [[liberalizem|liberalno]] strujo [[meščanstvo|meščanskih]] politikov. V začetku [[20. stoletje|20. stoletja]] se uveljavljajo tudi [[socialdemokracija|socialdemokratska]] politična združenja, ki so jih vodili razumniki, sodelavce pa iskali med vse številčnejšim delavstvom. Predvsem v začetku 20. stoletja so se precej okrepila prizadevanja za državnopravno in tudi kulturno povezovanje z Južnimi Slovani, predvsem s [[Hrvati]]. Zamisel o [[trializem|trialistični]] preureditvi Avstro-Ogrske, s katero bi Slovenci in Hrvati v monarhiji dobili posebno državno enoto je imela pristaše v katoliškem in liberalnem taboru, med izobraženci so se mnogi zavzemali za tesno kulturno in jezikovno povezovanje z ostalimi slovanskimi narodi v monarhiji, ter celo za opustitev slovenskega jezika ([[neoilirizem]]).

== Prva svetovna vojna ==
[[Slika:Austrianinf.jpg|thumb|left|200px|Avstrijska pehota v 1. svetovni vojni]]
Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]], ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo [[soška fronta|soško fronto]] in s politiko velesil, kjer je grozilo razkosanje slovenskega ozemlja med več držav ([[Londonski sporazum (1915)|londonski sporazum]], [[1915]]), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v okviru habsburške monarhije. Zahtevo, znano kot [[majniška deklaracija (1917)|Majniška deklaracija]] , so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v [[Državni zbor (Avstrijsko cesarstvo)|dunajskem parlamentu]] spomladi [[1917]]. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije (npr. oktobrski manifest cesarja [[Karel I. Habsburško-Lotarinški|Karla I.]]) pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti. Ohranitev reformirane države je najdlje zagovarjal nekdanji načelnik [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|Slovenske ljudske stranke]] in zadnji [[Kranjska|kranjski]] [[deželni glavar]], [[Ivan Šusteršič]], ki pa je imel le malo pristašev in vpliva.

== Obdobje med obema vojnama ==
{{glavni|Zgodovina Slovenije od leta 1918 do leta 1945}}
[[Slika:Rudolf Maister 1910s (2).jpg|thumb|left|180px|[[Rudolf Maister]]]]
Po porazu Avstro-Ogrske in [[centralne sile|centralnih sil]] sta hrvaški [[Sabor]] v Zagrebu in Ljudski zbor v Ljubljani [[29. oktober|29. oktobra]] [[1918]] razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne [[Država Slovencev, Hrvatov in Srbov|Države Slovencev, Hrvatov in Srbov]] s središčem v [[Zagreb]]u.

Major [[Rudolf Maister]] je 1. novembra 1918 v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države SHS in s prevzemom vojaškega poveljstva nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko zagotovil pripadnost Spodnje Štajerske Sloveniji.

Nevarnost napada Italije, ki je na podlagi [[londonski sporazum (1915)|londonskega sporazuma]] iz leta 1915 zasedla [[Primorska|Primorsko]] , Istro ter dele Dalmacije, po vojni še ne definirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk [[Srbi|Srbov]] po združitvi v skupno državo, so povzročili da se je [[1. december|1. decembra]] [[1918]] , Država SHS združila z [[Kraljevina Srbija|Kraljevino Srbijo]] v [[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev|Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev]], katera se je [[3. oktober|3. oktobra]] [[1929]] primenovala v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevino Jugoslavijo]].

Leta [[1919]] so jugoslovanske čete zasedle [[Prekmurje]] in ga priključile Kraljevini Jugoslaviji.

Po  [[koroški plebiscit|koroškem plebiscitu]] leta [[1920]] je južna [[Južna Koroška (Avstrija)|Koroška]] pripadla [[Avstrija|Avstriji]].

S podpisom [[rapalska pogodba|rapalske pogodbe]] ([[1920]]) je bila urejena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo, kot vojni plen zaradi sodelovanja na strani Antante.

Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, so tedaj Slovenci dejansko živeli dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti.

Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem političnem življenju pa je do uvedbe [[šestojanuarska diktatura|šestojanuarske diktature]] ([[1929]]) vladal hud boj med [[Slovenska ljudska stranka (zgodovinska)|Slovensko ljudsko stranko]] in liberalno Jugoslovansko demokratsko stranko.{{-}}

== Druga svetovna vojna ==
{{glavni|Druga svetovna vojna na Slovenskem}}
[[Slika:Plakat KPS Slovenci združimo in branimo se!.jpg|180px|thumb|left|Letak iz leta 1938 (po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu), ki ga je izdala [[Komunistična partija Slovenije|KPS]]]]
Ko so k trojnemu paktu leta 1940 pristopile tudi Madžarska, Bolgarija in Romunija,  se je močno povečal pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi pristopila k paktu, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščiti južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč, ki ga je vodil letalski general [[Dušan Simović]]. Regent knez Pavel je bil odstavljen in oblast je bila dodeljena mlademu prestolonasledniku [[Peter II. Karađorđević|Petru]]. Začasno vodenje vlade je prevzel general Simović. Hitlerju se tako Jugoslavija ni zdela več zanesljiva partnerica , zato so Nemci in zavezniki 6. aprila 1941 po [[načrt Marita|načrtu Marita]], brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo. Napad se je začel z letalskim bombardiranjem Beograda, pri čemer je bilo ubitih 20.000 ljudi. Odpor jugoslovanske kraljeve vojske je bil zgolj simboličen, saj so zaradi počasne mobilizacije uspeli zbrati le polovico nabornikov pa tudi vojaška oprema in doktrina Srbije iz [[balkanski vojni|balkanskih vojn]] in [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] sta bili zastareli. Tako so nemške čete 10. aprila že dosegle [[Zagreb]] in 12. aprila [[Beograd]]. Italijanska vojska je svoj napad začela šele 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. Tedaj je bila nemška vojska že v Karlovcu. Italijanska vojska se je razcepila na dva dela: en del je prodiral proti Ljubljani in naprej preko Kočevja, drugi del pa je prodiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vdrla tudi iz Bolgarije in z mobiliziranimi enotami zlahka preprečila umik Jugoslovanske vojske na solunsko fronto.

Kmalu po napadu je nastal slovenski [[Narodni svet]] pod vodstvom [[Marko Natlačen|Marka Natlačena]], ki je pozival k mirni predaji orožja in vdaji okupatorju. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske je Madžarska je zasedla večino [[Prekmurje|Prekmurja]]. Pod oblastjo [[Neodvisna država Hrvaška|NDH]] se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (danes se imenuje Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (danes Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Šlo je za ozemlje veliko približno 20 kvadratnih kilometrov, na katerem je takrat živelo približno 800 prebivalcev.

[[File:Okupacijske meje v Sloveniji 1941-1945.tif|thumb|Okupacijske meje v Sloveniji 1941-1945. Mejne črte in zasedbena ozemlja.]]
[[Slika:Provincia di Lubiana1941-1943.jpg|thumb|right|250px|Na zemljevidu je označena [[Ljubljanska pokrajina]] (črno obarvano območje z navpičnimi črtami), ki so jo italijanski okupatoriji leta 1941 anektirali svoji državi skupaj z njenimi 320.000 prebivalci. - Od aprila 1941 do septembra 1943 je v Italiji živelo približno 640.000 Slovencev]]
Italijani so na svojem okupiranem ozemlju na začetku vodili zmerno politiko. Tako so dovoljevali dvojezičnost, italijanski jezik so v šole uvedli zgolj kot učni predmet, dovoljevali so vsa nepolitična, kulturna in športna društva. Na zasedenem ozemlju, ki so ga sestavljala Ljubljana, Notranjska in Dolenjska s približno 320.000 prebivalci, je Italija ustanovila [[Ljubljanska pokrajina|Ljubljansko pokrajino]] ({{jezik-it|Provincia di Lubiana}}). Po prvih uspešnih uporniških akcijah prebivalcev na zasedenem ozemlju, je italijanska oblast spremenila politiko in začela izvajati program etničnega čiščenja.<ref>Benito Mussolini: “To ozemlje moramo upoštevati kot poskusno ozemlje . . . Ne bi izključil možnosti preselitve celotnih skupin prebivalcev’’. Cit. v Marco Cuzzi, ''L’occupazione italiana della Slovenia'', Roma, 1998, s. 225.</ref>. Izvedba tega naklepa je privedla do izgona približno 35.000 civilistov, od katerih je v italijanskih koncentracijskih taboriščih, v letih 1942 in 1943, umrlo od lakote in bolezni okoli 3500 moških, žensk in otrok.<ref>Božidar Jezernik, ''Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno'', Ljubljana, 1997, s. 557-558.</ref> Da je šlo za poskus etničnega čiščenja, izhaja ne samo iz zelo velikega števila ubitih in razseljenih, ampak tudi iz izjav in ukazov visokih italijanskih oficirjev, predvsem pa iz vsebine zloglasne okrožnice 3C, ki jo je podpisal prvega marca 1942 general Mario Roatta.<ref>Angelo del Boca, ''Italiani, brava gente?'', Vicenza, 2005, s. 234-243.</ref>
  
