Pojdi na vsebino

Hepatitis C

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hepatitis C
Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom; merilo = 50 nanometrov.
Specialnostinfektologija uredi v wikpodatkih
Simptomislabost, zlatenica, bruhanje, utrujenost, bolečina v trebuhu, artralgija, anoreksija, trebušna vodenica, ciroza jeter, rak, hepatitis, portalna hipertenzija, meduzina glava uredi v wikpodatkih
Pogostost22% (Egipt), 48% (Pakistan), 32% (Ljudska republika Kitajska)
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10B17.1, B18.2
MKB-9070.70,070.4, 070.5
OMIM609532
DiseasesDB5783
MedlinePlus000284
eMedicinemed/993 ped/979
MeSHD006526

Hepatitis C je nalezljiva bolezen, ki napada predvsem jetra in jo povzroča virus hepatitisa C (VHC).[1] Okužba pogosto poteka brez simptomov, kronična okužba pa pogosto lahko vodi do zabrazgotinjenja in ciroze jeter, kar je na splošno mogoče zaznati šele po mnogih letih. V nekaterih primerih pride zaradi ciroze do odpovedi jeter, raka na jetrih ali smrtno nevarnih krotic v požiralniku in želodcu.[1]

VHC se v prvi vrsti širi prek stika krvi z okuženo krvjo pri intravenskem jemanju mamil, pri slabo sterilizirani zdravstveni opremi in pri transfuzijah krvi. Ocenjujejo, da je s hepatitisom C na svetu okuženih 130–170 milijonov ljudi. Na obstoj virusa hepatitisa C, prvotno imenovanega »hepatitis ne-A ne-B«, so sklepali že od leta 1970, dokazali pa so ga leta 1989.[2] S hepatitisom C se lahko okužijo samo ljudje in šimpanzi.[3]

Virus vztraja v jetrih pri okoli 85 % okuženih oseb. To vztrajno okužbo je mogoče zdraviti z različnimi kombinacijami zdravil. Novejša neposredno delujoča protivirusna zdravila omogočajo ozdravitev pri več kot 90 % bolnikov.[4][5]

Hepatitis C je poglavitni vzrok za presaditve jeter, četudi se po presaditvi virus običajno znova pojavi.[6] Cepivo proti hepatitisu C ne obstaja.

Epidemiologija

Pogostnost okužbe z VHC (stanje leta 1999)
Nezmožnosti prilagojena leta življenja zaradi hepatitisa C na 100.000 prebivalcev (2004)
  ni podatka
  < 10
  10–15
  15–20
  20–25
  25–30
  30–35
  35–40
  40–45
  45–50
  50–75
  75–100
  > 100

Razširjenost (prevalenca) okužbe znaša v svetovnem merilu 2,6 %, v državah z visokim tveganjem (temnordeče obarvane na zemljevidu) pa 5,0 % ali več – v Mongoliji celo do 48 %.[7] Po ocenah je po vsem svetu kronično okuženih z VHC da 130–170 milijonov ljudi oziroma okoli 3 % svetovnega prebivalstva.[8] Okoli 3–4 milijoni se letno okužijo z boleznijo, in več kot 35.000 jih letno umre zaradi bolezni, povezanih s hepatitisom C.[8] V ZDA sta 2 % prebivalstva okužena s hepatitisom C,[9] vsako leto pa je 35.000–185.000 novih primerov. V razvitih državah pojavnost od leta 1990 upada zaradi izboljšav pri testiranju krvi, namenjene za transfuzijo.[10] V ZDA umre zaradi okužbe s VHC letno od 8.000 do 10.000 ljudi; pričakovati je porast smrtnosti zaradi nastopa bolezni pri osebah, ki so dobile tranfuzijo krvi, preden se jo je začelo presejavati na VHC.[11]

Pogostnost je v nekaterih državah Afrike in Azije višja.[12] Države s posebej veliko razširjenostjo okužbe so med drugim Egipt (22 %), Pakistan (4,8 %) in Kitajska (3,2 %).[8] Po mnenju poznavalcev je visok odstotek v Egiptu posledica sedaj že ustavljene množične kampanje proti shistosomozi, pri kateri so uporabljali neustrezno sterilizirane steklene brizge.[13]

Obolenja so v 20. stoletju občutno porasla zaradi intravenske zlorabe mamil, intravenske medikamentacije in slabo sterilizirane zdravstvene opreme.[13] V Sloveniji in tudi drugje po svetu ostaja najbolj pereč problem okužba s VHC med uživalci drog.[14]

V Sloveniji ocenjujejo, da je pogostnost nižja od 0,5 %.[14] V letu 2010 je bilo v Sloveniji prijavljenih 9 primerov diagnosticiranega akutnega hepatitisa C (0,4/100.000 prebivalcev), in sicer pri 7 moških in 2 ženskah. Kronični hepatitis C je bil prijavljen v 78 primerih (3,8/100.000 prebivalcev), pri 20 ženskah in 58 moških. Med regijami je bila najvišja pogostnost bolezni na Koroškem (6,9/100.000 prebivalcev).[15]

Študije kažejo, da kronični hepatitis C po 20 letih povzroča 10−20-odstotno tveganje za pojav ciroze jeter; pri moških je tveganje okoli 10–15% in pri ženskah 1–5%. Razlog za te razlike ni znan. Pri bolnikih z diagnozo ciroze obstaja vsako leto 1–4-odstotno tveganje za pojav jetrnoceličnega raka.[16]

Znaki in simptomi

Akutna okužba

Okužba s hepatitisom C pri 15 % primerov povzroči akutne simptome.[17] Simptomi so na splošno mili in nejasni, med drugim prihaja do zmanjšanja teka, utrujenosti, slabosti, bolečih mišic in sklepov ter izgube teže.[9] Pri večini primerov akutne okužbe ne pride do spremljajočega pojava zlatenice.[18] Okužba spontano izgine v 10–50 % primerih, pogosteje pri mladih osebah ženskega spola.[18]

