Pojdi na vsebino

Hongkong

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Posebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske Hongkong
中華人民共和國香港特別行政區
Zastava z belim petlistnim cvetom na rdeči podlagi
Zastava
Rdeč emblem v krogu, z belim petlistnim cvetom v sredini, okrog katerega so besede »Hong Kong« in »中華人民共和國香港特別行政區«
Emblem
Himna: »義勇軍進行曲«
Marš prostovoljcev
Hongkong leži na polotoku in skupini otokov ob južni obali Kitajske, vzhodno od izliva Biserne reke, na severu meji na pokrajino Guangdong
Uradni jeziki[op. 1]
angleščina, kitajščina
Demonim(i)Hongkongžàn (Hongkongžán), Hongkongžánka, Hongkongžáni, Hongkongžánke
Vladaposebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske
• Vodja administrativne uprave
Cy Leung
• Predsednik vrhovnega sodišča
Geoffrey Ma
• Predsednik zakonodajnega sveta
Jasper Tsang
• Finančni sekretar
John Tsang
• Pravosodni sekretar
Rimsky Yuen
ZakonodajalecZakonodajni svet
Ustanovitev
29. avgust 1842
• japonska okupacija
25. december 1941
do 15. avgust 1945
• prenos suverenosti na LR Kitajsko
1. julij 1997
Površina
• skupaj
1.104 km2 (179.)
• voda (%)
4,58 (50 km²)[2]
Prebivalstvo
• popis 2010
7061200[3]
• gostota
6480[4]/km2 (4.)
BDP (ocena 2011)
• skupaj (nominal.)
243,302 milijarde USD[5]
• skupaj (PKM)
351,119 milijarde USD[5]
• na preb. (nominal.)
34.049 USD[5]
• na preb. (PKM)
49.137 USD[5]
Gini (2007)43,4[6]
srednji
HDI (2013)Stagnacija 0,906[7]
zelo visok · 13th
Valutahongkonški dolar (HKD)
Časovni pasUTC +8 (HKT)
Stran vožnjeleft
Klicna koda+852
Internetna domena
Predhodnice
Qing Dynasty

Hongkong (kitajsko: 香港, Hong Kong kantončina: [hœ́ːŋ.kɔ̌ːŋ] (poslušajⓘ)), uradno Posebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske Hongkong (krajše angl. Hong Kong SAR), je posebno administrativno območje na vzhodnem bregu Biserne reke na jugu Kitajske. Na območju velikosti 1.104 km² živi več kot 7,4 milijona ljudi, s čimer je Hongkong eno najgosteje poseljenih območij na svetu.

Opis

[uredi | uredi kodo]

Mesto je postalo britanska kolonija po prvi opijski vojni leta 1842.[8] Leta 1997 je bilo ozemlje po predhodnem dogovoru predano Kitajski.[9] Kot posebno administrativno območje ima Hongkong lastno vlado in ekonomski sistem, ki sta ločena od kitajskega.[10] Zaradi dolgotrajnega britanskega vliva in drugačnih vrednot se ima večina prebivalcev ozemlja za Hongkonžane in ne za Kitajce. Ozemlje je bilo sprva redko poseljeno, glavni dejavnosti pa sta bili kmetijstvo in ribištvo. Pod britansko oblastjo se je razvilo v enega največjih svetovnih finančnih centrov in pristanišč.[11] Po ocenah naj bi bil Hongkong na desetem mestu po izvozu, na devetem po uvozu,[12][13] na sedmem po obsegu trgovanja, hongkonški dolar pa se uvršča na trinajsto mesto med valutami, ki se najpogosteje uporabljajo.[14] Hongkong ima največjo koncentracijo bogatašev[15][16] ter enega najvišjih dohodkov na prebivalca, hkrati pa se mesto spopada z največjo dohodkovno neenakostjo.[17]

Hongkong se uvršča med alfa+ svetovna mesta,[18] kar pomeni, da njegov vpliv seže po vsem svetu. Je eno najpomembnejših svetovnih finančnih središč, ki ima najvišjo oceno indeksa finančnega razvoja in se je v letu 2017 dosledno uvrščal med najbolj konkurenčna in najbolj gospodarska območja na svetu. V mestu je največ nebotičnikov na svetu, večina se jih nahaja v okolici pristanišča Victoria.[19] Redno se uvršča visoko tudi po indeksu človekovega razvoja in prebivalci imajo eno najdaljših pričakovanih življenjskih dob na svetu. Več kot 90 odstotkov prebivalstva uporablja javni prevoz.[20] Zaradi onesnaževanja s sosednje Kitajske je zrak pogosto onesnažen s prašnimi delci.[21]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Ime ozemlja, na katerem se danes nahaja Hongkong, se je prvič pojavilo leta 1780[22] pod imenom He-Ong-Kong, nanašalo se je na majhen prehod med otokom Aberdeen in južno obalo otoka Hongkong. Na otoku Aberdeen so se prvič pojavili stiki med britanskimi mornarji in lokalnimi ribiči.[23] Čeprav izvor današnjega imena ni znan velja prepričanje, da ime izhaja iz kantonske izgovorjave hēung góng. Ime se prevede kot dišeče pristanišče ali kot kadilno pristanišče.[24] Beseda dišeče se lahko nanaša tudi na okus sladke vode, ki se izliva iz bližnje Biserne reke ali vonj iz tovarn kadila, ki so se včasih nahajale na obalah Kowloona. Kadilo namenjeno izvozu je bilo pred razvojem pristanišča Victoria shranjeno na otoku Aberdeen. Drugi kolonialni guverner, Sir John Davis je predstavil alternativno razlago. Po njegovem je ime izhajalo iz Hoong-keang (rdeči hudournik), kar pomeni barvo zemlje nad katero je tekel slap na otoku.[25]

Poenostavljeno ime Hong Kong se je pogosto uporabljalo do leta 1810,[26] ime je bilo zapisano tudi z eno besedo Hongkong. Uporabljalo se je do leta 1926 ko je vlada uradno sprejela ime sestavljeno iz dveh besed.[27] Kljub temu nekatere korporacije ustanovljene v kolonialni dobi še vedno uporabljajo eno ime vključno z Hongkong Land, Hongkong Electric, Hongkong and Shanghai Hotels ter Hongkong and Shanghai Banking Corporation (HSBC).[28][29]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Kolonialna zastava Hongkonga med leti 1959 in 1997

Ozemlje so ljudje naseljevali že v obdobju neolitika pred približno 6.000 leti.[30] Prvi naseljenci so bila priobalna ljudstva ki so se preselila iz notranjosti in s seboj prinesla znanje o gojenju riža.[31] Dinastija Č'in je območje Hongkonga kitajski priključila leta 214 pr. n. št. po tem, ko je zasedla staroselski Baiyue.[32] Po propadu dinastije Č'in[33] je območje prešlo pod kraljestvo Nanjue (predhodnica Vietnama).[34] Pod kitajsko je ponovno prišlo v času dinastije Han. Med mongolskimi osvajanji se je dvor dinastije Song začasno nahajal v zdajšnjem Kowloonu, vse do končnega poraza v bitki pri Yamenu leta 1279.[35] Do konca dinastije Yuan se je v regiji naselilo sedem večjih družin, ki so imele v lasti večino zemlje. V času dinastije Ming se je v Kowloon prišlo veliko priseljencev.[36]

Prvi evropski raziskovalec, ki je prišel na to področje je bil portugalski raziskovalec Jorge Álvares, leta 1513.[37][38] Portugalski trgovci so v vodah Hongkonga ustanovili trgovsko postojanko, imenovano Tamão, preko katere so redno trgovali s Kitajsko. Čeprav so bili po vojaških spopadih v dvajsetih letih 16. stoletja izgnani, so se do leta 1549 trgovski odnosi ponovno vzpostavili.[39] V ta namen je Portugalska leta 1557 v trajen najem dobila Macao.[40]

Po prehodu iz dinastije Ming na Čing se je Kitajska zaprla, s politiko haijan pa je bila prepovedana vsa pomorska trgovina. To politiko je odpravil cesar Kangxi leta 1684.[41] Oblasti so leta 1757 ustanovile sistem kantona s čimer so poostrile nadzor nad trgovino in neruskimi ladjami, ki so pristajale v kitajskih pristaniščih.[42] Čeprav je bilo evropsko povpraševanje po kitajskih izdelkih kot so čaj, svila, porcelan veliko je bilo kitajsko zanimanje za evropsko blago nepomembno. Da bi zmanjšali trgovinsko neravnovesje so Britanci na Kitajsko prodajali velike količine indijskega opija, ki je bil na kitajskem prepovedan. Soočeni s krizo zaradi drog so qingovi uradniki izvajali vedno bolj agresivne ukrepe za zaustavitev trgovine z opijem.[43] Cesar Daoquanq je zavrnil predlog za legalizacijo in obdavčitev opija, carski komisar Lin Zexu pa je leta 1839 ukazal izkoreninjenje trgovine z opijem. Komisar je uničil zaloge opija in ustavil vso zunanjo trgovino kar je sprožilo britanski vojaški odziv in prvo opijsko vojno.[44] Kitajska vojska je v spopadu doživela hud poraz zato je v zameno za mir kitajski cesar Britancem predala otok Hongkong, dogovor je bil formalno potrjen z pogodbo v Nankingu leta 1842.[45][46]