{{Citatni blok|''"Pokončati je treba vse moške, tega prekletega plemena"'' |(Benito Mussolini, šef italijanske vlade, v Gorici 31. julija 1942)<ref>Alojz Zidar, ''Slovenski narod pomni in obtožuje'', Koper, 1999.</ref>}}

[[File:Slovenski izgnanci na dvorišču taborišča v Mariboru pred odhodom na železniško postajo.jpg|thumb|left|360px|Že 21. aprila 1941 je Richard Heidrich, poveljnik nemške tajne službe Sichercheitdienst  izdal povelje za izgon 260.000 Slovencev v Srbijo. — Na sliki: Nemški vojaki stražijo slovenske izgnance v taborišču v Mariboru pred izgonom v Srbijo.]]Nemška oblika okupacije  je bila najhušja. Nemci so prepovedali vse slovenske časopise, nemški jezik so v šole uvedli kot učni jezik, odrasle so nasilno vpisovali v [[Štajerska domovinska zveza|Štajersko domovinsko zvezo]] in [[Koroška ljudska zveza|Koroško ljudsko zvezo]] oziroma v njune oborožene oddelke. Uradovalni jezik je prav tako postala nemščina. Nasilno so odvzeli 600 otrok, ki so po videzu zadoščali kriterijem [[arijska rasa|arijske rase]] in jih dodelili organizaciji [[Lebensborn]], uvedli so nacistične zakone, kasneje so začeli z vojaško mobilizacijo prebivalstva, kar je bilo v nasprotju z [[mednarodno pravo|mednarodnim pravom]],...[[File:Flag of the Liberation Front.gif|thumb|170px|right|Prapor Osvobodilne fronte slovenskega naroda]]

26. aprila 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena [[Protiimperialistična fronta]] (ob napadu Nemčije na [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] preimenovana v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilno fronto]]), ki je začela oborožen boj proti okupatorjem. Ustanovne skupine Protiimperialistične fronte so bile: Komunistična partija Slovenije, del [[krščanski socialisti|krščanskih socialistov]], demokratični del liberalnega [[Sokol (društvo)|telovadnega društva Sokol]] in del kulturnikov, ki pa so bili nepovezani. V spomin na ta dogodek je bil določen 27. april kot praznik dneva upora proti okupatorju.

V Volkmerjevem prehodu v Mariboru so dne 29. april 1941 protinacistično razpoloženi slovenski mladinci pod vodstvom Bojana Ilicha zažgali dva osebna avtomobila nemške civilne uprave. To je bila prva odporniška diverzantska akcija v okupirani Sloveniji, ki se je porodila iz revolta ob transu ki ga je med Hitlerjevim obiskom tri dni pred tem, doživela večina mariborskih Nemcev. Nacistična policija je zaprla okoli 60 mladincev, vendar jih je kmalu izpustila saj jim ni mogla dokazati udeležbe pri požigu. 22. junija 1941 je bilo ustanovljeno glavno poveljstvo partizanskih sil in na isti dan so bile objavljena [[Osvobodilna fronta#Gesla OF|Gesla osvobodilnega gibanja OF]]. Kasneje, 1. novembra 1941 so bile objavljene tudi [[Osvobodilna fronta#Temeljne točke OF|Temeljne točke OF]], katerih 8. in 9. točka sta bili napisani pod vplivom [[atlantska listina|atlantske listine]]. Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti je s podpisom [[Dolomitska izjava|Dolomitske izjave]] 1. marca 1943 prevzela [[Komunistična partija Slovenije]], ki je z zmagovitim [[narodnoosvobodilni boj|narodnoosvobodilnim bojem]] sama prevzela vso oblast.

