6,5×52 Carcano
6,5×52 Carcano | ||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Država izvora | Kraljevina Italija | |||||||
Zgodovina proizvodnje | ||||||||
Leto oblikovanja | 1890[1] | |||||||
Oblikovne lastnosti | ||||||||
Premer krogle | 6,75 mm[2] | |||||||
Premer vratu | 7,46 mm[2] | |||||||
Premer ramen | 10.78 mm[2] | |||||||
Premer nad robom | 11,33 mm[2] | |||||||
Premer roba | 11,35 mm[2] | |||||||
Skupna dolžina | 76,21 mm[2] | |||||||
Balistične lastnosti | ||||||||
| ||||||||
Seznam nabojev |
6,5×52 Carcano (tudi 6,5 mm Carcano) je puškovni naboj, ki ga je razvila Kraljevina Italija leta 1890, še preden se je končal razvoj puške Carcano.
Bil je drugi italijanski naboj polnjen z brezdimnim smodnikom (za nabojem 10,4x47 R Vetterli v različici M.90). Uporabljal je kroglo manjšega kalibra, 6,5 mm, v primerjavi s takratnim evropskim standardom okoli 8 mm (Nemčija - 8x57 I, Francija - 8x50 R Lebel, Združeno kraljestvo - 7,7x56 R in Avstro-Ogrska - 8x50 R Mannlicher).
Po prvi svetovni vojni se je izkazalo, da je ta naboj nekoliko prešibak predvsem za rabo v mitraljezih. V 20. letih 19. stoletja so se začeli programi za razvoj novih, močnejših nabojev. Leta 1935 je bil za nov mitralješki naboj izbran 8×59 Breda, za puške pa leta 1938 7,35×51 Carcano.
Na podlagi tega 6,5-mm naboja je bil razvit kup vojaških nabojev enakega kalibra[3]: 6,5×53 R Mannlicher (Romunija in Nizozemska), 6,5×55 (Švedska in Norveška), 6,5×50 Arisaka (Japonska), 6,5x54 Mannlicher-Schönauer in 6,5×58 Vergueiro (Portugalska).
Orožje, ki uporablja ta naboj
Puške: |
Mitrajezi: |
Glej tudi
Viri
- ↑ 1,0 1,1 Carcano in ostali : italijanske vojaške repetirke // Revija Obramba — 2008. — str. 67-70.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 »6,5 x 52 - MUNICION.ORG«. 3. julij 2018. Pridobljeno 19. marca 2019.
- ↑ Vukčević, Momo; Štupar, Rok (Februar 2008). »Carcano in ostali : italijanske vojaške repetirke«. Revija Obramba. Zveza častnikov Slovenije. str. 67–70. COBISS 246852608.
- ↑ »SmallArmsReview: Feeding the Tiger«. 1. februar 2013 [August 2006]. Pridobljeno 19. marca 2019.