Kronična okužba

Pri okoli 80 % okuženih bolezen preide v kronično obliko,[19] vendar večina le-teh v prvih desetletjih po okužbi ne izkusi simptomov ali pa so ti blagi,[20] pojavlja se lahko na primer utrujenost.[21] Po več letih lahko pride do ciroze in raka jeter.[6] Po 30 letih od okužbe se ciroza pojavi pri okoli 10–30 % bolnikov;[9][6] večje je tveganje pri bolnikih, ki so sočasno okuženi s hepatitisom B ali virusom HIV, pri alkoholikih ter pri moških.[9] Pri moških, ki so se okužili po 40. letu starosti, je obdobje do nastanka ciroze v povprečju 13 let, pri ženskah, ki so se okužile mlajše od 40 let, pa kar 42 let.[14] Pri bolnikih s cirozo je 20-krat večje tveganje za pojav raka na jetrih (z vsakim letom je verjetnost večja za 1–3 %),[9][6] če pa gre hkrati še za prekomerno uživanje alkohola, je tveganje 100-krat večje.[22] Hepatitis C povzroči v svetu 27 % vseh primerov ciroze in 25 % primerov jetrnoceličnega raka.[13]

Jetrna ciroza lahko vodi v portalno hipertenzijo, trebušno vodenico (ascites), zavrto strjevanje krvi, varice (krčne žile, zlasti v požiralniku in želodcu), zlatenico in kognitivne motnje, znane kot hepatična encefalopatija. Predstavlja enega glavnih vzrokov za presaditev jeter.[10]

Zunajjetrni simptomi

Hepatitis C lahko povzroča tudi določene zunajjetrne simptome, ki so verjetno posledica imunološkega odziva na okužbo in jih dostikrat odkrijemo prej kot sam hepatitis (revmatoidni sindrom, spremembe na očeh in koži, glomerulonefritis itd).[14] Pri 0,16 do 45,4 % kronično okuženih bolnikov se pojavi trombocitopenija (zmanjšano število krvnih ploščic).[23]

Zunajjetrni zapleti

Hepatitis C je v redkih primerih povezan s Sjögrenovim sindromom (avtoimuno obolenje), trombocitopenijo, lichen planusom, sladkorno boleznijo in z limfoproliferativnimi motnjami celic B.[24] Do trombocitopenije prihaja po ocenah pri 0,16 % do 45,4 % oseb s kroničnim hepatitisom C.[25] Poročali so o možnih povezavah z nodularnim prurigom[26] in membranoproliferativnim glomerulonefritisom.[21] Okužba s hepatitisom C je povezana tudi z mešano krioglobulinemijo, pri kateri gre za vnetje malih in srednje velikih žil (ali vaskulitis) zaradi odlaganja imunskih kompleksov, v katere so vpleteni krioglobulini.[27]

Virologija

Virus hepatitisa je majhen virus RNK z ovojnico in enojno desnosučno verigo.[6] Pripada rodu Hepacivirus družine Flaviviridae.[28] Obstaja sedem genotipov VHC, ki se jih označuje s števkami ena do sedem.[29] V ZDA gre pri 70 % primerov za genotip 1, pri 20 % za genotip 2, in po 1 % za ostale genotipe.[9] Genotip 1 je najpogostejši tudi v Južni Ameriki in v Evropi.[6]

Prenašanje

Izvori okužb s hepatitisom C v ZDA

Poglavitna pot prenosa bolezni je v razvitem svetu intravensko jemanje mamil, v razvijajočih se delih sveta pa so to predvsem transfuzije krvi in nevarni zdravstveni postopki.[30] V 20 % primerov vzroka za prenos ni mogoče ugotoviti;[31] za številne med njimi pa ocenjujejo, da je vzrok zatajeno intravensko jemanje mamil.[18]

Intravensko jemanje mamil

Intravensko jemanje mamil je po vsem svetu pogosto poglavitni dejavnik tveganja za hepatitis C.[32] Od 77 držav, ki so jih preučili, je v 25 državah (med drugim v ZDA) hepatitis C v populaciji intravenskih uživalcev mamil prevladoval v obsegu med 60 in 80 %.[19][32] Dvanajst držav je pri tem imelo deleže nad 80 %.[19] Sklepajo, da je po svetu deset milijonov intravenskih uživalcev mamil okuženih s hepatitisom C; Kitajska (1,6 milijona), Združene države (1,5 milijona) in Rusija (1,3 milijona) imajo največje absolutne številke.[19] Pogostnost hepatitisa C med zaporniki je v ZDA deset- do dvajsetkrat višja kot med ostalim prebivalstvom; vzrok za to je v visoko tveganih navadah v zaporih, kot sta na primer intravensko jemanje mamil in tetoviranje z nesterilno opremo.[33][34]

Izpostavljenost v zdravstvenem okolju

Transfuzija krvi, transfuzija izdelkov iz krvi ali presajanje organov brez izločilnega preskusa na VHC predstavljajo resno nevarnost okužbe.[9] V ZDA je zahtevano splošno presejanje od leta 1992 dalje,[35] v Kanadi pa od leta 1990.[36] Tveganje okuženosti se je tako z ene od 200 enot krvi[35] zmanjšalo na eno od 10.000 do 10.000.000 enot krvi.[18][31] Vzrok za preostalo nizko tveganje je obdobje okna (čas med okužbo krvodajalca s hepatitisom C in pozitivnim testom njegove krvi), ki, odvisno od metode, znaša približno 11–70 dni.[31] Nekatere države zaradi stroškov ne testirajo na hepatitis C.[13]

Pri ljudeh, ki so se ranili z iglo osebe, ki je pozitivna na VHC, znaša verjetnost za pojav bolezni 1,8 %.[9] Verjetnost je večja, če je bila igla votla in če je vbodna rana globoka.[13] Izpostavljenost sluznice krvi ravno tako predstavlja tveganje, verjetnost za prenos pa je nizka. Stik nepoškodovane kože s krvjo ne predstavlja nevarnosti.[13]

Zdravstveni postopki, kot so ponovna uporaba igel in brizg, večkratna uporaba fiol, uporaba vrečk za infuzijo in neustrezno sterilizirane kirurške opreme, dokazano predstavljajo tveganje za prenos hepatitisa C.[13] Znano je, da je omejeno uveljavljanje in izvajanje strogih standardnih ukrepov v javnih in zasebnih zdravstvenih in zobozdravstvenih zavodih glavni vzrok za širjenje VHC v Egiptu, državi, ki ima najvišji delež okuženih na svetu.[37]