Pristanišče Victoria z otokom Hong Kong v ozadju, 1860

Upravna infrastruktura je bila zgrajena do začetka leta 1842 vendar pa upravi zaradi piratstva, bolezni in sovražne qingove politike nikakor ni uspelo privabiti trgovcev. Pogoji so se izboljšali ko so med taipingovim uporom na otok pribežali številni premožni Kitajci. Napetosti zaradi opija so se med Britanci in Qingom stopnjevale do druge opijske vojne v kateri so bili Kitajci ponovno poraženi. V zameno za mir so po sporazumu iz Pekinga Britancem morali odstopiti polotok Kowloon in otok Stonecutter. Po vojni je gospodarstvo začelo le počasi rasti, naglo rast pa je doživelo v petdesetih letih 19. stoletja, ko so v mesto prišli številni novi investitorji s čimer je Hongkong iz majhnega kolonialnega ozemlja postal močna trgovska postojanka.[47]

Kolonija se je ponovno razširila leta 1898 ko je Velika Britanija v 99 letni najem dobila ozemlje New Territories (Nova ozemlja). Leta 1911 je bila ustanovljena Univerza v Hongkongu,[48] leta 1924 pa je v koloniji začelo obratovati letališče Kai Tak. Koloniji se je v letih 1925 do 1926 uspelo izogniti gospodarski krizi zaradi kantonske stavke.[49][50] Na začetku druge kitajsko-japonske vojne je leta 1937 je guverner Geoffry Northcote Hongkong razglasil za nevtralno območje s katerim je ohranil status svobodnega pristanišča.[51] Kolonialna vlada se je leta 1940 pripravljala na japonski napad zato je evakuirala vse britanske ženske in otroke.[52] Japonci so Hongkong napadli zjutraj 8. decembra 1941 istočasno kot Pearl Harbor na Havajih.[53] Kolonija je pod japonsko zasedbo ostala štiri leta dokler 30. avgusta 1945 nazor nad njo niso ponovno prevzeli Britanci.[54]

Hongkong v petdesetih letih prejšnjega stoletja

Po vojni je prebivalstvo v koloniji hitro rastlo saj se je vanjo zateklo veliko Kitajcev, ki so bežali pred kitajsko državljansko vojno. Večje število beguncev je prišlo leta 1949, ko je nadzor nad celinsko Kitajsko prevzela komunistična partija.[55] V dobi industrializacije v petdesetih letih 20. stoletja je Hongkong postal prvi izmed štirih tigrov azijskega gospodarskega razvoja.[56] Zaradi naglega naraščanja prebivalstva je vlada začela z reformami za izboljšave javnih storitev in infrastrukture.[57][58] Ustanovljen je bil program za javna stanovanja, protikorupcijska komisija in mestna železnica. Čeprav je konkurenčnost ozemlja na področju proizvodnje z leti upadala zaradi vedno večjih stroškov se je gospodarstvo zelo hitro preoblikovalo iz proizvodnega v gospodarstvo, ki temelji na storitvah. Do začetka 90 letih dvajsetega stoletja se je Hongkong uveljavil na področju ladjarstva in finančnih storitev.[59]

Zaradi bližanja izteka 99 letne najemne pogodbe za ozemlje New Territories je bila prihodnost kolonije negotova. Diplomatska pogajanja, ki so se začela leta 1979 med kitajskim predsednikom Dengom Šjaopingom in britansko vlado so se končala leta 1984 s skupno britansko-kitajsko deklaracijo, v kateri je Velika Britanija pristala na prenos Hongkonga na Kitajsko, v zameno pa naj bi Kitajska Hongkongu jamčila za obstoječi gospodarski in politični sistem še 50 let po prenosu – ureditev je znana po frazi »ena država, dva sistema«.[60][61] Sporazum je sprožil val množičnega izseljevanja, saj so se prebivalci bali zmanjšanja pravic, zmanjšanje kakovosti življenja in manj pravne države.[62] Na vrhuncu izseljevanja med leti 1987 in 1996 je Hongkong zapustilo preko pol milijona ljudi.[63] Hongkong je bil prenesen na Kitajsko 1. julija 1997 po 156 letih britanske vladavine.

Kmalu po prenosu je ozemlje prizadelo več kriz. Vlada je bila med azijsko krizo leta 1997 prisiljena uporabiti devizne rezerve za vzdrževanje valutnega pribitka hongkonškega dolarja. Temu je sledila ptičja gripa H5N1[64] leta 2003 pa epidemija SARS ki je povzročila najhujši padec gospodarstva.[65]

Po prenosu suverenosti na Kitajsko so se politične razprave osredotočile na demokratični razvoj in spoštovanje načela ena država dva sistema. Po razveljavitvi demokratičnih reform zakonodajnega sveta iz časa kolonialne dobe je regionalna vlada neuspešno poskušala sprejeti nacionalno varnostno zakonodajo v skladu s 23. členom temeljnega zakona.[66][67] Sprememba volilnega sistema je leta 2014 sprožila val protestov ki so postali znani kot revolucija dežnikov.[68] Razhajanja v volilnem imeniku in izločanje izvoljenih kandidatov v zakonodajni svet na volitvah leta 2016[69][70][71] ter uveljavljanje kitajskega nacionalnega prava na železniški postaji West Kowloon v samem centru Hongkonga je še dodatno povečalo skrbi nad avtonomijo regije.[72] Junija 2019 so znova izbruhnili protesti kot odgovor na predlog spremembe zakonodaje, po kateri bi lahko ubežnike izročali Kitajski. Protesti so se nadaljevali v avgustu in postali največje protestno gibanje v kitajski zgodovini, saj se je na protestih zbralo več kot 1,5 milijona prebivalcev Hongkonga.[73]

Politika in uprava

[uredi | uredi kodo]
Zakonodajni svet Hongkonga

Hongkong je posebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske na katerem so izvršna, zakonodajna in sodna oblast preneseni iz nacionalne vlade Kitajske.[74] Kitajsko-britanska skupna deklaracija zagotavlja gospodarsko in upravno kontinuiteto s prenosom suverenosti kar pomeni da je sistem v Hongkongu večinoma podedovan iz časa britanske kolonialne vladavine.[75] V skladu s temi pogoji načelom ena država dva sistema je osnovni hongkonški zakon regionalna ustava.[76]

Regionalno vlado sestavljajo tri veje:

  • Vodja administrativne uprave: je odgovoren za izvrševanje regionalnega prava, lahko zahteva ponovni premislek in ponovno odločanje o zakonu[77] ter imenuje člane izvršnega sveta in glavne uradnike.[78] Skupaj z izvršnim svetom lahko predlaga nove zakone in izdaja podzakonske akte ter ima moč da razpusti zakonodajne oblasti.[79][80]
  • Zakonodajna oblast: Zakonodajni svet sprejema regionalno zakonodajo, potrjuje proračun in ima pooblastilo da odpokliče vodjo administrativne uprave[81]
  • Pravosodje: Sestavljeno je iz višjega in nižjega sodišče, razlaga zakonodajo in zavrača tiste, ki niso v skladu s temeljnim zakonom. Sodnike imenuje vodja administrativne uprave na predlog komisije.[82][83]

Vodja administrativne uprave je vodja vlade, ki lahko opravlja največ dva petletna mandata. Imenuje ga državni svet (vodi ga kitajski premier) po tem ko ga imenuje volilni odbor, ki ga sestavlja 1.200 voditeljev podjetij, skupnosti in članov vlade.[84][85][86]

Zakonodajni svet ima 70 članov od katerih ima štiriletni mandat.[87] Petintrideset jih je neposredno izvoljenih iz geografskih volilnih okrajev preostali pa so iz funkcionalnih volilnih enot. Od teh je 30 izbranih iz sektorja gospodarstva in posebnih interesnih skupin[88] preostalih pet članov pa je nominiranih iz okrožnega sveta in izbranih na dvojnih neposrednih volitvah.[89]

Po volitvah 2016 ima dvaindvajset političnih strank predstavnika v Zakonodajnem svetu.[90] Stranke so se organizirale v tri tabore: propekinški tabor (sedanja vlada), prodemokratski tabor in lokalne skupine.[91] Komunistična stranka nima uradne politične pristojnosti v Hongkongu zato njeni člani ne kandidirajo na lokalnih volitvah.[92] Hongkong v nacionalnem ljudskem kongresu zastopa 36 poslancev in 203 delegatov.

