Pojdi na vsebino

Jakub al-Mansur

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jakub al-Mansur
Emir al-Mu'minin
Nedokončana mošeja Jakuba al-Mansurja v Rabatu
Vladar Almohadiskega kalifata
Vladanje1184–1199
PredhodnikAbu Jakub Jusuf I.
NaslednikMohamed al-Nasir
Rojstvo1160({{padleft:1160|4|0}})
Almohadi[d]
Smrt23. januar 1199 (star 39 let)
Marakeš
Pokop
Marakeš
ZakonecAmet Alah bint Abu Izak[1]
Safija bint Abu Abdalah ben Merdnih[2]
PotomciMohamed al-Nasir
Idris al-Ma'mun
Imena
Abū Jūsuf Jaʿqūb ibn Jūsuf ibn Abd al-Muʾmin al-Manṣūr
Vladarska rodbinaAlmohadi
OčeAbu Jakub Jusuf
Religijaislam

Jakub al-Mansur (arabsko أبو يوسف يعقوب بن يوسف بن عبد المؤمن المنصور, Abū Jūsuf Jaʿqūb ibn Jūsuf ibn Abd al-Muʾmin al-Manṣūr), običajno Moulaj Jakub (مولاي يعقوب), je bil tretji almohadski kalif,[3] ki je vladal od leta 1184 do 1199, * okoli 1160, † 23. januar 1199, Marakeš.

Njegovo vladavino so odlikovali razcvet trgovine, arhitekture, filozofije in znanosti, pa tudi zmagoviti vojaški pohodi, v katerih je uspel odbiti val rekonkviste na Iberskem polotoku.

Vojaške operacije

[uredi | uredi kodo]

Al-Mansurjev oče je bil ubit na Portugalskem 29. julija 1184. Ko je 10. avgusta z očetovim truplom prispel v Seviljo, je bil takoj razglašen za novega kalifa.[3] Al-Mansur je obljubil maščevanje za očetovo smrt, vendar ga je spopad z Banu Ghanija zadržal v Afriki. Potem ko je Banu Ghanija zadal nov poraz, se je vrnil na Iberski polotok, da bi izpolnil svojo obljubo.

Njegovo obleganje Tomarja, središča portugalskih templarjev 13. julija 1190, je spodletelo. Isto leto je južneje od Tpmarja zavzel veliko trdnjavo Paderne in okolico, ki je bila od leta 1182 pod nadzorom portugalske vojske kralja Sanča I. Potem ko je zadal kristjanom še nekaj porazov in zavzel več velikih mest, se je vrnil v Magreb s tri tisoč krščanskimi ujetniki.

Po al-Mansurjevem odhodu so kristjani na Iberskem polotoku nadaljevali ofenzivo in zavzeli mnogo mavrskih mest, vključno s Silvesom, Vero in Bejo. Ko je al-Mansur izvedel za njihove osvojitve, se je vrnil na Iberski polotok in ponovno premagal kristjane. Tokrat je mnogo kristjanov, uklenjenih v skupinah po petdeset, v Afriki prodal za sužnje.

Med al-Mansurjevim bivanjem v Afriki so kristjani zbrali največjo vojsko tistega časa, ki je štela več kot 300.000 mož. Al-Mansur se je ponovno vrnil na Iberski polotok in v bitki pri Alarcosu 18. julija 1195 premagal vojsko kastiljskega kralja Alfonza VIII. Al-Mansurjeva vojska naj bi ubila 150.000 mož in odnesle denar, dragocenosti in drugo blago »neizmerne vrednosti«. Po tej zmagi je dobil naziv al-Mansur Billah (Bog ga je naredil za zmagovalca).[3]

Notranja politika

[uredi | uredi kodo]

Gradnje

[uredi | uredi kodo]
Glavna vrata (Bab Udaja) v kasbo Udaja, zgrajena med al-Mansurjevo vladavino

Al-Mansur se je lotil več velikih gradbenih projektov. Kasbi Udaja v Rabatu je dodal monumentalna vrata in bil morda zaslužen za dokončanje gradnje mošeje Kutubije v Marakešu. Zgradil je tudi obsežno kraljevo citadelo in kompleks palač v Marakešu, ki je več stoletij ostal sedež vlade. Ta kraljeva četrt z mošejo Kasba (ali El-Mansurija) je bila dostopna skozi monumentalna vrata Bab Agnau. Mošeja in vrata so bila zgrajena v al-Masurjevem času. Lotil se je tudi gradnje še večje in utrjene prestolnice Rabat, kjer je poskušal zgraditi največjo mošejo na svetu. Po njegovi smrti sta se gradnji mošeje in citadele ustavili. Zgrajen je bil le del ogromnega minareta, zdaj znanega kot Hasanov stolp.