Spolni odnosi

Ali se hepatitis C lahko prenaša s spolnimi odnosi, ni enoznačno dokazano.[38] Povezava med visoko tveganimi spolnimi aktivnostmi in hepatitisom C sicer obstaja, vendar ni znano, ali je dejanski dejavnik tveganja za prenos bolezni zatajena uporaba mamil ali res sam spolni odnosi.[9] Večina dokazov podpira tezo, da za monogamne heteroseksualne pare ni nevarnosti.[38] Tveganje obstaja pri spolnih praksah, pri katerih prihaja do večjih poškodb anogenitalne sluznice, kot je analni spolni odnos s penetriranjem, ali pri spolnem odnosu s spremljajočo drugo spolno prenosljivo okužbo, kot sta na primer HIV ali spolna razjeda.[38] Vlada ZDA svetuje uporabo kondomov za zaščito pred prenosom hepatitisa C samo osebam z več partnerji.[39]

Tetoviranje in pirsing

Tetoviranje zvišuje tveganje za hepatitis C za dva- do trikrat.[40] Vzrok sta lahko neustrezno sterilizirana oprema ali pa kontaminacija uporabljenih barvil.[40] Tetoviranja ali pirsingi, ki se opravljajo neprofesionalno, so posebno vprašljivi, ker so tehnike sterilizacije v takih razmerah pomanjkljive. Kaže, da predstavljajo tetovaže z večjo površino višje tveganje.[40] Po oceni skoraj polovica zapornikov uporablja opremo za tetoviranje, ki ni sterilizirana.[40] Tetoviranja pri licenciranih ponudnikih so le redko neposredni vzrok za okužbo z VHC.[41]

Vertikalni prenos

Do vertikalnega prenosa hepatitisa C z okužene matere na njenega otroka pride v manj kot 10 % nosečnosti.[42] Postopkov, ki bi na to tveganje vplivali, ni.[42] Kdaj med nosečnostjo pride do prenosa bolezni, ni jasno; lahko že med samo nosečnostjo ali pa ob porodu.[31] Dolgotrajen porod je povezan z višjo stopnjo tveganja.[13] Prenos z dojenjem ni dokazan; okuženi materi pa se, če ima razpokane ali krvaveče bradavice, iz previdnosti dojenje odsvetuje,[43] prav tako če ima visoko virusno breme.[31]

Diagnoza

Serološki profil okužbe s hepatitisom C

Za hepatitis C obstajajo številni diagnostični testi, kot so na primer ELISA (encimski imunski preskus na protitelesa proti VHC), prenos western in kvantitativna metoda verižne reakcije s polimerazo (PCR) za RNK VHC.[9] S PCR je virusno RNK običajno mogoče dokazati 1–2 tedna po okužbi, do nastanka protiteles pa prihaja bistveno počasneje, tako da jih je mogoče dokazati le z zakasnitvijo.[10]

Kronični hepatitis C je opredeljen kot okužba z virusom VHC, ki traja več kot 6 mesecev in je dokazana na osnovi prisotnosti virusne RNK v krvi.[20] Kronični hepatitis C običajno poteka prvih nekaj desetletij brez izraženih simptomov,[20] zato ga najpogosteje odkrijejo zaradi povišanih vrednosti jetrnih encimov, ugotovljenih s testi jetrne funkcije, ali med rutinskim presejanjem oseb iz skupin z visokim tveganjem.

S testiranjem ni mogoče razlikovati med akutno in kronično okužbo.[13]

Serologija

Testiranje na okužbo virusom hepatitisa C se običajno začne s serološkimi testi.[9] Pri diagnosticiranju se kot presejalni test uporablja ugotavljanje prisotnosti protiteles proti VHC v krvi, vendar pa se le-ta pojavijo šele 8–12 tednov, lahko pa celo pol leta po okužbi (t. i. obdobje okna).[14] Za ugotavljanje protiteles proti VHC se uporablja ELISA. Za potrditev prisotnosti protiteles pa se uporablja rekombinantni imunski odtis.[9]

Zaradi dolgega obdobja okna s presejalnim testom okužbe ni možno zagotovo izključiti, kar velja zlasti za akutno okužbo, ko je bolnik najbolj kužen. Pozitivni rezultat testa na protitelesa proti VHC pomeni bodisi trenutno prisotno okužbo bodisi okužbo z virusom VHC v preteklosti, ki pa ni več prisotna. Zato pozitivnemu testu nujno sledi testiranje krvi na virusno breme (prisotnost virusne RNK v krvi). Le-ta se v krvi pojavi že po 8–10 dneh po okužbi.[14] Virusno breme se določa s pomočjo verižne reakcije s polimerazo.[9] Če RNK ni zaznavna, preskus z imunoprenosom pa je pozitiven, pomeni, da je oseba v preteklosti bila okužena, vendar pa je virus izginil, bodisi zaradi zdravljenja bodisi spontano.[9]

Na razpolago so tudi številni hitri testi, ki dajo rezultat v približno 30 minutah.[44]

Jetrni encimi so v začetnem obdobju okužbe spremenljivi[20] in v povprečju začnejo naraščati sedem tednov po okužbi.[21] Vrednosti jetrnih encimov slabo korelirajo z resnostjo bolezni.[21]

Biopsija

Jetrna biopsija se uporablja za določanje stopnje napredovalosti jetrne poškodbe, vendar sam postopek predstavlja tveganje. Tipično vidne spremembe so prisotni limfociti v parenhimu, limfoidni folikli v portalni triadi in spremembe v žolčevodih.[6] Obstajajo tudi številni krvni testi za določanje stopnje jetrne fibroze in z njihovo pomočjo se lahko potreba po jetrni biopsiji zmanjša.[6]

Presejalni pregledi

Domnevajo, da samo 5–50 % vseh okuženih v ZDA in Kanadi pozna svoj status okuženosti.[40] Testiranje se priporoča v primerih z velikim tveganjem, med drugim pri osebah s tetovažami.[40] Pregled se svetuje tudi v primeru zvišanih ravni jetrnih encimov, saj so pogosto edini znak kroničnega hepatitisa.[45] V ZDA trenutno rednih pregledov ne priporočajo.[9] Leta 2012 je ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) svetoval presejalno testiranje za osebe, rojene med letoma 1945 in 1965.[46]