{{bar box
|width = 420px
|float = right
|title = <span style>Priključitev Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji</span>
|titlebar = #ddd
|caption =<span style>[[Slika:Primorska proglasitev.jpg|thumb|right|200px|]]Vrhovni plenum [[Osvobodilna fronta|OF]] je takoj po kapitulaciji Italije, 16. septembra 1943, proglasil  priključitev Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji. Ta sklep je 3. oktobra v Kočevju potrdil Zbor odposlancev slovenskega naroda. Tako je v takratnih razmerah slovensko Primorje postalo del slovenskega državnega ozemlja<ref>Zgodovina Slovencev, stran 804, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979</ref>.</span>}}
Leta 1943 je na Kočevskem nastalo znatno osvobojeno ozemlje na katerem je OF organizirala [[Kočevski zbor]], na katerem je izvolila najvišji organ slovenske države, sprejela odločitev o priključitvi Primorske Sloveniji in izvolila delegacijo za [[Drugo zasedanje AVNOJ-a|II. zasedanje]] [[AVNOJ]]-a.

Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z [[Jugoslovanska armada|Jugoslovansko armado]] in sovjetsko [[Rdeča armada|Rdečo armado]] osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje. Oddelki VOS pod komando komunistične partije, po sovjetskem vzoru so po koncu vojne povečini izvajali t. i. [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojne izvensodne poboje]] nad civilnimi in vojaškimi osebami, ki so jih razglasili za izdajalce. Doslej je evedentiranih okoli 600 grobišč po vsej Sloveniji.

== Nastanek federativne Jugoslavije ==
{{glavni|Zgodovina Slovenije od leta 1945 do leta 1991}}

[[Zbor odposlancev slovenskega naroda]] v Kočevju (oktober 1943) se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju [[AVNOJ]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]] novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost in tudi lastnina.

[[Slika:Coat of Arms of the Socialist Republic of Slovenia.svg|thumb|right|120px|Grb SR Slovenije]]Po razkolu z  [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] leta 1948, je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko [[socializem|socializma]], katera je temeljila na [[družbena lastnina|družbeni lastnini]] in [[samoupravljanje|samoupravljanju]]. Leta [[1963]] se je FLRJ preimenovala v [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Socialistično federativno republiko Jugoslavijo]] (SFRJ), Slovenija pa v [[Socialistična republika Slovenija|Socialistično republiko Slovenijo]].

Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala [[tržno gospodarstvo|tržnemu gospodarstvu]]. Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji [[družbeni produkt]] od državnega povprečja, kar je med [[Slovenci]] krepilo narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.

== Osamosvojitev Slovenije ==
{{popravi|razdelek|razlog=slaba vključenost v celoto, pomanjkanje notranjih povezav, malo navedb virov}}
V povojnem času so v Jugoslaviji potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in federalizma na drugi strani, Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali predvsem na položaj Slovenije v Jugoslaviji in niso razmišljali o osamosvojitvi Slovenije ter s tem o spremembi obsega jugoslovanske države. Po smrti [[Josip Broz Tito|Josipa Broza Tita]] leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren razvoj. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki ''[[Nova revija|Nove revije]]''. Množičnejše zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija in [[proces proti četverici|sodni pregon]] treh sodelavcev političnega tednika ''[[Mladina (revija)|Mladina]]'' in podčastnika JLA ([[Janez Janša]], [[David Tasić]], [[Franci Zavrl]] in [[Ivan Borštner]]). Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v [[Odbor za varstvo človekovih pravic]], vodil ga je [[Igor Bavčar]]. Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja četverici, a vojaške oblasti niso popustile. Vsi štirje so bili obsojeni na zaporne kazni, ki so jih  kasneje slovenske oblasti zmanjšale.