Nekatera zgodovinska vrata Rabata, predvsem Bab er-Rouah, prav tako izvirajo iz tistega časa.[4][5][6] Eno od Al-Mansurjevih slavnih del je Bimaristan v Marakešu, prva v Maroku zgrajena bolnišnica. Al-Mansur ga je okrasil z razkošnimi okraski in skulpturami, vrtovi in vodnimi kanali. Gradnjo je finacirala njegova vlada. V njem naj bi nekaj časa delal Averroes.[7][8]

Filozofija in religija

[uredi | uredi kodo]
Louis Figuier (1867, ilustracija): Averroesova nemilost - al-Mansur izžene Averroesa s svojega dvora

Al-Mansur je bil zaščitnik filozofa Averroesa in ga imel za izbranca na svojem dvoru. Kot mnogi almohadski kalifi je bil tudi al-Mansur versko izobražen. Bil je naklonjen zahiritski ali dobesedniški šoli muslimanskega prava po doktrini Almohadov in je imel razmeroma obsežno izobrazbo v muslimanski preroški tradiciji. Napisal je celo knjigo o zapisanih izjavah in dejanjih preroka Mohameda.[9] Al-Mansurjev zahirizem je bil jasen, ko je ukazal svojim sodnikom, naj sodijo samo absolutno skladno s Koranom. Mansurjev oče Abu Jakub je za glavnega sodnika imenoval kordovskega polihistorja Ibn Mdaa, s katerim sta nadzirala izvajanje prepovedi vseh nezahiritskih verskih knjig med almohadskimi reformami.[10] Al-Mansur s tem ni bil zadovoljen in je po prihodu na prestol ukazal Ibn Madau, naj se loti sežiganja takih knjig.[11]

Smrt in zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Jakub al-Mansur je umrl 23. januarja 1199 v Marakešu.[12]

Njegove zmage v Alarcosu so se spominjali še stoletja pozneje, ko se je val vojn na Iberskem polotoku obrnil proti muslimanski strani. Dogajanja opisuje zgodovinar Ibn Abi Zar v svojem delu Rawd al-Qirtas (Zgodovina vladarjev Magreba) iz leta 1326.[13]

Po al-Mansurju se imenuje mesto Moulaj Jakub v okolici Fesa. Mesto je znano po zdravilnih vročih vrelcih.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ al-Fāsī, ʻAlī ibn ʻAbd Allāh Ibn Abī Zarʻ; al-Gharnāṭī, Ṣāliḥ ibn ʻAbd al-Ḥalīm (1860). Roudh el-Kartas: Histoire des souverains du Maghreb (Espagne et Maroc) et annales de la ville de Fès (v francoščini). Impr. impériale. str. 326.
  2. ↑ al-Fāsī, ʻAlī ibn ʻAbd Allāh Ibn Abī Zarʻ; al-Gharnāṭī, Ṣāliḥ ibn ʻAbd al-Ḥalīm (1860). Roudh el-Kartas: Histoire des souverains du Maghreb (Espagne et Maroc) et annales de la ville de Fès (v francoščini). Impr. impériale. str. 355.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Huici Miranda, A. (1986) [1960]. »Abū Yūsuf Yaʿḳūb b. Yūsuf b. ʿ Abd al-Muʾmin al-Manṣūr«. V Bearman, P.; Bianquis, Th.; Bosworth, C.E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W.P. (ur.). Encyclopaedia of Islam. Zv. I (2. izd.). Leiden, Netherlands: Brill Publishers. str. 165. ISBN 9004081143.
  4. ↑ Deverdun, Gaston (1959). Marrakech: Des origines à 1912. Rabat: Éditions Techniques Nord-Africaines.
  5. ↑ Salmon, Xavier (2018). Maroc Almoravide et Almohade: Architecture et décors au temps des conquérants, 1055-1269. Paris: LienArt.
  6. ↑ Bennison, Amira K. (2016). The Almoravid and Almohad Empires. Edinburgh University Press.
  7. ↑ 'Abd al-Wahid al-Marrakushi. Al-mujib fi talkhis akhbar ahl al-Maghrib, str. 287 [1]
  8. ↑ Moussaoui، Driss؛ Glick، Ira D. (2015). "The Maristan "Sidi Fredj" in Fez, Morocco". The American Journal of Psychiatry. 172 (9): 838–839. [2]
  9. ↑ Kojiro Nakamura. "Ibn Mada's Criticism of Arab Grammarians." Orient, 10 (1974): 89-113.
  10. ↑ Kees Versteegh. The Arabic Linguistic Tradition, str. 142. Part of Landmarks in Linguistic Thought series, vol. 3. New York: Routledge, 1997. ISBN 9780415157575
  11. ↑ Shawqi Daif. Introduction to Ibn Mada's Refutation of the Grammarians, str. 6. Kairo, 1947.
  12. ↑ Huici Miranda, A. (1986) [1960]. »Abū Yūsuf Yaʿḳūb b. Yūsuf b. ʿ Abd al-Muʾmin al-Manṣūr«. V Bearman, P.; Bianquis, Th.; Bosworth, C.E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W.P. (ur.). Encyclopaedia of Islam. Zv. I (2. izd.). Leiden, Netherlands: Brill Publishers. str. 166. ISBN 9004081143.
  13. ↑ Francoski prevod A. Beaumier, 1860.
Jakub al-Mansur
Rojen: okoli 1160 Umrl: 23. januar 1199
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Abu Jakub Jusuf I.
Kalif Almohadov
1184–1199 		Naslednik:
Mohamed an-Nasir
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jakub_al-Mansur&oldid=6280749«