Wikipedija

Orsini

italijanska plemiška družina

Orsini, tudi Družina Orsini, je italijanska plemiška družina, ki spada k najbolj vplivnim knežjim rodbinam. Bila je močna v srednjem veku in v času rimske renesanse, kadar je dala Cerkvi več papežev in mnogo drugih verskih, kulturnih in političnih osebnosti.

Orsini
Papeška (Črna) plemiška družina
Grb plemiške družine Orsini
Država Italija
 Vatikan
Bivše države
Etimologija"Orsini" izhaja od latinske besede Ursus in njegovih izpeljank, do italijanske besede Orso (medved), Orsini tj. Medvedki, oziroma od Medvedov, Medvedov.
Mesto izvoraRim
Ustanovljeno998 (998)
UstanoviteljCajo Orso Orsini (Gaj Medved Medvedeki)
Trenutni vodjaDomenico Napoleone Orsini, Vojvoda Gravine
Nazivi
List
Moto
Senza rimproveri

(slovensko: Brez očitkov
latinsko Sine opprobriis
angleško Without reproaches
srbohrvaško Bez prigovora)
PosestvaPalazzo Orsini (sedež)
Grad Orsini-Colonna (1546 – 1806)
Spletna stranwww.facebook.com/orsini.arenadofamily/

Iz družine Orsini izhaja namreč pet papežev - če upoštevamo tudi prva dva, katerih poreklo ni čisto dognano.[1][2]

Družina Orsini je dala vrh tega kar 34 kardinalov, številne vojskovodje, kakor tudi druge znamenite osebnosti.[3]

Zgodovina

uredi

Izvor

uredi

Plemiška družina Orsini je bila med najmočnejšimi, najvplivnejšemi, najbogatejšimi in najuglednejšimi v Rimu in Italiji, razčlenjena v številne veje, ter v sorodstvo s cesarsko in kraljevimi hišami po vsej Evropi. Glede na njihovo lastno družinsko legendo izhajajo Orsinijci iz Julijsko-klavdijske rodbine v antičnem Rimu.

Zgodovinski predstavniki

uredi

Zgodovinsko pa jo lahko spremljamo od preloma prvega tisočletja po Kr. O njenem poreklu in začetkih obstajajo izredno različna mnenja in nepopolna poročila.

Rodovina Orsini je pradavna

Bovio v spisu Della chiesa di S. Lorenzo in Damaso meni, da je bil prednik Orsinijevih neki Mandila, sin gotskega stotnika, ki se je kot otrok hranil z medvedjim mlekom in se ga je zato prijel nadimek Orsino, tj. Medvedek.

De Novaes v svoji Zgodovini papežev (Introduzione alle vite de' sommi pontefici o siano Dissertazioni storico-critiche per servire d'intero rischiarimento a diversi punti nelle vite medesime contenuti. Rim 1822) pravi, da je bil začetnik družine Caius Ursus Flavius (lat. Caio Orso Flavio), ki je živel v času cesarja Konstancija, sina Konstantina Velikega.

Papež Celestin III.

Dognano pa je zgodovinsko dejstvo, da je 998 obstajal v Rimu Ursus (Ursus de Baro), leta 1032 pa Konstantin Ursujev (Constantinus Ursi). Splošno znana pa postane družina Orsini v 12. stoletju. Takrat je bil izvoljen iz njenih vrst za rimskega papeža sin Petra Boboneja (Pietro Bobone) Hiacint (latinsko Hyachinthus, italijansko Giacinto Bobone ali Bobo), iz plemenite rodbine Orsinijevih v Rimu leta 1106.[2][4][5] Imenovali so ga tudi Giacinto Boccardi.[4] [6]. V zgodovino se je zapisal ne le kot papež Celestin III., ampak tudi po nepotistični velikodušnosti do svojih nečakov iz družine Bobone, zlasti pa do Orsa di Bobone, rodonačelnika te družine.