Zahteve po demokratizaciji in temeljiti preureditvi jugoslovanske države so izražale tudi prve opozicijske stranke. Te so se sprva še imenovale zveze, kot na primer [[Slovenska kmečka zveza]], ki je nastala leta 1988, in pa [[Slovenska demokratična zveza]], ki je nastala leta 1989. Tudi slovenska oblast (komunisti), je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije. To je bila posledica reformnih procesov v [[Zveza komunistov Slovenije|zvezi komunistov]], v kateri je pod vodstvom [[Milan Kučan|Milana Kučana]] začela prevladovati t. i. prenoviteljska struja. Ta se je postopoma začela odpovedovati oblastnem monopolu, in sicer zaradi pritiskov opozicije in konflikta z Beogradom. To odpovedovanje pa se je najprej izrazilo v  političnem geslu o nestrankarskem pluralizmu, nato pa v sestopu iz oblasti.

=== Majniška deklaracija ===
Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije [[Janez Janša|Janeza Janše]] je pesnik [[Tone Pavček]] 8. maja 1989 prebral [[majniška deklaracija (1989)|majniško deklaracijo]]. Deklaracijo so podpisali [[Društvo slovenskih pisateljev]], Slovenska demokratska zveza, [[Slovenska kmečka zveza]], Slovensko krščansko socialno gibanje, [[Socialdemokratska zveza Slovenije]], Univerzitetna konferenca ZSMS in [[Društvo slovenskih skladateljev]]. Zahteve, izražene v majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije. Osnovne točke deklaracije so bile: 
* Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda
* Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope
* Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom
* Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.

Oblasti so na razglasitev skušale odgovoriti z alternativnim programom, [[temeljna listina Slovenije 1989|temeljno listino Slovenije 1989]], ki jo je [[Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije]] objavila 22. junija. Listina je še zagovarjala jugoslovansko državo, vendar pod pogojem, da bo dejansko federativna in demokratična. Nastajajoče opozicijske stranke, zlasti Zbor za ustavo, pa so zagovarjale doslednejše določbe o političnem pluralizmu in gospodarski suverenosti. Podpisalo jo je 420.000 ljudi, medtem ko je majniško deklaracijo podprlo nekaj več kot 100.000 podpisnikov.<ref>[http://www.muzej-nz.si/slo/enotni_v_zmagi_03.html "Od aretacije četverice do samostojne države, 1988-1991", Muzej novejše zgodovine Slovenije]{{Slepa povezava|date=oktober 2022 |bot=InternetArchiveBot |fix-attempted=yes }}</ref>

=== Zaostritev razmer v Jugoslaviji ===
Slovenski komunisti so 20. januarja 1990, potem ko niso upoštevali nobene od njihovih pobud, zapustili [[14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije|14. kongres ZKJ]], ki je tako dokončno razpadla. V času ko je začela razpadati Sovjetska zveza, so se spori med Slovenijo in federacijo stopnjevali. Vrhunec so dosegli, ko so [[Socialistična republika Srbija|srbske oblasti]] napovedale Sloveniji gospodarsko blokado zaradi slovenske podpore kosovskim Albancem na zborovanju v Cankarjevem domu januarja 1989.  Ob koncu leta se je konflkikt še zaostril. Pripadniki tedanjih slovenskih policijskih sil so s hrvaško pomočjo 1. decembra 1989 v akciji imenovani "Akcija Sever" preprečili prihod več sto Miloševićevim podpornikom z avtobusi iz Srbije v Ljubljano na "miting resnice", kjer naj bi z demonstracijami skušali očrniti tedanjo oblast, ker je nasprotovala srbski centralistični politiki. Prepoved in preprečitev mitinga sta dodatno zaostrili odnose med oblastmi v Sloveniji in Srbiji.

Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila je na volitvah za predsednika slovenskega predsedstva zmagal [[Milan Kučan]], na parlamentarnih volitvah pa je s 126 poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija-DEMOS, ki jo je sestavljala večina opozicijskih strank. Te stranke so bile : Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Krščanski demokrati, Zeleni, Slovenska kmečka zveza. Predsednik skupščine je postal [[France Bučar]], vlado je sestavil krščanski demokrat [[Lojze Peterle]], ker je njegova stranka znotraj Demosa dobila največ glasov. Najmočnejši opozicijski stranki sta bili prenovljena komunistična in liberalna, v parlament pa je od prejšnjih družbenopolitičnih organizacij prišla tudi  socialistična stranka(nekdanja SZDL)

Slovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ. Še pred prvimi večstrankarskimi volitvami(7. marca) so bila sprejeta dopolnila k slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda »socialistična«, z deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju. Slovenska skupščina je 28. septembra in nato 4. oktobra(tedaj je bil sprejet ustavni zakon in razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov) nadaljevala s sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje. Novi zakoni so dajali Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone prekliče. Na podlagi zakona o SLO in družbeni samozaščiti ter z vednostjo vseh treh predsednikov(predsedstva, skupščine in vlade) sta [[Janez Janša]] in [[Igor Bavčar]] kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve organizirala t. i. Manevrsko strukturo narodne zaščite. Oktobra 1990 so pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani. Njegov dotedanji poveljnik Ivan Hočevar je ostal lojalen JLA, zato ga je predsedstvo RS zamenjalo; njegov naslednik je postal [[Janez Slapar]].

=== Plebiscit o osamosvojitvi Slovenije ===
{{glavni|Plebiscit o samostojnosti Slovenije}}
V Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse razen Hrvaške zavrnile. Del političnih strank, zlasti v Demosu, je odnos do Jugoslavije zaostroval in zlasti tistim, ki so izšli iz bivših družbenopolitičnih organizacij, očital »jugoslovanarstvo«. V odnosu do Jugoslavije je bila kombinacija obeh drž produktivna: radikalnost novih strank je Jugoslavijo postavljala pred dejstvo, da se mora hitro spremeniti ali pa jo bo Slovenija zapustila. V strankarske spore je posegla [[Socialistična stranka Slovenije]] s predlogom za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pobudo je nato prevzel Demos in 6. decembra je skupščina sprejela zakon o plebiscitu.<ref>[https://archive.today/20120805163738/www.slovenija2001.gov.si/pot/kronologija/ Slovenija2001.gov.si - Od plebiscita do samostojnosti]</ref>

Vprašanje na plebiscitnem lističu se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev; za samostojnost je glasovalo 88,2 % vseh volivcev. Po zakonu naj bi bila  odločitev uresničena v šestih mesecih.

Še pred plebiscitom je skupščina objavila tudi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, sprejela pa je tudi Izjavo o dobrih namerah (6. december 1990). Slovenska oblast je začela tudi diplomatsko akcijo, s katero je skušala drugim republikam in svetu pojasniti svoje motive pri osamosvajanju. Zagovarjala je tezo o razdružitvi in ne odcepitvi. Na zborovanju v Ljutomeru 16. decembra 1990 se je [[Jože Pučnik]] zavzel za rešitev, ki državljanstva ne bi priznala vsem, ki so na dan plebiscita imeli stalno prebivališče v Sloveniji, v izogib problemom "podobnim kninskim",<ref>"Slovenija ne more več čakati, nabralo se je preveč slabega" - zapis o razpravah na ljutomerskem taboru za samostojno Slovenijo, Ljutomer, 16.12.1990". [[Delo]], 17. decembra 1990.</ref> kar je pozneje vodilo do problematike [[Izbrisani]]h.

=== Zaostrovanje jugoslovanske krize ===
Med tem so se nadaljevala prizadevanja za rešitev vse hujše politične krize v Jugoslaviji. V začetku 1991 so se vrstila srečanja vodstev vseh republik. V začetku junija pa je zvezni premier [[Ante Marković]] slovenske poslance prepričeval, naj Slovenija ostane v Jugoslaviji. Navkljub temu je vrsta dogodkov položaj bistveno poslabšala. Srbske oblasti so januarja 1991 vdrle v jugoslovanski finančni sistem in si »sposodile« 1,4 milijarde dolarjev.  [[Zvezno predsedstvo SFRJ|Zvezno predsedstvo]] je na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor so šteli tudi Teritorialno obrambo, ki je bila sicer del jugoslovanskih oboroženih sil. Temu se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo [[Teritorialna obramba Republike Slovenije|Teritorialno obrambo]].