Ustavno sodišče Hongkonga

Kitajska nacionalna zakonodaja se v regiji ne uporablja, Hongkong pa se obravnava kot območje z ločeno pristojnostjo. Njegov sodni sistem temelji na civilnem pravu, ki nadaljuje pravno tradicijo vzpostavljeno v času britanske vladavine.[93] Lokalna sodišča se lahko sklicujejo na precedence določene v angleškem pravu in prekomorski sodni praksi.[94] Pristojnost nad osnovnim zakonom ima osrednja oblast kar pomeni, da je regionalno sodišče podrejeno socialističnemu sistemu civilnega prava na celini.[95] Sklepi stalnega odbora narodnega ljudskega kongresa lahko nadomestijo kateri koli sodni postopek na regionalnem sodišču.[96][97]

Neodvisna pristojnost se najbolj kaže na področju imigracije in davkov. Hongkong izdaja lastne potne liste, ki se razlikujejo od tistih iz celine in Makaa,[98] regija pa ohranja mejo s preostankom države. Vsi potniki med Hongkongom, Kitajsko in Makavm morajo skozi mejni nadzor ne glede na narodnost.[99] Državljani celinske Kitajske nimajo pravice bivati v Hongkongu.[100] Javne finance so ločene od preostale Kitajske, davki, pobrani v Hongkongu, se ne uporabljajo za financiranje osrednje oblasti.[101][102]

Za obrambo regije je odgovorna hongkonška garnizija narodnoosvobodilne vojske.[103] Vojska lahko zapusti svoje objekte le če regionalna vlada zahteva njeno pomoč. Prebivalci Hongkonga niso obvezani služiti vojaškega roka veljavna zakonodaja pa ne predvideva nobenih služb namenjenih obrambi regije zato to dejavnost v celoti opravljajo nerezidenti Hongkonga.</ref> Hongkong residents are not required to perform military service and current law has no provision for local enlistment, so its defence is composed entirely of non-Hongkongers.[104]

Za diplomatskimi zadevami je odgovorna centralna vlada in ministrstvo za zunanje zadeve vendar pa kljub temu Hongkong ohranja lastno diplomatsko mrežo preko katere vzdržuje gospodarske in kulturne odnose s tujimi državami.[105] Ozemlje aktivno sodeluje v Svetovni gospodarski organizaciji, Azijsko pacifiškem forumu, forumu za gospodarsko sodelovanje, Mednarodnem olimpijskem komiteju in številnih agencijah Združenih narodov.[106][107][108] Regionalna vlada vzdržuje trgovinske pisarne na Kitajskem in drugih državah po svetu.[109]

Administrativna delitev

[uredi | uredi kodo]

Ozemlje je razdeljeno na 18 okrožij. Okrožni svet ima 479 sedežev od katerih je 452 neposredno izvoljenih. V svetu so zastopana vsa okrožje, ki svetujejo pri lokalnih vprašanjih kot so javna infrastruktura, okoljska politika in kultura. Preostalih 27 mest zasedajo predsedniki podeželskih odborov, ki zastopajo oddaljene vasi.[110][111]

Administrativna delitev Hongkonga na okrožja

Politične reforme in družbeno politična vprašanja

[uredi | uredi kodo]
Protesti proti zakonu o izročanju Kitajski, 2019

Etnične manjšine (razen tistih evropskega porekla) imajo obrobno zastopanost v vladi in pogosto doživljajo diskriminacijo na področju stanovanjske politike, izobraževanja in zaposlovanja.[112][113] Razpisi za prosta delovna mesta in imenovanje za javne službe zahteva ustrezno znanje jezika, ki pa ga manjšinski iskalci zaposlitve ne obvladajo, problem je tudi v nezadostnem jezikovnem izobraževanju.[114][115] Hišne pomočnike iz tujine, večinoma so to ženske iz Filipinov in Indonezije, regionalna zakonodaja zelo slabo ščiti. Čeprav delajo in živijo v Hongkongu, se ne obravnavajo kot običajni državljani in niso upravičeni do bivanja na ozemlju.[116]

Britansko-kitajska skupna izjava zagotavlja zdajšnji sistem s temeljnim zakonom še 50 let po prenosu suverenosti. Ne določa pa, kako se bo upravljal Hongkong po letu 2047. Delovanje vlade in način opravljanja ozemlja v prihodnosti je stvar političnih razprav in špekulacij. Po letu 2047 se lahko politični in pravni sistem integrira s preostalo Kitajsko ali pa se ozemlje še naprej upravlja ločeno.[117][118]

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Satellite image showing areas of vegetation and conurbation.
Satelitski posnetek Hongkonga
Pogled na mesto z vrha Victoriau.

Hongkong leži na južni obali Kitajske, 60 km vzhodno od Macaa na vzhodni strani ustja Biserne reke (Pearl river). Iz vseh strani ga obdaja južnokitajsko morje na severu pa meji na mesto Šenžen in reko Sham Chun. Območje obsega 2.755 km². Ozemlje sestavlja otok Hongkong, polotok Kowloon, Nova ozemlja, otok Lantau in več kot 200 drugih manjših otokov. Od skupne površine, 1.073 km² obsega kopno in 35 km² vodne površine. Najvišja točka je Tai Mo Shan z 957 m nadmorske višine.[119] Urbani razvoj je osredotočen na polotok Kowloon, otok Hongkong in Nova ozemlja.[120] Zaradi pomanjkanja ustreznih ravnih površin za gradnjo je velik del pridobljen iz morja (6 odstotkov celotne površine).[121]

Kljub temu, da ima Hongkong sloves skrajno urbaniziranega območja, je pozidana manj kot četrtina ozemlja. Večino površja namreč predstavljajo težko dostopna višavja, od česar je 40 % zaščitenih krajinskih parkov in naravnih rezervatov.[122]

Nerazvit teren je hribovit in gorat z zelo malo ravnih površin. Večinoma ga prekriva gozd, grmičevje, trava ali pa kmetijska zemljišča.[123][124] Približno 40 odstotkov ostale površine predstavljajo državni parki in naravni rezervati.[125] Ozemlje ima zelo raznolik ekosistem; v regiji je več kot 3.000 vrst rastlin (od tega 300 avtohtonih) in na tisoče vrst žuželk, ptic ter morskih organizmov.[126][127]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Hongkong ima vlažno subtropsko podnebje značilno za južno Kitajsko. Poletja so vroča in vlažna z občasnimi nalivi in nevihtami ter toplim zrakom iz jugozahoda. Takrat se najpogosteje pojavljajo tajfuni, ki povzročajo poplave in plazove. Zime so na začetku blage in običajno sončne, proti februarju postane oblačno občasne hladne fronte pa iz severa prinašajo močne hladne vetrove iz severa. Najbolj zmerni letni čas sta pomlad in jesen, ki sta nas splošno sončna in suha.[128] Sneženje se pojavi redko pa še to na višjih nadmorskih višinah. Hongkong prejme na leto povprečno 1.709 sončnih ur. Najvišja in najnižja zabeležena temperatura v observatoriju je bila 22. avgusta 2017[129] 36,6 °C in 18. januarja 1893[130] 0,0 °C. Najvišja in najnižja zabeležena temperatura v Hongkongu je bila 22. avgusta 2017 39,0 °C v parku Wetland in 24. januarja 2016 -6,0 °C na gori Jaj Mo Shan.

Arhitektura

[uredi | uredi kodo]
Tall blocks of flats, attached on three sides
Primer zgoščene stanovanjske gradnje zaradi pomanjkanja prostora.

Hongkong ima največ nebotičnikov na svetu, 317 je višjih od 150 m, in je tretji po številu visokih stavb na svetu.[131] Zaradi pomanjkanja primernega prostora za gradnjo se je ta omejila na visoke zgradbe z veliko gostoto, ki se prepleta skupaj z trgovskimi kompleksi.[132] Enodružinske hiše so redke in se jih najde le na obrobju mesta.[133]

International Commerce Center in Two International Finance Center sta najvišji zgradbi v Hongkongu in med najvišjimi v azijsko-pacifiški regiji.[134] Ostale znane stavbe v mestu so glavna stolpnica banke HSBC, Central Plaza, Hopewell Center in Bank of China Tower.[135][136]

Zaradi pomanjkanja prostora in hitrega razvoja je veliko povpraševanja po prostoru za novogradnje kar je prispevalo k pogostemu rušenju starejših stavb.[137] Prav za radi tega je mesto ohranilo zelo malo stare arhitekture. Kljub temu pa je mogoče še vedno najti veliko primerov lingnanove arhitekture. Tak primer so starejše vladne zgradbe. Najstarejša zgradba zahodne sloga v Hongkongu je Flagstaff House iz leta 1846 v kateri je prebival vojaški poveljnik Hongkonga.[138] Nekatere stare stavbe ohranjajo prvotno funkcije ostale pa so bile namenjene novim novim uporabam. Tak primer je stavba pristaniške policije[139] v kateri so danes poslovni prostori in stavba senatorija Bethanie kjer je danes akademija za vizualno umetnost.[140] Najstarejši objekt v Hongkongu je tempelj Tin Hau, posvečen boginji morja Mazu, zgrajen je bil leta 1012 in obnovljen leta 1266. Na zgodovinski poti Ping Shan si je možno ogledati več različnih arhitekturnih primerov iz kitajskih dinastij vključno s pagodo Tsui Sing Lau (edina pagoda v Hongkongu).[141]

Za mesto je značilna stavba Tong Lua, ki je stavba za mešano rabo zgrajena v kolonialnem obdobju. V njeni arhitekturi se mešata kitajski arhitekturni slog z evropskimi vplivi. Veliko takih in podobnih zgradb so zgradili po vojni ko je število prebivalcev v mestu skokoviti naraslo.[142] Primeri takih gradenj sta hiši Lui Seng Chun in Blue Houste (modra hiša) v okrožju Wan Chai in ulice Shanghai Street in Mong Kok. Množična stanovanjska naselja zgrajena v šestdesetih letnih dvajsetega stoletja imajo modernistični slog.[143]