Preprečevanje

Trenutno cepiva, ki bi ščitilo pred okužbo s hepatitisom C, ni na razpolago. V razvoju je več cepiv, ki kažejo obetavne rezultate.[47] Kombinacija ukrepov za zmanjšanje tveganja, kot sta oskrba z neuporabljenimi iglami in brizgami ter zdravljenje odvisnikov, lahko pri intravenskem jemanju mamil zniža tveganje za okužbo s hepatitisom C za okoli 75 %.[48] Pri preprečevanju okužbe so pomembni tudi državni presejalni postopki pri krvodajalcih in splošni previdnostni ukrepi v okviru zdravstvenih ustanov.[21] V državah, kjer ni ustrezne oskrbe s sterilnimi brizgami, je zdravila treba dajati peroralno in ne z injiciranjem, če je le možno.[13]

Zdravljenje

Okužba z VHC vodi pri 50–80 % bolnikov v kronični hepatitis. Zdravljenje z zdravili pri kroničnih bolnikih omogoči ozdravljenje v visokem odstotku (50 do 80 % pri zdravljenju s starejšimi režimi zdravljenja,[49][50], novejša zdravila pa omogočajo ozdravitev pri več kot 90 % kroničnih bolnikov[51]). V redkih primerih kronični bolniki virus izčistijo tudi brez zdravljenja.[18] Pri kroničnih bolnikih se odsvetuje uživanje alkohola in hepatotoksičnih zdravil[9] ter cepljenje proti hepatitisoma A in B.[9] Pri zdravljenju hepatitisa C obstajajo trije poglavitni cilji: preprečevanje ciroze in njenih zapletov, blažitev zunajjetrnih zapletov ter preprečevanje okužbe drugih ljudi. Sočasne presnovne motnje (npr. sladkorno bolezen, debelost, steatozo, steatohepatitis) je treba nadzorovati.[52] Pri bolnikih, pri katerih je prišlo do ciroze, so priporočljivi ultrazvočni pregledi za ugotavljanje morebitne napredovalosti do jetrnoceličnega raka.[9]

Bolnike s kroničnim hepatitisom C v Sloveniji večinoma obravnavajo zdravniki infektologi, še posebej pri dokončnih zapletih pa tudi gastroenterologi, po potrebi tudi na abdominalni kirurgiji, kjer opravljajo presaditev jeter.[14]

Zdravila

Po letu 2014 so bila odobrena nova učinkovita zdravila za zdravljenje kroničnega hepatitisa C. Do leta 2011 je standardno terapijo predstavljalo 24- ali 48-tedensko dvojno zdravljenje s pegiliranim interferonom in ribavirinom (odvisno od genotipa virusa),[9] s katerim je trajni virološki odziv doseglo od 40 do 80 % zdravljenih bolnikov. Pri kombiniranju z ribavirinom izkazuje peginterferon alfa-2a določene prednosti pred peginterferonom alfa-2b, čeprav so dokazi šibki.[53] Leta 2011 so za zdravljenje okužbe z virusom hepatitisa C genotipa 1 odobrili zdravili telaprevir in boceprevir. Šlo je za prvo generacijo t. i. neposredno delujočih protivirusnih zdravil, ki se uporabljata v trotirni terapiji skupaj s pegiliranim interferonom in ribavirinom in dosegata ozdravitev pri 65 do 70 % bolnikov (dvojno zdravljenje je pri genotipu 1 dosegalo ozdravitev pri okoli 40 do 50 %).[54] Neželeni učinki v obliki gripi podobnih simptomov se izrazijo pri okoli polovici zdravljenih, pri tretjini bolnikov pa se pojavijo čustvene težave.[9] Zdravljenje v prvih 6 mesecih po okužbi je učinkovitejše kot kasneje v poteku bolezni, ko ta že preide v kronično obliko.[10] Novejše smernice za zdravljenje hepatitisa C odsvetujejo trotirno zdravljenje s telaprevirjem ali boceprevirjem, če so na voljo novejše oblike zdravljenja, ki so učinkovitejše in varnejše.[54] Po letu 2014 so prišla na tržišče novejša zdravila: simeprevir, daklatasvir, sofosbuvir, dasabuvir ter kombinirana zdravila sofosbuvir/ledipasvir in paritaprevir/ombitasvir/ritonavir.[54]

Nove smernice za zdravljenje kroničnega hepatitisa C priporočajo različne oblike zdravljenja glede na genotip virusa:

Genotip VHS Priporočeno zdravljenje[55][54]
Genotip 1 PegIFN-α + RBV+ sofosbuvir
ali
PegIFN-α + RBV+ simeprevir
ali
sofosbuvir/ledipasvir ± RBV
ali
paritaprevir/ombitasvir/ritonavir + dasabuvir ± RBV
ali
sofosbuvir + simeprevir ± RBV
ali
sofosbuvir + daklatasvir ± RBV
Genotip 2 PegIFN-α + RBV+ sofosbuvir
ali
RBV+ sofosbuvir
ali
sofosbuvir + daklatasvir
Genotip 3 PegIFN-α + RBV+ sofosbuvir
ali
sofosbuvir + daklatasvir ± RBV
Genotip 4 PegIFN-α + RBV+ sofosbuvir
ali
PegIFN-α + RBV+ simeprevir
ali
sofosbuvir/ledipasvir ± RBV
ali
paritaprevir/ombitasvir/ritonavir + RBV
ali
sofosbuvir + simeprevir ± RBV
ali
sofosbuvir + daklatasvir ± RBV
Genotip 5 ali 6 PegIFN-α + RBV+ sofosbuvir
ali
sofosbuvir/ledipasvir ± RBV
ali
sofosbuvir + daklatasvir ± RBV

Presaditev jeter

Jetrna ciroza kot posledica okužbe s hepatitisom C je pogost vzrok za potrebo po presaditvi jeter,[10] vendar pri nepozdravljeni okužbi pride zelo pogosto (v 80 do 90 % primerov) do ponovitve okužbe po presaditvi.[6][56] Ob okužbi presajenih jeter se pri 10 do 30 % bolnikom v 5 letih ponovno razvije ciroza.[57] Zdravljenje s pegiliranim interferonom in ribavirinom po presaditvi zmanjša tveganje za ponovni pojav okužbe za okoli 70 %.[58]