Matteo Rosso

Pravi ustanovitelj družinske moči pa je vsekakor Matteo Rosso – imenovan tudi Matteo Rosso il Grande ali Matteo Rosso Orsini (=Matej Rdeči Veliki, Matej Rdeči Medvedov; 1178–1246), ki je bil vnuk Orsa in sin Giovannija Gaetana, gospodarja Vicovara; on je napisal oporoko 1246, nekaj dni pred svojo smrtjo, ko je vse premoženje prepisal na svoje potomce - sam pa se je kot tretjerednik posvetil Bogu. Že 1195 je pridobil več okoliških mest. Naklonjen je bil svetemu Frančišku, Cerkvi in papeštvu, kar je postala značilnost celotne rodovine Orsini.

Z naklonjenostjo papeštvu je Rosso prišel v stik ne le z drugimi plemiškimi, ampak tudi s kraljevimi in cesarsko družino. Njegovo družinsko deblo pa se je po Evropi tako razrastlo, da ga danes ni mogoče več spremljati; zlasti se je ta rodovina iz domačega Rima razširila po Piemontu (Rivalta, Trana in Orbassano), Franciji (Jouvenel des Ursins), Nemčiji (Rosenberg, Anhalt in Hannover) – pa tudi po ZDA.

Matteo Rosso je 1241 kot rimski senator obvaroval Rim pred napadi svetorimskega cesarja Friderika II. in zasedel trdnjavo družine Colonna – Avgustov mavzolej. Orsinijevi so bili namreč vedno popolnoma predani Cerkvi in papeštvu, kar so dokazali tudi pri zdrahah okoli Bonifacija VIII.[7]

Člani te družine so bili gonilna sila delovanja Cerkve v 13. stoletju. Najvidnejša osebnost je papež Nikolaj III., ki je obilno podpiral svoje sorodnike in jih izbiral za visoke cerkvene službe, ki so jih pa tudi brez očitkov opravljali.[8] Vse to je pripomoglo k ugledu celotne družine Orsini.

Matteo Rubio Orsini, kardinal

Matteo Rubio – imenovan tudi Matteo Rosso Orsini (1230–1305) je tudi bil nečak papeža Nikolaja III. ter kardinal-diakon pri S. Maria in Portico.[9] 1277 ga je imenoval stric papež za nadduhovnika (arciprete) pri Baziliki sv. Petra, kakor tudi za upravnika bolnice Santo Spirito in Sassia, pa tudi za zavetnika Reda manjših bratov, tj. frančiškanov. 1287 je postal kardinal.

Med konklavom 1294 – po odpovedi Celetina V. je pri glasovanju – po poročanju zgodovinarja Sifrida že v prvem krogu dobil večino glasov, vendar je izvolitev zavrnil.[10] Nekateri zato menijo, da Dante cika prav na Rubia, ko popotnika (Dante in Vergil) opazita v peklu:

Italijanski izvirnik[11] Slovenski prevod[12]

lombra di colui che fece per viltade il gran rifiuto.[13]

senco dotičnika, ki je iz strahopetnosti zagrešil veliko zavrnitev.

Umrl je 1305 v Rimu. Nasprotoval je prenosu Svetega Sedeža iz Rima v Avignon, kar je pod hudimi pritiski končno storil Bonifacijev drugi naslednik, francoski Klemen V..

Pokopali so ga v kapeli San Pastore v Vatikanu. Po izročilu so devet let po pogrebu našli njegovo truplo nestrohnjeno.

Napisal je več del v latinščini: De auctoritate Ecclesiae, Epistolas varias, Theologica quedam.