Nočni pogled na Hongkong iz pristanišča Victoria
Pogled na Hongkong iz Kowloona

Demografija

[uredi | uredi kodo]
Population graph
Populacijska piramida,2016

Urad za statistiko je objavil, da je sredi leta 2019 v Hongkongu živelo 7.482.500 prebivalcev. Velika večin jih je kitajskih ljudstev Taishanese, Teochew, Hakka in drugih.[144][145] Preostalih osem odstotkov so ne etnične kitajske manjšin kot so Filipinci, Indonezijci in južno Korejci.[146] Približno polovica prebivalcev ima eno izmed oblik britanske narodnosti, kar je posledica britanske kolonialne vladavine. Na ozemlju živi 260.000 britanskih državljanov, 3,4 milijona pa ima britansko prekomorsko državljanstvo.[147] Večina jih ima kitajsko državljanstvo, ki so ga pridobili avtomatično po prenosu suverenosti na Kitajsko.[148]

Prevladujoči jezik je Kantonščina vrsta kitajščine, ki izvira iz Guangdonga. Govori jo 94,6 odstotka prebivalstva, 88,9 odstotka kot prvi jezik in 5,7 odstotka, kot drugi jezik. Nekaj več kot polovica prebivalcev govori angleško (53,2 odstotka), ki je drugi uradni jezik. 4,3 odstotka govor angleško kot prvi jezik 48,9 odstotka pa kot drugi jezik. Prebivalci v neformolnem pogovoru dostikrat komunicirajo v mešanici angleščine in kantonščine. Po prenosu suverenosti je kitajska vlada začela promovirati mandarinščino, ki je uradi kitajski jezik. Jezik govori 48,6 odstotka prebivalstva od tega ga 1,9 odstotka govori kot prvi jezik 46,7 odstotka pa kot drugi jezik. V pisavi se uporabljajo tradicionalni kitajski znaki in ne poenostavljeni znaki kot na celini.

Med verstvi prevladujejo budizem, konfucianizem in taoizem, te prakticira 20 odstotkov prebivalstva. Sledi jim krščanstvo (12 odstotkov) in islam (4 odstotke). Privrženci drugih religij kot so npr. sikhizem, hinduizem, judovstvo in bahai so ponavadi priseljenci in so vire prinesli s seboj.[149]

Pričakovana življenjska doba pri moških je bila leta 2018 82,2 let pri ženskah pa 87,6 let, kar je šesta najvišja na svetu. Glavni vzroki smrti so: rak, pljučnica, srčne bolezni, možganske bolezni in nesreče.[150] Zdravstveni sistem je javen in se financira iz davkov. Zdravljenje se močno subvencionirano tako da povprečno 95 stroškov krije vlada.[151]

Po prenosu suverenosti se je povečala dohodkovna neenakost saj se je povečalo število brezposelnih ljudi.[152] Čeprav se je dohodek gospodinjstev do leta 2016 povečal je razlika v plačah ostala velika.[153] Mesto ima največ milijarderjev na prebivalca (1 milijarder na 109.657 ljudi).[154] Kljub prizadevanjem vlade za zmanjšanje neenakosti so te vse večje.[155] Povprečni prihodek 10 odstotka zgornjega sloja prebivalstva je 44 krat višji kot pri 10 odstotkih spodnjega sloja prebivalstva.[156][157]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Hongkong je eno izmed najbolj obremenjenih kontejnerskih pristanišč na svetu.

Hongkong ima kapitalistično gospodarstvo, ki temelji na storitveni dejavnosti. Zanj so značilni nizki davki z minimalnim vmešavanjem države v gospodarstvo in vpetost v mednarodne finančne trge.[158] Je 35. največje gospodarstvo na svetu z nomnalnim BDP v višini 2,74 bilijon HK (381 milijard ameriških dolarjev) Čeprav se je gospodarstvo Hongkonga leta 1995[159][160] uvrstilo na vrh indeksa ekonomske svobode fundacije Heritage ima ozemlje razmeroma visoko stopnjo dohodkovne neenakosti. Hongkonška borza je sedma najvčja a svetu s tržno kapitalizacijo 30,4 bilijona HK (3,8 bilijona ameriških dolarjev) od decembra 2018.[161]

Izvozno uvozno gospodarstvo je deseto največje na svetu (2017), trgovana vrednost blaga je večja od bruto domačega proizvoda Hongkonga. Več kot polovica tovora je pretovor (blago, ki potuje skozi Hongkong). Izdelki iz celine predstavljajo približno 40 odstotkov tega prometa.[162] Strateška lega je Hongkongu omogočala razvoj prometne in logistične infrastrukture. Kontejnersko pristanišče[163] je eno najbolj obremenjenih na svetu prav tako letališče za mednarodni tovor.[164] Največji izvozni trg sta Kitajska in ZDA.

Območje ima malo obdelovalnih površin in malo naravnih virov zato je večino stvari uvaža. Uvozi se več kot 90 odstotkov hrane.[165] Kmetijska dejavnost znaša borih 0,1 % BDP in predstavlja gojenje vrhunske hrane in cvetja.[166] Čeprav je imelo ozemlje v času kolonialne dobe eno največjih proizvodnih gospodarstev v Aziji zdaj v glavnem prevladuje storitveni sektor. Sektor ustvari 92,7 % gospodarske proizvodnje, javni sektor pa približno 10 %.[167] Med letom 1961 in 1997 se je BDP Hongkonga povečal za 180, BDP na prebivalca pa za 87.[168][169] V primerjavi s celinsko Kitajsko pa je leta 1993 dosegel največ 27 odstotka. Leta je 2017 padel na manj kot tri odstotke saj je celina razvila in liberalizirala svoje gospodarstvo.[170]

Borza v Hongkongu

Gospodarska in infrastrukturna integracija s Kitajsko se je od začetka liberalizacije trga na celini leta 1978 močno povečala. To je omogočilo tudi izboljšanje in zgraditev številnih novih železniških povezav.[171][172] Številni ekonomski dogovori so formalizirali trgovino med obema območjema pri čemer se je vsaka stran zavezala, da bo odstranila ovire pri trgovini in čezmejnih naložbah podobno kot pri Macau.[173][174] Kitajska podjetja so po prenosu suverenosti razširila svojo gospodarsko prisotnost na ozemlju. Podjetja v celinskem prometu predstavljajo več kot polovico vrednosti indeksa Hang Seng kar je več kot pet odstotkov iz leta 1997.[175][176]

Ko je celina liberalizirala svoje gospodarstvo, se je Hongkong soočil z močno konkurenco. Petdeset odstotkov kitajskega trgovinskega blaga, ki je bilo pripeljano skozi Hongkong leta 1997 je padlo na približno 13 odstotkov leta 2015.[177] Kljub temu pa sistem nizkih davkov, urejena zakonodaja in urejene storitve privabljajo številne čezmorske korporacije, ki želijo vzpostaviti svojo prisotnost v Aziji. Mesto ima drugo najvišje število sedežev podjetij v azijsko-pacifiški regiji.[178] Hongkong predstavlja vstopna vrata tujim naložbam na kitajski trg saj vlagateljem omogoča neposredni dostop do celinskih kitajskih trgov prek povezav s borzami v Šanghaju in Shenzhenu. Ozemlje je bilo prvi trg zunaj celinske kitajske kjer so bile na razpolago obveznice Dim sun in je največji trg za trgovanje z juani.[179]

Vlada ima pasivno vloga v gospodarstvu. Kolonialne vlade skoraj niso izvajale nadzora trgovine. Po doktrini pozitivnega neintervencioizma so se povojne uprave namerno izogibale neposrednemu dodeljevanju sredstev saj so bili mnenja, da bi aktivno posredovanje škodilo gospodarski rasti.[180] Intervencijsko politiko so začeli uvajati šele kasnejše kolonialne vlade, ko je gospodarstvo v osemdesetih letih prešlo na storitveno dejavnost. Po prenosu suverenosti so se programi nadaljevali, vključno z garancijami za izvozno kreditiranje, pokojninskim sistemom, minimalno plačo, protidiskriminacijskimi zakoni in državno hipoteko.[181]

Turizem je eden izmed glavnih delov gospodarstva saj predstavlja 5 odstotkov BDP. Leta 2016 je 26,6 milijona obiskovalcev prispevalo 258 milijarde HK (32,9 milijarde ameriških dolarjev) s čimer je Hongkong postal 14. najbolj priljubljena destinacija za mednarodne turiste. Je najbolj priljubljeno kitajsko mesto za turiste saj sprejme več kot 70 odstotkov več obiskovalcev kot njegov najbližji tekmec Macau.[182] Mesto se uvršča med najdražja mesta za izseljence.[183][184]

Infrastruktura

[uredi | uredi kodo]

Prevoz

[uredi | uredi kodo]
Predor pod pristaniščem Victoria, povezuje otok Hong Kong s celino.

