Gospod, če bi imeli kakršnokoli premoženje, bi morali imeti orožje, da bi se branili. Iz bogastva nastajajo prepiri in pravde, iz česar sledi, da se zelo žali ljubezen do Boga in do bližnjega. In zato nočemo imeti ničesar zemeljskega. (v pogovoru z domačim asiškim škofom)[1]
Če se kdo kakorkoli že pregreši in se zaradi tega Božji služabnik vznemirja in jezi, pa ne iz ljubezni, si nakopava krivdo. Tisti Božji služabnik, ki se ne jezi in ne vznemirja zaradi koga drugega, živi pravilno in brez lastnine. (o jezi in nenavezanost na karkoli)[2]
»Vse jim je bilo skupno« (Apd 4,32). »Resničen kristjan mora na vse, kar ima v posesti, gledati kot na dobrino, ki je skupna vsem. Zato mora biti pripravljen in hiter, ko gre za to, da pomaga bližnjemu, ki je v stiski.« Kristjan je oskrbnik dobrin, ki pripadajo Gospodu.[3]
Dobrine stvarstva so namenjene celotnemu človeškemu rodu. Pravica do zasebne lastnine ne odpravlja vesoljne namenjenosti dobrin.[4]
↑Legenda treh tovarišev; v: Zapiski neznanega Peružana in Legenda treh tovarišev, Brat Frančišek, Ljubljana 1998, stran 108.
↑sveti Frančišek Asiški, Nikogar naj ne zavede tuje zlo 2–3; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, strani 84–85.
↑Katekizem Katoliške cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, člen 952 (COBISS).