Priporočeno je zdravljenje bolnika še pred presaditvijo, s čimer se skuša doseči dva cilja: preprečitev okužbe presadka ter izboljšanje jetrne funkcije bolnikov z dekompenzirano boleznijo jeter. Priporočeno je zdravljenje s kombinacijami brez interferona.[54]

Alternativno zdravljenje

Za več alternativnih terapij, kot so mlečni osat, ginseng in koloidno srebro, njih zagovorniki trdijo, da pomagajo proti hepatitisu C.[59] Za to, da ima alternativno zdravljenje boljše rezultate pri hepatitisu C, ni dokazov, pa tudi ne za to, da nadomestne terapije kakorkoli vplivajo na virus.[59][60][61]

Prognoza

Učinkovitost zdravljenja se opredeljuje glede na t. i. trajni virološki odziv (angl. sustained viral response (SVR)), ki pomeni odsotnost zaznavnih količin virusne RNK v bolnikovem serumu po najmanj 12 (SVR12) ali 24 tednih (SVR24) po koncu zdravljenja.[54][62] Uspešna ozdravitev hepatitisa C zmanjša tveganje za pojav jetrnoceličnega raka v prihodnosti za okoli 75 %.[63]

Odzivi na zdravljenje se spreminjajo glede na genotip in izbor zdravil. Pri osebah z genotipom HVC 1 znaša trajni virološki odziv približno 40–50 % po 48 tednih zdravljenja s pegiliranim interferonom in ribavirinom.[6]Trajen odziv se doseže pri 70–80 % oseb z genotipoma 2 in 3 po 24 tednih terapije.[6] Pri genotipu 4 se trajni odziv doseže pri okoli 65 % bolnikov po 48 tednih zdravljenja. Dokazov za zdravljenje genotipa 6 ni veliko, obstajajo le za primere z 48 tedni zdravljenja, v enakih odmerkih kot za genotip 1.[64] Z novimi zdravili se dosega 60- do 100-% SVR.[54]

Zgodovina

V sedemdestih letih je Harvey J. Alter, vodja odseka za nalezljive bolezni pri oddelku za transfuzije NIH, s sodelavci dokazal, da večina primerov hepatitisa kot posledice transfuzij krvi ne povzročajo virusi hepatitisa A ali B. Kljub temu odkritju so bila mednarodna prizadevanja dokazati virus, prvotno imenovan ne-A ne-B hepatitis (NANBH), še naslednjih deset let neuspešna. Leta 1987 so Michael Houghton, Qui-Lim Choo in George Kuo, sodelavci korporacije Chiron, v sodelovanju z DW Bradleyem, sodelavcem Centra za nadzor in preprečevanje bolezni na osnovi najnovejše metode molekulskega kloniranja identificirali neznani organizem in razvili zanj diagnostični test.[65] Leta 1988 je Alter dokazal prisotnost virusa v vrsti vzrocev NANBH. Aprila 1989 je revija Science objavila dva članka, v katerih je govora o na novo odkritem virusu.[66][67] Odkritje je vodilo do bistvenih izboljšav pri prepoznavanju bolezni in pri protivirusnem zdravljenju.[65] Alter in Houghton sta leta 2000 prejela Lasker-Debakeyjevo nagrado za klinične medicinske raziskave »za pionirsko delo, ki je pripeljalo do odkritja virusa, ki povzroča hepatitis C, in za razvoj preskusnih metod, ki so v ZDA zmanjšale nevarnost za s transfuzijo povezan hepatitis, s 30 % leta 1970 na praktično nič leta 2000«.[68] Chiron je v zvezi z virusom in diagnozo nanj predlagal več patentov.[69] Prijavo konkurenčnega patenta je CDC je leta 1990 umaknil, potem ko je Chiron CDC plačal 1.900.000 USD za CDC in Bradleyu 337.500 USD. Leta 1994 je Bradley tožil Chiron in zahteval razveljavitev patenta, priznanje kot soodkritelja in odškodnino ter dohodke iz avtorskih pravic. Potem ko je izgubil pred prizivnim sodiščem, je tožbo leta 1998 umaknil.[70]

Družba in kultura

Glej tudi: Seznam ljudi s hepatitisom C

Svetovni dan hepatitisa je 28. julija, koordinira ga Svetovno združenje za hepatitis.[71]

Ekonomski stroški hepatitisa C so pomembni tako za posameznika kot za družbo. V 2003 se je za ZDA ocenilo, da celoživljenski strošek bolezni znaša 33,407 USD[72], pri čemer je Od 2011 transplantacija jeter stala okoli 200,000 USD.[73] V Kanadi so stroški protivirusnega zdravljenja leta 2003 znašali tudi do 30.000 CAD,[74] v ZDA pa med 9,200 in 17,600 v 1998 USD.[72] V mnogih delih sveta si bolniki zdravljenja s protivirusnimi zdravili ne morejo privoščiti, ker bodisi niso zavarovani, ali pa zavarovanje, ki ga imajo, protivirusnih zdravil ne plačuje.[75]

Raziskave

Leta 2011 je bilo v razvoju okoli 100 zdravil za hepatitis C.[73] Med drugim gre za cepiva proti hepatitisu C, imunomodulatorje in zaviralce ciklofilina.[76] Do teh kandidatov za nova zdravila je prišlo zaradi vse boljšega poznavanja virusa hepatitisa.[77]