Hongkong ima zelo razvito prometno omrežje. Več kot 90 odstotkov potovanj znotraj ozemlja se opravi z javnim prevozom, kar je najvišji odstotek na svetu. Brezkontaktna pametna plačilna kartica Octopus omogoča plačevanje javnega prevoza kot so vlaki, avtobusi in trajekti, s kartico je mogoče plačevati tudi v nekaterih trgovinah.[185]

Železnice MTR (Mass Transit) povezuje 93 podzemnih postaj na celotnem ozemlju.[186] Na den prepelje več kot 5 milijonov potnikov kar je 41 vseh potnikov na celotnem ozemlju.[187][188] Čezmejne železniške povezave do mesta Shenzhen zagotavlja železniška proga Est Rail.[189] Iz postaje Hung Hom ima Hongkong direktne železniške povezave z Guangzhoujem, Pekingom in Šanghajem. Hitri vlaki vozijo iz postaje West Kowloon.[190]

Čeprav večino potniškega prometa opravi sistem javnega prevoza je kljub temu v Hongkongu registriranih preko 500.000 zasebnih vozil.[191] Avtomobili vozijo po levi (na celinski Kitajski po desni) kar je še ostanek britanske kolonialne vladavine.[192] V urbanih področjih je avtomobilski promet izredno gost zaradi pomanjkanja prostora za širitev cest ter zaradi vedno večjega števila vozil.[193] Na ozemlju deluje več kot 18.000 taksijev, ki jih je možno enostavno prepoznati po njihovi svetli barvi.[194] Avtobusi vozijo na več kot 700 progah preko celotnega ozemlja. Manjši avtobusi t.i. minibusi vozijo na bolj odmaknjene lokacije in tja ker standardi avtobusi ne vozijo tako pogosto.[195] Most Hongkong–Zhuhai-Macau neposredno povezuje vzhodno in zahodno stran ustja Biserne reke.

Železnica MTR na linji Tung Chung

Glavna letališče na ozemlju je Mednarodno letališča Hongkong, na katerega leti več kot 100 letalskih prevoznikov vključno z domačimi ki so: Cathay Pacific, Hong Kong Airlines, regionalni prevoznik Cathay Dragon, nizkocenovni prevoznik HK Express in tovorno letalsko družbo Air Hong Kong.[196] Letališče spada med osem najbolj obremenjenih na svetu[197] in opravi največ zračnega tovornega prometa na svetu.[198] Večina zasebnega rekreativnega letalskega prometa leti skozi letališče Shek Kong na severu ozemlja, ki je pod nadzorom kitajske vojske vendar je hkrati namenjen tudi civilni uporabi. Na letališču deluje Hongkonški letalski klub.[199]

Trajekti Star Ferry vozijo na dveh linijah preko pristanišča Vicoria, na dan prepeljejo 53.000 potnikov.[200] Trajekti vozijo tudi na oddaljene otoke, ki jih z drugimi prevoznimi sredstvi ni mogoče doseči. Bolj oddaljena naselja je možno doseči z čolni kai-to.[201] Trajekti vozijo tudi do Maca in celine.[202] Džunke, ki so bile včasih značilne za mesto so danes redke in so v večini primerov namenjene turistom ali zasebni uporabi.[203]

Prvi sistem javnega prevoza v Hongkongu je bila vzpenjača (Peak Tram), ki je začela voziti leta 1888.[204] Zagotavljala je železniški promet med središčem Hongkonga in vrhom Victoria. Osrednje in zahodno okrožje mesta ima obsežen sistem tekočih stopnic (najdaljši sistem tekočih stopnic na prostem).[205] Tramvaji pokrivajo del otoka Hongkong. MTR upravlja s sistemom lahke železnice (Light Rail) ki vozi po novih ozemljih.

Javne službe

[uredi | uredi kodo]

Hongkong uvozi skoraj vso gorivo in električno energijo.[206] Velika večina energije izvira iz filnih goriv, 46 odstotkov iz premoga in 47 odstotkov iz nafte.[207] Ostal energija je od drugje vključno z jedrsko energijo, ki je pridobljena na celini.[208] Obnovljivi viri predstavljajo zanemarljivo količino energije.[209] Postavljeno je bilo manjše število zasebnih sončnih panelov te manjše število vetrnic za izkoriščanje vetrne energije.[210]

Ozemlje ima zelo malo jezer in rek, podzemni viri vode so nedostopni edini redni vir vode so sezonske padavine, ki pa ozemlju z gosto poselitvijo ne zadoščajo. Zato se ker 70 procentov vode uvozi iz reke Dongijang v Guangdongu.[211] Preostalih 30 odstotkov vode ozemlje dobi iz lastnih virov veliko z deževnico.[212] Ozemlje poizkuša varčevati s sladko vodo tako da za splakovanje straniščnih školjk uporablja slano vodo.

Dostop do širokopasovnega interneta je 92,6 %. Povezave preko optične infrastrukture so vse bolj številne kar prispeva k visoki regionalni hitrosti povezav 21,9 Mbit/s (četrta najhitrejša na svetu).[213][214] Uporaba mobilnih telefonov je zelo razširjeno, obstaja več kot 18 milijonov številk mobilnih telefonov kar je dvakrat toliko kot je prebivalcev ozemlja.[215][216]

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Hongkong označujejo kot hibrid vzhoda in zahoda. Tradicionalne kitajske vrednote, ki poudarjajo družino in izobrazbo se zlivajo z zahodnimi ideali vključno z ekonomsko svobodo in pravno državo.[217] Čeprav je večina prebivalcev ozemlja etničnih Kitajcev je Hongkong razvil svojo lastno identiteto. Ozemlje se je od celinske Kitajske oddaljilo zaradi kolonialne uprave in drugačnega tema gospodarstva, družbenega in kulturnega razvoja. Različne kulture so v Hongkong prinesli priseljenci, ki so prišli iz različnih koncev Kitajske. Na te je vplival izobraževalni sistem v britanskem slogu, ločen politični sistem in hiter razvoj ozemlja v poznem 20. stoletju.[218][219] Večina migrantov je v tistem času pobegnila pred revščino in vojnami kar se odraža v odnosu do bogastva saj se večina prebivalcev identificira po materialnih koristih.[220][221] Občutek lokalne identitete se je izrazito povečal po prenosu suverenosti: 53 odstotkov prebivalcev se označuje za Hongkonžane, 11 odstotkov se jih opisuje kot Kitajce. Preostali prebivalci naj bi mešalo identitete 23 odstotkov kot Hongkonžani na Kitajskem in 12 odstotkov kot Kitajci v Hongkongu.[222]

V družbi prevladujejo tradicionalne kitajske družinske vrednote kot so družinska čast, zvestoba in naklonjenost sinovom.[223] V gospodinjstvih prevladuje jedrna družina (oče, mama in otroci) čeprav več generacijske in razširjene družine niso nič nenavadnega.[224] Pri gradnji stavb se pogosto opažajo uporabo duhovnega koncepta feng shu, kjer najamejo svetovalca za pravilno pozicioniranje in postavitev stavb. Koncept feng shu naj bi bil tudi ključ do poslovnega uspeha. Pri tem uporabljajo ogledala Bague za odvračanje zlih duhov[225] stavbe pa nimajo nadstropja s številko 4[226] saj naj bi ta imela podobne zvok kot beseda umreti.[227]

Kuhinja

[uredi | uredi kodo]
Tipične jedi iz restavracije dim sum (levo), zajtrk iz restavracije cha chaan teng z hongkonškim čajem

Hrana v Hongkongu temelji na kantonski kuhinji kljub vplivu zahodne in ostalih kultur. Glavna hrana je riž, ki se ga običajno postreže z ostalimi jedmi.[228] Pomembna je svežina sestavin. Perutnina in morski sadeži se prodajajo na tržnicah in se nato čim prej porabijo.[229] Obstaja ped dnevnih obrokov: zajtrk, kosilo, popoldanski čaj, večerja in siu yeh.[230] Dim sum, ki je del yum cha je tradicionalni obed z družino in prijatelji. Jedi vključujejo conge, cha siu bao, siu yak, jajčne torte in mangov puding. Lokalne različice zahodne hrane so postrežene v cha chaan tengu (hitrih uličnih restavracijah). Običajni meni cha chaan tang vključuje rezance v juhi, dobro ocvrt francoski toast in hongkonški čaj z mlekom.[228]

Filmi

[uredi | uredi kodo]
Statue of Bruce Lee in a fighting pose
Kip Bruce Lee-ja na aveniji zvezd, ki je posvečena hongkonški filmski industriji.