=== Razglasitev neodvisnosti in dogodki po njej ===
[[Slika:Deklaracija ob neodvisnosti 1991 str. 1.jpg|thumb|left|265px|Deklaracija ob neodvisnosti - 25. junija 1991]] [[Slika:Tank01vojna za slo barikade.jpg|thumb|right|300px|Tank JLA med prebijanjem barikade v [[Ljubljana|Ljubljani]].]]  [[Slika:Bankovec 1000-2000-front.jpg|300px|right|thumb|Ko je 8. oktobra 1991 prenehal veljati [[Brionski moratorij]], je Slovenija lahko uvedla lasten denar: Tolar]]
25. junija 1991 je  slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev [[Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije|Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije]], [[Deklaracija o neodvisnosti Slovenije|Deklaracijo o neodvisnosti]] in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju.  JLA je že dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti slovensko samostojnost. S tem se je začela [[desetdnevna vojna]], v kateri sta slovenska TO in takratna slovenska Milica porazili JLA. Generalštab JLA se je moral sprijazniti z kolapsom vojske in navkljub resnim grožnjam in ultimatom, so opustili kampanjo v Sloveniji in sedli za pogajalsko mizo. Pogajanja so bila na Brionih in so se končala z podpisom [[Brionska deklaracija|brionske deklaracije]]. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak [[Jugoslovanska ljudska armada|JLA]].<br /><br />

== Samostojna Slovenija ==
[[Slika:Coat of Arms of Slovenia.svg|right|90px|Grb Republike Slovenije]]
Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. [[Evropska unija]] je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, [[Organizacija združenih narodov|OZN]] pa jo je sprejela med članice maja 1992. [[Demos]] je razpadel, aprila 1992 je bila izglasovana nezaupnica Lojzetu Petrletu, nasledil ga je [[Janez Drnovšek]], ki je ostal na oblasti  tudi po volitvah 1992 in 1997. Mandat predsednika republike pa so volivci dvakrat zaporedoma podelili Milanu Kučanu (1992-1997 in 1997-2002).

Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze [[NATO]], 1. maja 2004 pa tudi Evropske unije. 1. januarja 2007 je prevzela skupno evropsko valuto [[evro]] . V prvem poletju leta 2008 pa je predsedovala [[Evropski svet|evropskemu svetu]] v EU. Ponovno je predsedovala evropskemu svetu v EU leta 2021.

== Viri in opombe ==
{{opombe|2}}

== Zunanje povezave ==
Dvajseto stoletje [http://www.muzej-nz.si/slo/razstave.html] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20110925050954/http://www.muzej-nz.si/slo/razstave.html |date=2011-09-25 }}

== Literatura ==
<div class="references-small">
* Curta, Florin (2001). ''The Making of Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region c. 500-700.'' USA, Cambridge University Press.
* Čepič et al. (1979). ''Zgodovina Slovencev''. Ljubljana, Cankarjeva založba. 
* Grafenauer, Bogo (2000). ''Karantanija: izbrane razprave in članki.'' Ljubljana, Slovenska matica.
* [[Igor Grdina|Grdina, Igor]], ''Slovenci med tradicijo in perspektivo : Politični mozaik 1860-1918''. Ljubljana, 2003.
* Korošec, Paola (1990). ''Alpski Slovani- Die Alpenslawen. Ljubljana
* [[Vasilij Melik|Melik, Vasilij]] in [[Ferdo Gestrin]] (1966). ''Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918''. Ljubljana..
* [[Janko Prunk|Prunk, Janko]] (1992). ''Slovenski narodni vzpon : narodna politika (1768-1992)''. Ljubljana.
* Simoniti, Vasko in Peter Štih (1996). ''Slovenska zgodovina do razsvetljenstva''. Celovec
* [[Peter Štih|Štih, Peter]] (2001). ''Ozemlje Slovenije v zgodnjem srednjem veku: osnovne poteze zgodovinskega razvoja od začetka 6. do konca 9. stoletja.'' Ljubljana, Filozofska fakulteta.
* --.  [http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Stih-Slovenska_zgodovina_od_prazgodovinskih_kultur_do_konca_srednjega_veka.pdf Slovenska zgodovina : Od prazgodovinskih kultur do konca srednjega veka]. E-knjiga.
* [[Peter Vodopivec|Vodopivec, Peter]], ''Od Pohlinove slovnice do samostojne države : Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja''. Ljubljana, 2006.
* --. [http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska-zgodovina-1780-2004.pdf Slovenska zgodovina - 1780-2004]. E-knjiga.

{{Slovenija}}

[[Kategorija:Zgodovina Slovenije|*]]