Latino Malabranca Orsini

Latino Malabranca Orsini (* v Rimu ? † 10. avgust 1294 v Perugii), je bil katoliški kardinal, nečak papeža Nikolaja III. Postal je lektor na Studium conventuale pri Santa Sabina na rimskem Aventinu.[14][15]

Postal je prior tistega dominikanskega samostana, kjer je bil moderator študija sveti Tomaž Akvinski od 1265 do 1267, preden se je vrnil v Pariz.[16] Brat Latino je bil definitor (izvoljeni poslanec) na provincialnem zboru v Orvietu 14. septembra 1261.

Pod papežem Urbanom IV. (1261–1264) je bil vrhovni inkvizitor za dominikance, ter je postal naslednik svojega strica kot poglavar Rimske inkvizicije 1278.[17][7]

Giovanni Gaetano

Giovanni Gaetano (* 1285 † 27. avgust 1335) je tudi bil nečak papeža Nikolaja III. in pravnuk Mattea Rossa. Kardinal je postal 17. decembra 1316.

Razne veje Orsinijev

uredi
 
Knežji grb veje Gravina
 
Grad-trdnjava Orsini-Odescalchi v Braccianu

Od najstarejših časov se je rodbina Orsinijev delila na številne družinske veje, med katerimi so se nekatere ohranile do danes, druge pa so se posušile oziroma izumrle v moških potomcih; navajamo nekaj najbolj znanih:

  1. Monterotondo – družinska veja senatorja Mattea Rossa se je začela z njegovim sinom Rinaldom; obstajala je do 1650.
  2. Drugi sin Mattea Rossa, Gentile, je začetnik knezov iz Nole, Pitgliana in Soane.
  3. Tretji sin Napoleona je postal knez Gravine (1255). Njegovi potomci so kot knezi Bracciana obstajali do 1698; veja knezov od Gravine pa še vedno živi.
  4. Veja knezov iz Nole je izumrla 1528.
  5. Od brata Mattea Rossa Napoleona je nastala veja knezov od Manoppella, ki je izumrla 1553.
  6. Veja knezov od Pitigliana pa je izumrla 1640.[18]

Sprava med družinama Orsini - Colonna

uredi

Družina Orsini je bila znana tudi po malodane trajnem hudem sporu z družino Colonna zaradi prevladujočega vpliva v Rimu; medtem ko so bili "Medvedovi" (=Orsini) vedno vdani papežem, so bili njihovi nasprotniki "Stebri" (Colonna) po navadi v službi papeških nasprotnikov najsibo cesarjev ali kraljev. Končno je nasprotja končala bula Julija II. leta 1511.

Leta 1571 pa sta se vodja obeh družin poročila z nečakinjama Siksta V. Nato so zgodovinarji zapisali, da "ni bilo sklenjenega med krščanskimi knezi nobenega miru, v katerega ne bi bili družini poimensko vključeni".[19]

Pomembne osebnosti

uredi

Papeži iz družine Orsini

uredi

Iz družine Orsini izhaja pet papežev - če upoštevamo tudi prva dva, katerih poreklo ni čisto dognano:

  1. Štefan II. (752–757)
  2. Pavel I. (757–767)
  3. Celestin III. (1191–1198)
  4. Nikolaj III. (1277–1280)[20]
  5. Benedikt XIII. (1724–1730).[2]

Kardinali

uredi

(Sledijo si po časovnem redu; v oklepaju je leto imenovanja)

  1. Pietro Orsini (1181);
  2. Matteo Rubeo Orsini (1262);
  3. Latino Malabranca Orsini OP (1278);
  4. Giordano Orsini (kardinal 1278) (1278);
  5. Napoleone Orsini (1288);
  6. Francesco Napoleone Orsini (1295);
  7. Matteo Orsini OP (1327);
  8. Rinaldo Orsini (kardinal) (1350);
  9. Giacomo Orsini (1371);
  10. Poncello Orsini (1378);
  11. Tommaso Orsini (1382 ali 1385);
  12. Giordano Orsini (kardinal 1405) (1405);
  13. Latino di Carlo Orsini (1448);
  14. Cosma Orsini OSB (1480);
  15. Giovanni Battista Orsini (1483);
  16. Franciotto Orsini (1517);
  17. Flavio Orsini (1565);
  18. Alessandro Orsini (1615);
  19. Virginio Orsini (kardinal) (1641);
  20. Domenico Orsini d'Aragona (1743).