Hongkong je v poznih 40. letih dvajsetega stoletja razvil filmsko industrijo, potem ko so se vanj preselili številni filmski ustvarjalci iz Šanghaja.[231] Do konca šestdesetih let so bili filmi že dobri znani tudi občinstvu na drugih koncih sveta tak primer je film The World of Suize Wong.[232] Velik preboj je bil film Way of the Dargon iz leta 1972 v katerem je nastopal Bruce Lee. Na začetku so prevladovali filmi z borilnimi veščinami šele kasneje pa so se uveljavili še gangsterski filmi, romantične drame in fantazijski filmi.[233] V osemdesetih so bili zelo uspešni filmi A Better Tomorrow, As Tears Go By in Zu Warriors from the Magic Mountain. Uspeh so doživele tudi kritične drame kot so Ferewell My Concubine, To Live in Chungking Express. Najbolj znani filmski igralci iz Hongkonga so: Jackie Chan, Donnie Yen, Jet Li, Chow Yun-fat in Michelle Yeoh. Filmska industrija je doživela vrhunec v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko je bilo na leto posnetih preko 400 filmov. Po prenosu suverenosti se je filmska industrija preselila na Kitajsko, danes v Hongkongu posnamejo okoli 60 filmov na leto.[234]

Glasba

[uredi | uredi kodo]
Leslie Cheung with a microphone
A serious-looking Andy Lau, seated and wearing a suit
Leslie Cheung (levo) je pionir cantpopa, in Andy Lau (desno) je ikona hongkongške glasbe in filma

Cantopop je žanr kantonske popularne glasbe, ki se je pojavila v Hongkongu v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Razvila se je iz šanghajskega sidaka, nanj je vplivala kantonska opera in zahodni pop.[235] Znani lokalni izvajalci te glasbe so: Sam Hui, Anita Mui. Leslies Cheung in Alan Tam. Priljubljenost žanra je dosegla vrhunec v devetdesetih letih dvajsetega stoletja.[236] Kljub padcu poslušanosti[237] cantopop še vedno ostaja priljubljen v Hongkongu, znani izvajalci v današnjem času pa so Eston Chan, Joey Yung in Twins.[238]

Skozi zgodovino je bila na ozemlju močno prisotna tudi zahodna klasična glasba.[239] Najstarejši profesionalni simfonični orkester na ozemlju je hongkonški simfonični orkester, ki je javno financiran in pogosto gostuje glasbenike in dirigente iz tujine. Orkester sestavljajo tradicionalni kitajski instrumenti in je vodilni pri promociji tradicionalne glasbe.[240]

Šport in rekreacija

[uredi | uredi kodo]
Cheering rugby fans, seen from the stands
Ragbijski turnir v Hongkongu

Kljub majhni površini je na ozemlju večje število športnih in rekreacijskih objektov. Mesto je gostilo številne večje športne dogodke kot so: vzhodnoazijske igre 2009, konjeniške poletne olimpijske igre 2008 in ligo Asia Trophy 2007.[241] Ozemlje redno gosti hongkonško sedmico, hongkonški maraton, teniški turnir Hongkong in lunarni novoletni turnir v nogometu. V preteklosti pa je ozemlje gostilo azijski pokal AFC in pokal Dynasty leta 1995.[242][243]

Hongkong se na športnih dogodkih s svojimi ekipami predstavlja ločeno od Kitajske. Ozemlje se je od leta 1952 udeležilo skoraj vseh poletnih olimpijskih iger in si prislužilo tri medalje. Lee Ali-shan je na olimpijskih igral v Atlanti 1996 osvojil prvo in edino zlato medaljo.[244] Hongkonški športniki so na paraolimpijskih igrah osvojili 126 medalj in 17 na igrah Commonwealtha. Ozemlje je zadnjič na igrah Commonwealtha nastopilo leta 1994.[245]

V okviru turističnega odbora so bile oživljene dirke z zmajskimi čolni, ki so potekale v okviru festivala Tuen Ng. Prvo sodobno tekmovanje je bilo organizirano leta 1976, ekipe iz tujine pa so začele tekmovati na prvi mednarodni dirki leta 1993.[246]

Hong Konški džokejski klub je največji davčni zavezanec na ozemlju.[247] Ima monopol na področju iger na srečo in zagotavlja več kot 7 odstotkov državnega prihodka.[248] Na ozemlju so zakonite tri oblike iger na srečo: loterija, stave na konjskih dirkah in stave v nogometu.[247]

Izobraževanje

[uredi | uredi kodo]
Staro poslopje fakultete St. Paul, bila je prva fakulteta v Hongkongu ustanovljena še v kolonialnih časih

Izobraževalni sistem Hongkonga je zelo podoben izobraževalnemu sistemu Velike Britanije, zlasti angleškemu.[249] Otroci morajo obiskovati šolo od šestega leta starosti do zaključka srednješolske izobrazbe, običajno pri starosti 18 let.[250][251] Ob koncu srednje šole vsi učenci opravljajo zaključni izpit nato pa dobijo diplomo o uspešnem zaključku srednje šole.[252] Od prebivalcev, starejših od 145 let, jih je 81,3 odstotka končalo srednješolsko izobrazbo, 66,4 višjo srednjo šolo, 31,6 odstotka se je udeležilo višješolskega programa, 24 odstotkov pa je pridobilo diplomo ali višjo izobrazbo.[253] Stopnja pismenosti pri odraslih je 95,7 odstotna.[254] V primerjavi z ostalimi razvitimi gospodarstvi je ta nizka zaradi priliva beguncev iz celinske kitajski v kolonialnem obdobju. Večina starejše populacije zaradi revščine in vojne ni bila izobražena.[255][256]

Na ozemlju delujejo trije tipi šol: javne šole, ki jih financira in upravlja država, subvencionirane šole in zasebne šole, ki jih pogosto vodijo verske organizacije. V javnih šolah izobraževalni program določa Urad za izobraževanje. Ta program ne velja v zasebnih šolah in mednarodnih šolah zato te lahko oblikujejo lasten učni načrt.[251]

Vlado vodi politiki poučevanja maternega jezika, ki je kantonščina. Poučevanje poteka še v angleščini in kitajščini. V srednjih šolah poudarjajo pismenost in trojezičnost kar spodbuja širjenje govornega jezika mandarinščine.[257]

Hongkong ima na svojem ozemlju deset univerz. Prva univerza, ki je bila ustanovljena na ozemlju, je bila Univerza v Hongkongu leta 1911.[258] Kitajska univerza v Hongkongu je bila ustanovljena leta 1963, z namenom, da poučevanje poteka v kitajščini.[259] Ti dvi univerzi se skupaj z Univerzo za znanost in tehnologijo v Hongkongu in Mestno univerzo v Hongkongu uvrščajo med najboljše v Aziji.[260] V Hongkongu delujejo še naslednje univerze: Hongkonška politehnična univerza[261], Hongkonška baptistična univerza[262], Univerza Lingnan[263], Izobraževalna univerza v Hongkongu[264], Odprta univerza v Hongkongu[265] in Univerza Shong Yan Hong Kong.[266]

Mediji

[uredi | uredi kodo]
Modern, green-and-white building with dish antennas on top
TVB City, prostori prve hongkonške televizijske postaje

Najpomembnejši hongkonški časopis v angleškem jeziku je South China Morning Poste, na drugem mestu pa je Standard, ki je bolj poslovni časopis. Dnevno izhajajo različni kitajski časopisi kot so: Ming Pao, Oriental Daily News in Apple Daily. Lokalne publikacije so pogosto politično povezane s pro pekinško stranjo ali prodemokratično stranjo. Osrednja kitajska vlada je na ozemlju prisotna z PUBLIKACIJAMI Ta Kung Pao in Wen Wei Po.[267] V Hongkongu je tudi večje število mednarodnih publikacij kot so: The Wall Street Journal in The Financial Times, The New York Times International Edition, USA Today, Yomiuri Shimbun in The Nikkei.[268]