Glej tudi

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 Ryan KJ, Ray CG, ur. (2004). Sherris Medical Microbiology (4. izd.). McGraw Hill. str. 551–2. ISBN 0838585299.
  2. ↑ Houghton M. (2009). »The long and winding road leading to the identification of the hepatitis C virus«. Journal of Hepatology. 51 (5): 939–48. doi:10.1016/j.jhep.2009.08.004. PMID 19781804.
  3. ↑ Shors, Teri (8. november 2011). Understanding viruses (2. izd.). Burlington, MA: Jones & Bartlett Learning. str. 535. ISBN 9780763785536.
  4. ↑ Bunchorntavakul C, Chavalitdhamrong D, Tanwandee T. (2013). »Hepatitis C genotype 6: A concise review and response-guided therapy proposal«. World journal of hepatology. Zv. 5, št. 9. str. 496–504. doi:10.4254/wjh.v5.i9.496. PMID 24073301.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  5. ↑ »Hepatitis C FAQs for Health Professionals«. CDC. 14. oktober 2015. Pridobljeno 31. oktobra 2015.
  6. ↑ 6,00 6,01 6,02 6,03 6,04 6,05 6,06 6,07 6,08 6,09 6,10 Rosen, HR (2011 Jun 23). »Clinical practice. Chronic hepatitis C infection« (PDF). The New England journal of medicine. 364 (25): 2429–2438. PMID 21696309. {{navedi časopis}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  7. ↑ Fujioka S, Shimomura H, Ishii Y, Kondo J, Fujio K, Ikeda F, et al. Prevalence of hepatitis B and C virus markers in outpatients of Mongolian general hospitals. Kansenshogaku Zasshi 1998;72: 5–11.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 »Hepatitis C«. World Health Organization (WHO). 2011. Pridobljeno 13. julija 2011.
  9. ↑ 9,00 9,01 9,02 9,03 9,04 9,05 9,06 9,07 9,08 9,09 9,10 9,11 9,12 9,13 9,14 9,15 9,16 9,17 9,18 9,19 Wilkins, T (1. junij 2010). »Hepatitis C: diagnosis and treatment« (PDF). American family physician. 81 (11): 1351–1357. PMID 20521755. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 Ozaras, R (2009 Apr). »Acute hepatitis C: prevention and treatment«. Expert review of anti-infective therapy. 7 (3): 351–361. PMID 19344247. {{navedi časopis}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč); Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  11. ↑ Blatt, L. M.; Tong, M. (2004). Colacino, J. M.; Heinz, B. A. (ur.). Hepatitis prevention and treatment. Basel: Birkhäuser. str. 32. ISBN 9783764359560.
  12. ↑ Holmberg, Scott. Brunette, Gary W.; Kozarsky, Phyllis E.; Magill, Alan J.; Shlim, David R.; Whatley, Amanda D. (ur.). CDC Health Information for International Travel 2012. New York: Oxford University Press. str. 231. ISBN 9780199769018.
  13. ↑ 13,00 13,01 13,02 13,03 13,04 13,05 13,06 13,07 13,08 13,09 Alter, MJ (7. maj 2007). »Epidemiology of hepatitis C virus infection«. World journal of gastroenterology : WJG. 13 (17): 2436–2441. PMID 17552026.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 14,3 14,4 14,5 14,6 Matičič M, Kastelic A. (2009). »Nacionalne usmeritve obvladovanja okužbe z virusom hepatitisa C pri uživalcih drog v Sloveniji«. Zdrav Vestn. Zv. 78. str. 529–39.
  15. ↑ http://www.ivz.si/gradiva_nalezljive_bolezni?pi=5&_5_Filename=4112.pdf&_5_MediaId=4112&_5_AutoResize=false&pl=105-5.3., Epidemiološko spremljanje nalezljivih bolezni v Sloveniji v letu 2010, IVZ, Ljubljana 2011.
  16. ↑ Yu ML (2009). »Treatment of chronic hepatitis C in Asia: when East meets West«. J. Gastroenterol. Hepatol. 24 (3): 336–345. doi:10.1111/j.1440-1746.2009.05789.x. PMID 19335784. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  17. ↑ Maheshwari, A (26. julij 2008). »Acute hepatitis C«. Lancet. 372 (9635): 321–332. doi:10.1016/S0140-6736(08)61116-2. PMID 18657711. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)Vzdrževanje CS1: datum in leto (povezava)
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 18,3 18,4 Chronic Hepatitis C Virus Advances in Treatment, Promise for the Future. Springer Verlag. 2011. str. 4. ISBN 9781461411918.
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 Nelson, PK (13. avgust 2011). »Global epidemiology of hepatitis B and hepatitis C in people who inject drugs: results of systematic reviews«. Lancet. 378 (9791): 571–583. doi:10.1016/S0140-6736(11)61097-0. PMC 3285467. PMID 21802134. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 20,3 Chronic Hepatitis C Virus Advances in Treatment, Promise for the Future. Springer Verlag. 2011. str. 103–104. ISBN 9781461411918.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 21,3 21,4 Dolin, [edited by] Gerald L. Mandell, John E. Bennett, Raphael (2010). Mandell, Douglas, and Bennett's principles and practice of infectious diseases (7. izd.). Philadelphia, PA: Churchill Livingstone/Elsevier. str. Poglavje 154. ISBN 978-0443068393. {{navedi knjigo}}: |first= ima generično ime (pomoč)
  22. ↑ Mueller, S (28. julij 2009). »Alcoholic liver disease and hepatitis C: a frequently underestimated combination«. World journal of gastroenterology : WJG. 15 (28): 3462–3471. PMID 19630099. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  23. ↑ Louie, KS (2011). »Prevalence of thrombocytopenia among patients with chronic hepatitis C: a systematic review«. Journal of viral hepatitis. 18 (1): 1–7. PMID 20796208. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  24. ↑ Zignego, AL; Ferri, C; Pileri, SA; in sod. (2007). »Extrahepatic manifestations of Hepatitis C Virus infection: a general overview and guidelines for a clinical approach«. Digestive and Liver Disease. 39 (1): 2–17. doi:10.1016/j.dld.2006.06.008. PMID 16884964. {{navedi časopis}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  25. ↑ Louie, KS (2011). »Prevalence of thrombocytopenia among patients with chronic hepatitis C: a systematic review«. Journal of viral hepatitis. 18 (1): 1–7. doi:10.1111/j.1365-2893.2010.01366.x. PMID 20796208. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  26. ↑ Lee, MR (2005). »Prurigo nodularis: a review«. The Australasian journal of dermatology. 46 (4): 211–218, quiz 219–20. doi:10.1111/j.1440-0960.2005.00187.x. PMID 16197418. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  27. ↑ Iannuzzella, F; Vaglio, A; Garini, G (2010). »Management of hepatitis C virus-related mixed cryoglobulinemia«. Am. J. Med. 123 (5): 400–408. doi:10.1016/j.amjmed.2009.09.038. PMID 20399313. {{navedi časopis}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  28. ↑ Ray, Stuart C.; Thomas, David L. (2009). »Chapter 154: Hepatitis C«. V Mandell, Gerald L.; Bennett, John E.; Dolin, Raphael (ur.). Mandell, Douglas, and Bennett's principles and practice of infectious diseases (7. izd.). Philadelphia, PA: Churchill Livingstone. ISBN 978-0443068393.
