Atila

‎

Atila
Portret Atila
Rojstvo	1. tisočletje
Smrt	453[…] Panonija
Državljanstvo	hunski imperij
Poklic	plemenski poglavar

Atila (gotsko attila, slovensko očka), hunski vojskovodja, * Kavkaz, okoli 406, † Panonija 16. marca 453.

Bil je veliki hunski poglavar, ki je kot prvi združil vse Hune in osvojil precejšen del Evrope in Azije. Na Katalonskih poljih (v današnji Franciji) je leta 451 izgubil bitko proti rimskemu generalu Aetiju. Na lastno pobudo so ga imenovali Šiba božja (tudi Bič božji). Atila je porušil naselbino Atrans - današnje Trojane.

Atila je bil zadnji in najmočnejši izmed Hunskih voditeljev. Vladal je ogromnemu imperiju, ki se je raztezal od srednje Evrope, do Kaspijskega jezera, do Donave in celo do Baltika. Bil je prvi in tudi zadnji, ki je združil tako veliko število barbarskih narodov Evrazije(Germani, Slovani in Ugrofinci), s tem je postal glavni nasprotnik in sovražnik vzhodnega a tudi zahodnega rimskega cesarstva. Vdrl je kar dvakrat na Balkan, oblegal je dalj časa Konstantinopel, dospel v Ravenno in spodil vladarja Valentiniana III.

Imenovali so ga "flagellum dei", (dobesedno prevedeno"šiba božja"), ker je bil izredno krut. Pravi se, da kod je on šel, ni raslo več nič. Z odločnostjo in nasilnostjo je zasedel ozemlje, ki se je širilo od Rusije do zahodne Evrope. Strašil, mučil, trpinčil in ubijal je vse, ki so mu bili na poti. Mnogo vasi in večjih mest je popolnoma uničil. Vladal je osem let, a čeprav se je njegov imperij porušil s svojo smrtjo, je ostal znan v teku zgodovine.

Začetek

Videti je, da so bili Huni ena izmed vej rodu Xiongnu, nomadsko pleme, ki se je s časom razvilo v številne druge, kot so Mongoli, Turki in Kitajci. Zaradi svoje spretnosti v bojevanju, svojega hitrega premikanja ter svojemu orožju, so Huni podjarmili mnogo narodov, ki so bili bolj civilizirani.

Atila se je rodil okoli leta 406, oče mu je umrl, ko je bil ta še majhen otrok. Pravijo, da se je naučil jahati konja, preden bi se naučil hoditi brez pomoči. Pri petem letu starosti pa je že znal streljati z lokom. V začetku petega stoletja je Rua, Atilov stric, podpisal mirovno pogodbo z rimsko državo. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da mora Rim vsako leto plačevati davščino (160 kg zlata) in da, bodisi Rim kot Huni, lahko držijo talce kot jamstvo. Med talci je bil tudi Atila. Živel je v Ravenni in je z lastnimi očmi videl propad zahodnorimskega cesarstva. Ko je bil star dvajset let se je vrnil spet domov. Po smrti strica Rua je zavladal Atilov starejši brat Bleda. V tem obdobju so se Huni domenili z veleposlanci Teodozija II, naj se ubeženci, ki so se zatekli v Bizantinsko cesarstvo, vrnejo nazaj. Leto kasneje sta se Atila in Brat srečala s cesarskimi odposlanci v Margusu(današnja Požarevac) in na konju, kot je bila navada, odločila, da jim bodo Rimljani vrnili ubežence, ter da jim bodo podvojili prejšnji davek. Ko so se Huni umaknili proti notranjim teritorijem, je Teodozij izkoristil trenutek, da bi okrepil mestna obzidja Konstantinopla.

Huni so ciljali na Perzijo, a ker so bili poraženi v Armeniji, so opustili te namene. Okoli leta 440 so se spet prikazali na rimskem teritoriju in z izgovorom, da Rimljani niso spoštovali domene, so hoteli začeti novo vojno. Leto kasneje so Huni vdrli na Balkan preko Ilirije in tam oropali razna mesteca (Margus in Viminacium) in zasedli Sigindunum (današnji Beograd). Teodozij je nazaj poklical čete iz severne Afrike, da bi se borile proti Hunom. Atila in Bleda sta zato porušila in zasedla mnogo mest, premagala sta rimsko vojsko, a zaradi pomanjkanja orožja sta se morala ustaviti pred Konstantinoplom. Teodozij je priznal poraz in prosil za mirovno pogodbo.