Na ozemlju delujejo tri brezplačne televizijske postaje TVB, HKTVE in Hong Kong Open TV, ki oddajajo tri analogne in osem digitalnih kanalov.[269] Prevladujoča televizijska postaja je TVB, ki ima 80 odstotni delež gledalcev.[270] Plačljivo televizijo z več sto programi ponujata kabelska televizija Hong Kong in PCCW. RTHK je javna radiotelevizija, ki zagotavlja sedem radijskih in tri televizijske programe.[271] Na ozemlju deluje še deset tujih postaj, ki zagotavlja program tujim prebivalcem ozemlja. Dostop do informacij preko interneta ni omejen z velikim kitajski požarnim zidom.[272]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Ustava določa, da sta uradna jezika »angleščina in kitajščina«[1] Po 9. členu ustave in zakonu o uradnih jezikih imata enakovreden status kot uradna jezika ozemlja. Za razliko od celinske Kitajske je de facto standard kantonščina, zapisana v tradicionalni kitajski pisavi.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Official Languages«. Vlada Hongkonga. 2009. Pridobljeno 14. oktobra 2012.
  2. ↑ »Hong Kong«. The World Factbook. CIA. 23. avgust 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. maja 2009. Pridobljeno 17. septembra 2010.
  3. ↑ »Population and Vital Events«. Census and Statistics Department, Vlada Hongkonga. 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2007. Pridobljeno 4. oktobra 2010.
  4. ↑ »Population Density by Area« (PDF). Census and Statistics Department, Vlada Hongkonga. 2009. Pridobljeno 4. oktobra 2010.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 »Hong Kong«. Mednarodni denarni sklad. Pridobljeno 18. aprila 2012.
  6. ↑ »Human Development Report 2009 – Gini Index«. Program Združenih narodov za razvoj. Pridobljeno 10. septembra 2009.
  7. ↑ »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. avgusta 2013. Pridobljeno 6. junija 2013.
  8. ↑ Carroll 2007, str. ;15–21.
  9. ↑ Gargan 1997.
  10. ↑ Sino-British Joint Declaration Article 3
  11. ↑ Global Financial Centres Index 2017.
  12. ↑ »Country Comparison: Exports«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2019. Pridobljeno 16. junija 2019.
  13. ↑ »Country Comparison: Imports«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2008. Pridobljeno 16. junija 2019.
  14. ↑ Triennial Central Bank Survey 2016, str. 10.
  15. ↑ Liu 2018.
  16. ↑ Frank 2018.
  17. ↑ »Country Comparison: GDP (Purchasing Power Parity)«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2011. Pridobljeno 15. januarja 2018.
  18. ↑ »GaWC – The World According to GaWC 2018«. Lboro.ac.uk. 13. april 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. maja 2017. Pridobljeno 22. marca 2019.
  19. ↑ »Hong Kong«. The Skyscraper Center. Council on Tall Buildings and Urban Habitat. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. novembra 2017. Pridobljeno 15. januarja 2018.
  20. ↑ Public Transport Strategy Study 2017, str. 1.
  21. ↑ Yu, Huang & Ng 2013, str. 57.
  22. ↑ Empson 1992, str. 94.
  23. ↑ Bishop & Roberts 1997, str. 218.
  24. ↑ Room 2005, str. 168.
  25. ↑ Davis 1841, str. 6.
  26. ↑ Empson 1992, str. 96.
  27. ↑ Hong Kong Government Gazette 1926, No. 479.
  28. ↑ HSH Annual Report 2017, str. 6.
  29. ↑ HSBC Annual Report 2011, str. 2.
  30. ↑ Meacham 1999, str. 2.
  31. ↑ Li 2012, str. 38.
  32. ↑ Ban, Ban & Ban 111.
  33. ↑ Keat 2004, str. 932.
  34. ↑ Carroll 2007, str. 9.
  35. ↑ Barber 2004, str. 48.
  36. ↑ Carroll 2007, str. 10.
  37. ↑ Porter 1996, str. 63.
  38. ↑ Edmonds 2002, str. 1.
  39. ↑ von Glahn 1996, str. 116.
  40. ↑ Wills 1998, str. ;342–344.
  41. ↑ Zhihong 2006, str. ;8–9.
  42. ↑ Schottenhammer 2007, str. 33.
  43. ↑ Chen 2011.
  44. ↑ Hoe & Roebuck 1999, str. ;82, 87.
  45. ↑ Tsang 2007, str. 12.
  46. ↑ Courtauld, Holdsworth & Vickers 1997, str. ;38–58.
  47. ↑ Carroll 2007, str. 30.
  48. ↑ Chu 2005, str. 90.
  49. ↑ Wordie 2007, str. 243.
  50. ↑ Carroll 2007, str. 103.
  51. ↑ Yanne & Heller 2009, str. 71.
  52. ↑ Snow 2003, str. 43.
  53. ↑ Snow 2003, str. ;53–73.
  54. ↑ Kwong 2015.
  55. ↑ Wiltshire 1997, str. 148.
  56. ↑ Buckley 1997, str. ;64, 92.
  57. ↑ Carroll 2007, str. ;145, 174–175.
  58. ↑ Predloga:Navedi AV media
  59. ↑ Dodsworth & Mihaljek 1997, str. 54.
  60. ↑ Carroll 2007, str. ;176–178.
  61. ↑ Carroll 2007, str. 181.
  62. ↑ Wong 1992, str. 9.
  63. ↑ Population Policy Report 2002, str. ;27–28.
  64. ↑ Carroll 2007, str. 218
  65. ↑ Lee 2006, str. ;63–70.
  66. ↑ Carroll 2007, str. 200.
  67. ↑ Carroll 2007, str. ;226, 233.
  68. ↑ Kaiman 2014.
  69. ↑ Bland 2016.
  70. ↑ Haas 2017.
  71. ↑ Huang 2016.
  72. ↑ Siu & Chung 2017.
  73. ↑ Darrach 2019.
  74. ↑ Tam et al. 2012, str. 80.
  75. ↑ Tam et al. 2012, str. ;66, 80–81.
  76. ↑ Ng Ka Ling and Another v the Director of Immigration.
  77. ↑ Tam et al. 2012, str. 77.
  78. ↑ Young & Cullen 2010, str. 39.
  79. ↑ Emergency Regulations Ordinance.
  80. ↑ Adaptation of Laws Guidelines 1998, str. 7.
  81. ↑ Tam et al. 2012, str. 73.
  82. ↑ Gittings 2009, str. 153.
  83. ↑ Gittings 2009, str. 150.
  84. ↑ Young & Cullen 2010, str. ;13–16.
  85. ↑ Basic Law Chapter IV Article 45.
  86. ↑ Amendment to the Basic Law Annex I.
  87. ↑ Guidelines on the Legislative Council Election 2016, str. 1.
  88. ↑ Guidelines on the Legislative Council Election 2016, str. ;3–4.
  89. ↑ Guidelines on the Legislative Council Election 2016, str. ;3, 52–53.
  90. ↑ LegCo and DC Member Political Affiliations 2017.
  91. ↑ Bush & Whelan-Wuest 2017.
  92. ↑ Sala 2016.
  93. ↑ Tam et al. 2012, str. ;80–81.
  94. ↑ Gittings 2009, str. 148.
  95. ↑ Jordan 1997, str. 335.
  96. ↑ Chief Executive of the Hong Kong Special Administrative Region and Another v the President of the Legislative Council.
  97. ↑ Basic Law Chapter II Article 18.
  98. ↑ Hong Kong Special Administrative Region Passports Ordinance.
  99. ↑ »Control Point Locations«. Immigration Department]]. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. novembra 2017. Pridobljeno 18. novembra 2017.
  100. ↑ Basic Law Chapter II Article 22.
  101. ↑ Basic Law Chapter V Article 106.
  102. ↑ Public Finance Facts 2018.
  103. ↑ Lendon 2017.
  104. ↑ Mok & Lee 2015.
  105. ↑ Basic Law Chapter VII Article 152.
  106. ↑ »Hong Kong Committee for UNICEF«. UNICEF. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2017. Pridobljeno 27. decembra 2017.
  107. ↑ »UNHCR Hong Kong«. United Nations High Commissioner for Refugees. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2017. Pridobljeno 27. decembra 2017.
  108. ↑ »List of Treaties in Force and Applicable to the Hong Kong Special Administrative Region«. Department of Justice]]. 25. oktober 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2017. Pridobljeno 27. decembra 2017.
  109. ↑ »Offices Outside Hong Kong«. Hong Kong Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. junija 2018. Pridobljeno 18. novembra 2017.
  110. ↑ District Administration Facts 2016.
  111. ↑ District Councils Ordinance.
  112. ↑ Ngo & Cheung 2016.
  113. ↑ Zhao 2015.
  114. ↑ Chao 2013.
  115. ↑ Lhatoo 2015.
  116. ↑ "Meanings of Right of Abode and Other Terms", Immigration Department.
  117. ↑ Cheung 2016.
  118. ↑ Cheung 2015.
  119. ↑ Owen & Shaw 2007, str. 13.
  120. ↑ Population By-Census 2016, str. ;34–35.
  121. ↑ Land Policy Report 2017, str. 1.
  122. ↑ Morton, Brian; Harper, Elizabeth (1995). An Introduction to the Cape d'Aguilar Marine Reserve, Hong Kong. Hong Kong University Press. str. 9. ISBN 9789622093881.
  123. ↑ Owen & Shaw 2007, str. 2.
  124. ↑ "Land Utilization in Hong Kong 2017", Planning Department.
  125. ↑ Morton & Harper 1995, str. 9.
  126. ↑ Hu 2003.
  127. ↑ »The Natural Environment, Plants & Animals in Hong Kong«. Hong Kong Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. novembra 2017. Pridobljeno 15. novembra 2017.
  128. ↑ »Climate of Hong Kong«. Hong Kong Observatory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. junija 2017. Pridobljeno 5. septembra 2017.
  129. ↑ "HK records hottest day before typhoon", EJ Insight.
  130. ↑ »Extreme Values and Dates of Occurrence of Extremes of Meteorological Elements between 1884–1939 and 1947–2017 for Hong Kong«. Hong Kong Observatory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2018. Pridobljeno 25. marca 2018.
  131. ↑ »Skyline Ranking«. Emporis. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2018. Pridobljeno 24. junija 2018.
  132. ↑ Tong & Wong 1997.
