Pojdi na vsebino

Lepidolit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Lepidolit
Splošno
Kategorijafilosilikati
Kemijska formulaK(Li,Al)3(Al,Si,Rb)4O10(F,OH)2
Strunzova klasifikacija9.EC.20
Kristalna simetrijaC2/m, Cm
Osnovna celicaa = 5,209(2) Å,
b = 9,011(5) Å,
c = 10,149(5) Å;
β = 100:77(4)°;
Z = 2
Lastnosti
Barvarožnat, škrlaten, rožnato rdeč, vijolično siv, rumenkast, bel, brezbarven
Kristalni habitploščati do prizmatični psevdoheksagonalni kristali, luskasti agregati in masiven
Kristalni sistemmonoklinski
Dvojčičenjeredko, če že na {001}
Razkolnost{001} popolna
Lomneraven
Trdota2,5–3
Sijajsteklast do bisern
Barva črtebela
Prozornostprozoren do prosojen
Specifična teža2,8–2,9
Optične lastnostidvoosen (-)
Lomni količniknα=1,525–1,548,
nβ=1,551–1,58,
nγ=1,554–1,586
Dvolomnost0,0290–0,0380
PleohroizemX = skoraj brezbarven; Y = Z = rožnat do bledo vijoličen
Kot 2V0° - 58° (izmerjen)
Sklici[1][2]

Lepidolit je vijolično siv ali rožnat mineral is skupine sljud s kemijsko formulo K(Li,Al,Rb)2(Al,Si)4O10(F,OH)2.[1][2] Je najbolj razširjen litij vsebujoč mineral[3] in drugi najpogostejši vir za pridobivanje te kovine. Lepidolit spada med filosilikatne minerale[4] in člane polilitionitno-trilitionitne serije.[5]

Pojavlja se skupaj z drugimi litij vsebujočimi minerali kot je spondumen v pegmatitnih telesih. Je tudi glavni vir redkih alkalijskih kovin rubidija in cezija.[6] Leta 1861 sta Robert Bunsen in Gustav Kirchhoff iz 150 kg lepidolita pridobila nekaj gramov rubidijevih soli in v njih odkrila do takrat neznan element rubidij.[7]

Lepidolit se pojavlja v granitnih pegmatitih, nekaterih visokotemperaturnih kremenovih žilah, grajzenu in granitih. Spremljajoči minerali so kremen, ortoklaz, spodumen, ambligonit, turmalin, kolumbit, kasiterit, topaz in beril.[1]

Pomembna nahajališča lepidolita so v Braziliji, na Uralu, V Kaliforniji, Kanadi in na Madagaskarju.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 Handbook of Mineralogy
  2. 2,0 2,1 Webmineral
  3. Deer, W.A.; Howie, R.A.; Zussman, J. (1966). An Introduction to the Rock Forming Minerals. London: Longman. str. 218. ISBN 0-582-44210-9.
  4. Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy. Wiley, (20. izdaja). ISBN 0-471-80580-7.
  5. Lepidolite on Mindat.org.
  6. H. Nechamkin. The Chemistry of the Elements. McGraw-Hill, New York, 1968.
  7. G. Kirchhoff, R. Bunsen (1861). "Chemische Analyse durch Spectralbeobachtungen" (PDF). Annalen der Physik und Chemie. 189 (7): 337–381. Bibcode: 1861AnP...189..337K. doi: 10.1002/andp.18611890702.