  29. ↑ Nakano, T; Lau, GM; Lau, GM; in sod. (2011). »An updated analysis of hepatitis C virus genotypes and subtypes based on the complete coding region«. Liver Int. 32 (2): 339–45. doi:10.1111/j.1478-3231.2011.02684.x. PMID 22142261.
  30. ↑ Maheshwari, A (2010). »Management of acute hepatitis C«. Clinics in liver disease. Zv. 14, št. 1. str. 169–76, x. doi:10.1016/j.cld.2009.11.007. PMID 20123448. {{navedi revijo}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 31,3 31,4 Pondé, RA (2011). »Hidden hazards of HCV transmission« (PDF). Medical microbiology and immunology. 200 (1): 7–11. doi:10.1007/s00430-010-0159-9. PMID 20461405. {{navedi časopis}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  32. ↑ 32,0 32,1 Xia, X (2008). »Epidemiology of HCV infection among injection drug users in China: systematic review and meta-analysis«. Public health. 122 (10): 990–1003. doi:10.1016/j.puhe.2008.01.014. PMID 18486955. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  33. ↑ Imperial, JC (2010). »Chronic hepatitis C in the state prison system: insights into the problems and possible solutions«. Expert review of gastroenterology & hepatology. 4 (3): 355364. doi:10.1586/egh.10.26. PMID 20528122. {{navedi časopis}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  34. ↑ Vescio, MF (2008). »Correlates of hepatitis C virus seropositivity in prison inmates: a meta-analysis«. Journal of epidemiology and community health. 62 (4): 305–313. doi:10.1136/jech.2006.051599. PMID 18339822. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  35. ↑ 35,0 35,1 Marx, John (2010). Rosen's emergency medicine: concepts and clinical practice 7th edition. Philadelphia, PA: Mosby/Elsevier. str. 1154. ISBN 9780323054720. {{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |coauthors= (pomoč)
  36. ↑ Day RA; Paul P; Williams B; in sod. (2009). Brunner & Suddarth's textbook of Canadian medical-surgical nursing (Canadian 2nd izd.). Philadelphia, PA: Lippincott Williams & Wilkins. str. 1237. ISBN 9780781799898. {{navedi knjigo}}: Izrecna uporaba in sod. v: |author= (pomoč)Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  37. ↑ »Highest Rates of Hepatitis C Virus Transmission Found in Egypt«. Al Bawaaba. 9. avgust 2010. Pridobljeno 27. avgusta 2010.
  38. ↑ 38,0 38,1 38,2 Tohme RA, Holmberg SD (2010). »Is sexual contact a major mode of hepatitis C virus transmission?«. Hepatology. 52 (4): 1497–1505. doi:10.1002/hep.23808. PMID 20635398. {{navedi časopis}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  39. ↑ »Hepatitis C Group Education Class«. United States Department of Veteran Affairs.
  40. ↑ 40,0 40,1 40,2 40,3 40,4 40,5 Jafari, S (2010). »Tattooing and the risk of transmission of hepatitis C: a systematic review and meta-analysis« (PDF). International journal of infectious diseases : IJID : official publication of the International Society for Infectious Diseases. 14 (11): e928–940. doi:10.1016/j.ijid.2010.03.019. PMID 20678951. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  41. ↑ »Hepatitis C« (PDF). Centers for Disease Control and Prevention (CDC). Pridobljeno 2. januarja 2012.
  42. ↑ 42,0 42,1 Lam, NC (15. november 2010). »Caring for pregnant women and newborns with hepatitis B or C« (PDF). American family physician. 82 (10): 1225–1229. PMID 21121533. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  43. ↑ Mast EE (2004). »Mother-to-infant hepatitis C virus transmission and breastfeeding«. Advances in Experimental Medicine and Biology. 554: 211–6. PMID 15384578.
  44. ↑ Shivkumar, S (2012). »Accuracy of Rapid and Point-of-Care Screening Tests for Hepatitis C: A Systematic Review and Meta-analysis«. Annals of internal medicine. Zv. 157, št. 8. str. 558–566. PMID 23070489. {{navedi revijo}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  45. ↑ Senadhi, V (2011). »A paradigm shift in the outpatient approach to liver function tests«. Southern Medical Journal. 104 (7): 521–525. doi:10.1097/SMJ.0b013e31821e8ff5. PMID 21886053.
  46. ↑ »Recommendations for the identification of chronic hepatitis C virus infection among persons born during 1945-1965«. MMWR Recomm Rep. 61 (RR-4): 1–32. 2012. PMID 22895429.
  47. ↑ Halliday, J (2011). »Vaccination for hepatitis C virus: closing in on an evasive target« (PDF). Expert review of vaccines. 10 (5): 659–672. doi:10.1586/erv.11.55. PMC 3112461. PMID 21604986. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  48. ↑ Hagan, H (1. julij 2011). »A systematic review and meta-analysis of interventions to prevent hepatitis C virus infection in people who inject drugs«. The Journal of infectious diseases. 204 (1): 74–83. doi:10.1093/infdis/jir196. PMC 3105033. PMID 21628661. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  49. ↑ Torresi, J; Johnson D; Wedemeyer H (2011). »Progress in the development of preventive and therapeutic vaccines for hepatitis C virus« (PDF). Journal of hepatology. Zv. 54, št. 6. str. 1273–85. doi:10.1016/j.jhep.2010.09.040. PMID 21236312.
  50. ↑ Ilyas, JA; Vierling, JM (2011). »An overview of emerging therapies for the treatment of chronic hepatitis C«. Clinics in liver disease. 15 (3): 515–36. doi:10.1016/j.cld.2011.05.002. PMID 21867934.
  51. ↑ Treating hepatitis C. Vpogled: 30.10.2015.