  133. ↑ Forrest, La Grange & Yip 2004, str. ;215, 222.
  134. ↑ »The World's Tallest Buildings«. Emporis. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. junija 2018. Pridobljeno 24. junija 2018.
  135. ↑ Kohlstedt 2016.
  136. ↑ Hollingsworth & Zheng 2017.
  137. ↑ Zheng 2017.
  138. ↑ McKercher, Ho & du Cros 2004.
  139. ↑ Tourism Facts 2016.
  140. ↑ Béthanie 2015, str. 3.
  141. ↑ Declared Monuments 2007, str. ;5–6.
  142. ↑ Xue 2016, str. 99.
  143. ↑ Xue 2016, str. 41.
  144. ↑ Carroll 2007, str. ;144–147.
  145. ↑ Yu 2013.
  146. ↑ Erni & Leung 2014, str. ;18, 22.
  147. ↑ FCO Written Evidence 2014.
  148. ↑ Standing Committee Interpretation Concerning Implementation of Chinese Nationality Law in Hong Kong.
  149. ↑ Developing a Supplementary Guide to the Chinese Language Curriculum for Non-Chinese Speaking Students 2008, str. 9.
  150. ↑ Health Facts 2017.
  151. ↑ Wong et al. 2015, str. 262.
  152. ↑ Household Income Distribution 2016, str. 1.
  153. ↑ Household Income Distribution 2016, str. 86.
  154. ↑ Desjardins 2018.
  155. ↑ Household Income Distribution 2016, str. 5.
  156. ↑ Yau & Zhou 2017.
  157. ↑ Household Income Distribution 2016, str. 80.
  158. ↑ Jiang et al. 2003.
  159. ↑ »Hong Kong ranked world's freest economy for 18th consecutive year«. Hong Kong Government. 12. januar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. oktobra 2012. Pridobljeno 28. maja 2012.
  160. ↑ »Top 10 Countries«. The Heritage Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. januarja 2008. Pridobljeno 1. februarja 2008.
  161. ↑ HKSE Market Statistics 2018, str. 2.
  162. ↑ Economic Statistical Highlights 2017.
  163. ↑ Park 2019.
  164. ↑ »Cargo Traffic 2016«. Airports Council International. 1. januar 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2018. Pridobljeno 7. junija 2018.
  165. ↑ Kong 2013.
  166. ↑ Agriculture and Fisheries Facts 2017.
  167. ↑ Economy Facts 2016.
  168. ↑ Preston & Haacke 2003.
  169. ↑ Yeung 2008, str. 16.
  170. ↑ "HK vs China GDP: A sobering reality", EJ Insight.
  171. ↑ Lung & Sung 2010, str. 5.
  172. ↑ Griffiths & Lazarus 2018.
  173. ↑ »Mainland and Hong Kong Closer Economic Partnership Arrangement (CEPA)«. Trade and Industry Department. 31. oktober 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. decembra 2017. Pridobljeno 26. decembra 2017.
  174. ↑ »Hong Kong Special Administrative Region and Macao Special Administrative Region Closer Economic Partnership Arrangement (HK-Macao CEPA)«. Trade and Industry Department. 17. november 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2017. Pridobljeno 28. decembra 2017.
  175. ↑ Baldwin, Lee & Jim 2014.
  176. ↑ Lam & Qiu 2017.
  177. ↑ House of Commons Foreign Affairs Committee Tenth Report 2015, str. 18.
  178. ↑ Cushman & Wakefield RHQ Report 2016, str. 8.
  179. ↑ House of Commons Foreign Affairs Committee Tenth Report 2015, str. ;18–19.
  180. ↑ Tsang, Donald (18. september 2006). »Big Market, Small Government« (tiskovna objava). Hong Kong Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2018. Pridobljeno 8. junija 2018.
  181. ↑ "End of an experiment", The Economist.
  182. ↑ WTO 2017, str. 6.
  183. ↑ »Despite worldwide changes, multinationals focus on mobile workforces to support career growth and ensure competitiveness«. New York: Mercer. 21. junij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2018. Pridobljeno 26. decembra 2017.
  184. ↑ »Worldwide Cost of Living survey 2009«. Mercer. 29. junij 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. julija 2011. Pridobljeno 25. avgusta 2010.
  185. ↑ Poon & Chau 2001, str. 102.
  186. ↑ Railway Network Facts 2018.
  187. ↑ Transport Statistical Highlights 2016.
  188. ↑ Report on Rail Service 2014, str. 1.
  189. ↑ »Cross Boundary Train Services«. MTR Corporation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2017. Pridobljeno 20. novembra 2017.
  190. ↑ Kwok 2018.
  191. ↑ Vehicle Registration and Licensing 2018.
  192. ↑ Labarre 2010.
  193. ↑ Traffic Congestion Study 2014, str. ;2–3.
  194. ↑ Transport Facts 2016.
  195. ↑ Cullinane 2002.
  196. ↑ HKIA Annual Report 2017, str. 152.
  197. ↑ NY/NJ Port Authority Airport Traffic 2017, str. 32.
  198. ↑ NY/NJ Port Authority Airport Traffic 2017, str. 58.
  199. ↑ Wordie 2007, str. 242.
  200. ↑ »Operational Information«. Star Ferry. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. novembra 2017. Pridobljeno 20. novembra 2017.
  201. ↑ Cushman 1993, str. 57.
  202. ↑ »Ferry Services to Macau and the Mainland Ports«. Hong Kong Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2017. Pridobljeno 20. novembra 2017.
  203. ↑ Tatlow 2017.
  204. ↑ Mok 2018.
  205. ↑ Gold 2001.
  206. ↑ Energy Statistics Report 2017, str. 1.
  207. ↑ Energy Statistics Report 2017, str. 9.
  208. ↑ Energy Statistics Report 2017, str. 29.
  209. ↑ Energy Statistics Report 2017, str. 6.
  210. ↑ Chan 2017.
  211. ↑ Lee 2013.
  212. ↑ Water Supply Facts 2016.
  213. ↑ »Key Communications Statistics«. Office of the Communications Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. junija 2018. Pridobljeno 8. julija 2018.
  214. ↑ Akamai's State of the Internet 2017, str. 54.
  215. ↑ IT and Internet Usage 2017, str. 9.
  216. ↑ Monthly Statistics for June 2019, str. 242.
  217. ↑ Carroll 2007, str. 169.
  218. ↑ Carroll 2007, str. ;167–172.
  219. ↑ He 2013.
  220. ↑ Tam 2017.
  221. ↑ Lam 2015.
  222. ↑ »HKU POP releases survey on Hong Kong people's ethnic identity and the 2018 review and 2019 forecast survey«. Public Opinion Programme, University of Hong Kong. 27. december 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. marca 2019. Pridobljeno 26. januarja 2019.
  223. ↑ Family Survey 2013, str. ;12–13.
  224. ↑ Population By-Census 2016, str. 77.
  225. ↑ Fowler & Fowler 2008, str. 263.
  226. ↑ Xi & Ingham 2003, str. 181.
  227. ↑ Chan & Chow 2006, str. 3.
  228. ↑ 228,0 228,1 Long 2015, str. 271.
  229. ↑ Curry & Hanstedt 2014, str. ;9–12.
  230. ↑ Long 2015, str. 272.
  231. ↑ Fu 2008, str. ;381, 388–389.
  232. ↑ Carroll 2007, str. 148.
  233. ↑ Carroll 2007, str. 168.
  234. ↑ Ge 2017.
  235. ↑ Chu 2017, str. ;1–9, 24–25.
  236. ↑ Chu 2017, str. ;77–85.
  237. ↑ Chu 2017, str. ;9–10.
  238. ↑ Chu 2017, str. ;159–164.
  239. ↑ Smith et al. 2017, str. 101.
  240. ↑ Ho 2011, str. 147.
  241. ↑ Shen & Kee 2017, str. 247.
  242. ↑ Ghoshal 2011.
  243. ↑ Horne & Manzenreiter 2002, str. 128.
  244. ↑ Lam & Chang 2005, str. 141.
  245. ↑ Lam & Chang 2005, str. 99.
  246. ↑ Sofield & Sivan 2003.
  247. ↑ 247,0 247,1 Littlewood 2010, str. ;16–17.
  248. ↑ Inland Revenue Annual Report 2017, str. 4.
  249. ↑ Chan & Leung 2003, str. 24.
  250. ↑ »Programme Highlights«. Hong Kong Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. avgusta 2013. Pridobljeno 20. oktobra 2010.
  251. ↑ 251,0 251,1 Li, Arthur (18. maj 2005). »Creating a better education system«. Hong Kong Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2008. Pridobljeno 17. avgusta 2010.
  252. ↑ »HKDSE«. Hong Kong Examinations and Assessment Authority. 12. oktober 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2010. Pridobljeno 20. oktobra 2010.
  253. ↑ Women and Men in Hong Kong Key Statistics 2017, str. 66.
  254. ↑ »Adult literacy rate«. The Hong Kong Council of Social Service. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2017. Pridobljeno 27. decembra 2017.
  255. ↑ Cheng et al. 2013.
  256. ↑ UNESCO Literacy Rates 2017, str. 8.
  257. ↑ Lee & Leung 2012.
  258. ↑ Carroll 2007, str. ;84–86.
  259. ↑ Fulton Commission 1963.
  260. ↑ »QS University Rankings, Asia 2018«. QS World University Rankings. Februar 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. junija 2016. Pridobljeno 15. novembra 2017.
  261. ↑ The Hong Kong Polytechnic University Ordinance.
  262. ↑ Hong Kong Baptist University Ordinance.
  263. ↑ Lingnan University Ordinance.
  264. ↑ The Education University of Hong Kong Ordinance.
  265. ↑ The Open University of Hong Kong Ordinance.
  266. ↑ LegCo Grant to Shue Yan University 2007.
  267. ↑ "Hong Kong media profile", BBC News.
  268. ↑ Media Facts 2017.
  269. ↑ Licensed Broadcasting Services 2018.
  270. ↑ Chow 2017.
  271. ↑ RTHK Budget 2018, str. ;806, 809.
  272. ↑ "Hong Kong Activists Stare Down 'Great Firewall of China'", NBC News.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi:
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hongkong&oldid=6308511«