Drugi predstavniki Orsinijev

uredi

(Sledijo si po abecednem redu)

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ Richard Sternfeld, Der Kardinal Johann Gaëtan Orsini (Papst Nikolaus III.) (Berlin 1905).
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 George L. Williams, Papal Genealogy (London 2004).
  3. ↑ »ORSINI«. Enciclopedia Italiana. Pridobljeno 1. aprila 2021.
  4. ↑ 4,0 4,1 »Pope Celestine III«. Crux, A Boston Globe Media website. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2014. Pridobljeno 4. novembra 2014.
  5. ↑ »Taboolaby Taboola: Celestine III«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 4. novembra 2014.
  6. ↑ »Taboolaby Taboola: Celestine III«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 4. novembra 2014.
  7. ↑ 7,0 7,1 »Orsini«. Raffaelllo Morghen. 1935. Pridobljeno 8. novembra 2021.
  8. ↑ Njihovo geslo se namreč glasi: italijansko Senza improveri; slovensko: Brez očitkov; latinsko Sine opprobriis; angleško Without reproaches; srbohrvaško Bez prigovora
  9. ↑ Demski, Papst Nikolaus III, s. 1-3. Richard Sternfeld, Der Kardinal Johann Gaetan Orsini (Papst Nikolaus III.) 1244-1277 (Berlin: E. Ebering 1905), s.2-6. Robert Brentano, Rome before Avignon s. 35-39, 100-105, 184-188.
  10. ↑ Agostino Paravicini Bagliani, Bonifacio VIII, Torino, 2003, pag. 71, nota 13; Peter Herde, Die Wahl Bonifaz' VIII..., Roma, 1994.
  11. ↑ Divina commedia (Inferno III, 60).
  12. ↑ Božanska komedija (Pekel III, 60).
  13. ↑ Antonio Garro, Il "gran rifiuto" lo espresse Pilato Dante non pensava a Celestino V. Ma l'Alighieri potrebbe anche riferirsi a Matteo Rosso Orsini che non accettò di fare il Papa, in Gazzetta del Sud, 22 agosto 2010.
  14. ↑ Marco Vendittelli, "MALABRANCA, Latino," Dizionario Biografico degli Italiani Volume 67 (2006): "Divenne lector della provincia romana e, successivamente, priore del convento romano di S. Sabina." Pridobljeno 21. maj 2014
  15. ↑ http://www.e-theca.net/emiliopanella/remigio2/re1293.htm pridobljeno 21. maj 2014
  16. ↑ Aurora Cantini, S. Tommaso ad Orvieto: Profili laici e spirituali del Dottore Angelico all’ombra della città del tufo (Librosì Edizioni, 2014), p. 24. Jean-Pierre Torrell, Amico della verità: vita e opere di Tommaso d'Aquino (Bologna 2006), chapter 8, pp. 200s. In 1263, Thomas had been diffinitor of the Roman Province at the General Chapter, held in London: V. Fontana, Monumenta Dominicana (Roma 1675), p. 85.
  17. ↑ Torrell, p. 167. Williams, p. 36.
  18. ↑ »Orsini« (v italijanščini). Treccani. Pridobljeno 14. aprila 2018.
  19. ↑ History of the popes; their church and state (Volume III) by Leopold von Ranke (Wellesley College Library, reprint; 2009)
  20. ↑ Richard Sternfeld, Der Kardinal Johann Gaëtan Orsini (Papst Nikolaus III.) (Berlin 1905).

Zunanje povezave

uredi
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Orsini.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Orsini&oldid=6299717«