  52. ↑ Poynard T, Yuen MF, Ratziu V, La CL (2003). »Viral hepatitis C«. The Lancet. Zv. 362. str. 2095–100.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  53. ↑ Awad T s sod. (2010). »Peginterferon alpha-2a is associated with higher sustained virological response than peginterferon alfa-2b in chronic hepatitis C: systematic review of randomized trials«. Hepatology. Zv. 51, št. 4. str. 1176–1184. doi:10.1002/hep.23504. PMID 20187106.
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 54,3 54,4 54,5 54,6 http://www.easl.eu/medias/cpg/HEPC-2015/Full-report.pdf, EASL - Smernice za zdravljenje hepatitisa C 2015, vpogled: 30. 10. 2015.
  55. ↑ AASLD/IDSA HCV Guidance, Panel (2015). »Hepatitis C guidance: AASLD-IDSA recommendations for testing, managing, and treating adults infected with hepatitis C virus«. Hepatology (Baltimore, Md.). 62 (3): 932–954. PMID 26111063.
  56. ↑ Sanders, Mick (2011). Mosby's Paramedic Textbook. Jones & Bartlett Publishers. str. 839. ISBN 9780323072755.
  57. ↑ Ciria R, Pleguezuelo M, Khorsandi SE, s sod. (2013). »Strategies to reduce hepatitis C virus recurrence after liver transplantation«. World J Hepatol. Zv. 5, št. 5. str. 237–250. doi:10.4254/wjh.v5.i5.237. PMC 3664282. PMID 23717735.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: uporablja parameter authors (povezava)
  58. ↑ Coilly A, Roche B, Samuel D. (2013). »Current management and perspectives for HCV recurrence after liver transplantation«. Liver Int. Zv. 33 Suppl 1. str. 56–62. doi:10.1111/liv.12062. PMID 23286847.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  59. ↑ 59,0 59,1 "Hepatitis C and CAM: What the Science Says". National Center for Complementary and Alternative Medicine (NCCAM). Marec 2011. Pridobljeno 7.3.2011)
  60. ↑ Liu, J (2003). »Medicinal herbs for hepatitis C virus infection: a Cochrane hepatobiliary systematic review of randomized trials«. The American journal of gastroenterology. 98 (3): 538–544. doi:10.1111/j.1572-0241.2003.07298.x. PMID 12650784. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  61. ↑ Predloga:Cite cochrane
  62. ↑ Helms, Richard A.; Quan, David J., ur. (2006). Textbook of Therapeutics: Drug and Disease Management (8. izd.). Philadelphia, Pa. [u.a.]: Lippincott Williams & Wilkins. str. 1340. ISBN 0781757347. Pridobljeno 7. novembra 2014.
  63. ↑ Morgan RL, Baack B, Smith BD, Yartel A, Pitasi M, Falck-Ytter Y (2013). »Eradication of Hepatitis C Virus Infection and the Development of Hepatocellular Carcinoma: A Meta-analysis of Observational Studies«. Annals of Internal Medicine. Zv. 158, št. 5 Pt 1. str. 329–37. doi:10.7326/0003-4819-158-5-201303050-00005. PMID 23460056.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  64. ↑ Fung J; Lai CL; Hung I; in sod. (2008). »Chronic hepatitis C virus genotype 6 infection: response to pegylated interferon and ribavirin«. The Journal of Infectious Diseases. 198 (6): 808–12. doi:10.1086/591252. PMID 18657036. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |author-separator= (pomoč)
  65. ↑ 65,0 65,1 Boyer, JL (2001). Liver cirrhosis and its development: proceedings of the Falk Symposium 115. Springer. str. 344. ISBN 9780792387602.
  66. ↑ Choo QL, Kuo G, Weiner AJ, Overby LR, Bradley DW, Houghton M (1989). »Isolation of a cDNA clone derived from a blood-borne non-A, non-B viral hepatitis genome«. Science. 244 (4902): 359–62. doi:10.1126/science.2523562. PMID 2523562.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  67. ↑ Kuo G; Choo QL; Alter HJ; in sod. (1989). »An assay for circulating antibodies to a major etiologic virus of human non-A, non-B hepatitis«. Science. 244 (4902): 362–4. doi:10.1126/science.2496467. PMID 2496467. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |author-separator= (pomoč)
  68. ↑ Albert Lasker Award for Clinical Medical Research, The Lasker Foundation. Retrieved 20.2.2008.
  69. ↑ EP patent 0318216, Houghton, M; Choo, Q-L & Kuo, G, "NANBV diagnostics", patent izdan 1989-05-31, imetnik Chiron 
  70. ↑ Wilken, Judge. »United States Court of Appeals for the Federal Circuit«. United States Court of Appeals for the Federal Circuit. Pridobljeno 11. januarja 2012.
  71. ↑ Eurosurveillance editorial, team (28. julij 2011). »World Hepatitis Day 2011« (PDF). Eurosurveillance. 16 (30). PMID 21813077.
  72. ↑ 72,0 72,1 Wong, JB (2006). »Hepatitis C: cost of illness and considerations for the economic evaluation of antiviral therapies«. PharmacoEconomics. 24 (7): 661–72. doi:10.2165/00019053-200624070-00005. PMID 16802842.
  73. ↑ 73,0 73,1 El Khoury, AC; Klimack, WK; Wallace, C; Razavi, H (2011). »Economic burden of hepatitis C-associated diseases in the United States«. Journal of Viral Hepatitis. 19 (3): 153–160. doi:10.1111/j.1365-2893.2011.01563.x. PMID 22329369.
  74. ↑ »Hepatitis C Prevention, Support and Research ProgramHealth Canada«. Public Health Agency of Canada. 2003. Pridobljeno 10. januarja 2012. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |month= (pomoč)
  75. ↑ Zuckerman, edited by Howard Thomas, Stanley Lemon, Arie (2008). Viral Hepatitis (3rd izd.). Oxford: John Wiley & Sons. str. 532. ISBN 9781405143882. {{navedi knjigo}}: |first= ima generično ime (pomoč)
  76. ↑ Ahn, J (2011). »Hepatitis C therapy: other players in the game«. Clinics in liver disease. 15 (3): 641–56. doi:10.1016/j.cld.2011.05.008. PMID 21867942. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)
  77. ↑ Vermehren, J (2011). »New HCV therapies on the horizon«. Clinical microbiology and infection : the official publication of the European Society of Clinical Microbiology and Infectious Diseases. 17 (2): 122–34. doi:10.1111/j.1469-0691.2010.03430.x. PMID 21087349. {{navedi časopis}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); Sklic ima neznan prazen parameter: |month= (pomoč)

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hepatitis_C&oldid=4532521«