Leta 445 je Bleda umrl in tako je postal Atila vladar. Nekateri menijo, da je bil sam Atila morilec a, ker ni dokazov, se ne razpravlja o tem. Po odhodu Hunov, je Konstantinopel prizadelo veliko nesreč. Hude epidemije, lakota, potresi, ki so porušili velik del mesta so za seboj pustili veliko žrtev. Atila se je spet napotil proti proti jugu in se ponovno spopadel z rimsko vojsko. Pri reki Utus jo je premagal. Huni so tako z lahkoto nadaljevali pot proti Balkanu.

Atila na zahodu

Atila je jasno povedal, da želi napasti kraljestvo Vizigotov. Onorija, sestra Valentiniana, je prosila Atilo za pomoč in mu podarila prstan, namreč se ni nameravala poročiti s senatorjem. Atila si je to razlagal kot ženitno ponudbo, čeprav ni bila. Poročil se je z Onorijo in za doto vzel polovico zahodnega imperija. Valentinian je to zvedel, hotel je ubiti sestro, a ga je mati Galla Placidia ustavila. Atila je nato poslal poslanca v Ravenno, da bi pojasnil, da Onorija nima nikakršne krivde. Poroka je bila vsekakor veljavna in si je zato vzel domenjeno ozemlje.

Med tem časom, je Teodozij II umrl, padel je s konja. Sledil mu je Marcijan, ki je ukinil davščino za Hune. Po smrti frankovskega kralja, je spor za dedovanje ločil Atilo in Ecija. Atila je želel razširiti lastni imperij, celo do Atlantskega morja, zato je združil vse podložne narode, Gepide, Ostrogote, Erule, Ruge, Scire, Turinge, Alane in Burgunde ter se združil z Vizigoti in Rimljani. Z vojsko, ki je štela od 300.000 do 700.000 vojakov, je prečkal Germanijo in porušil vse kar mu je bilo na poti. Zasedel je tudi razna mesta, pravi se, da je v Koloniji(zasedeno mesto) spoznal Orsolo. Zadela ga je strela z jasnega. Zaljubil se je vanjo in v njeno lepoto. To jo je sprva rešilo smrti, a ko ga je odvrnila, jo je najprej trpinčil nato pa ubil. Tudi Ecij je zbral vojsko: Franki, Burugundi in Kelti. Teodorik, kralj Vizigotov se je združil z Rimljani. Ecij in Teodorik sta prišla v Orleans pred Atilo. Ko je tudi ta prišel, se je začela zelo divja vojna. Zgodovinarji menijo, da je bila ta vojna ena izmed petnajstih najbolj važnih v zgodovini. Vojno ni zmagal nihče. Obe vojski sta se umaknili. Legende pravijo, da je bila bitka tako kruta in krvoločna, da so reke postale rdeče barve in da so žejni vojaki morali piti kar iz teh.

Vdor v Italijo in smrt

Atila se je vrnil spet v Italijo v letu 452, da bi se ponovno poročil z Onorijo. Vojska sestavljena v glavnem iz germanskih čet se je bližala Trstu, a so jo ustavili pri Ogleju. Ker je bilo mesto Oglej dobra strateška točka, ga je Atila tri mesece oblegal in končno zasedel ter do konca porušil. Napotil se je proti Padovi, katero je čakala enaka usoda. Mnogo ljudi se je zateklo v laguno, kjer so nato nastale Benetke. Nadaljeval je z marširanjem do Milana. Bival je v kraljevi palači. Znano je, da je bil v tej palači afresk, ki je prikazoval cesarje, ki so sedeli na prestolih in prince ob njihovih nogah. Atila je spremenil afresk tako, da je nanj dal naslikati cesarje, ki so stresali mošnje zlata pred Atilov prestol. Hotel je namreč pokazati svojo moč in vzvišenost.

Med tem časom je Valentinian zbežal iz Ravenne v Rim. Ecij je bil še na bojišču in je imel premalo mož za napad, a je točno vedel kaj je potrebno storiti. Atilova vojska je potrebovala dosti živeža in krme, nevarno je bilo zaradi epidemij, ki so se z veliko lahkoto širile. Huni so se ustavili pri reki Pad, kjer so se srečali s papežem Leonom I. Pravijo, da je prav ta ustavil Atilo tako, da mu je pokazal križ. Atila se je umaknil iz Italije, a je hotel ponovno napasti Konstantinopel, saj Marcijan ni spoštoval domen.

Umrl je leta 453. Prisk piše, da je po poročni zabavi (poročil se je s Krimhildo) umrl, ker se je zadušil zaradi krvavenja iz nosu. Pokopali so ga v trojni krsti (ena v drugi) sestavljeni iz zlata, srebra in železa. Tiste, ki so ga pokopali, so nato ubili, da ne bi nihče ne vedel za kraj pokopa. Tako se je porušil imperij Hunov in je umrl njegov vodja.