Pojdi na vsebino

Fiat Nuova 500

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Fiat Nuova 500
Proizvajalec Fiat
IzdelavaItalija: 1957-1975 Torino,
Termini Imerese
PredhodnikFiat 500 Topolino
NaslednikFiat 126
RazredSupermini
Oblika karoserije2-vratni enoprostorec
trivratni kombi dostavnik,
trivratni karavan
Razporeditevmotor zadaj, pogon zadaj
Motor(ji)dvovaljni vrstni zračno hlajeni
479 ccm
499 ccm
594 ccm
Medosna razdalja1840 mm
Dolžina2970 mm
Širina1320 mm
Višina1320 mm
Teža450/520 kg
SorodniFiat 600
Fiat 600T
Steyr-Puch 500
Fiat Nuova 500 Abarth
OblikovalecDante Giacosa, Hans Peter Bauhof

Fiat Nuova 500 (it.: Nuova Cinquecento), pogosto napačno imenovan samo Fiat 500, je mestni avtomobil, ki ga proizvajal in prodajal italijanski avtomobilski koncern Fiat od leta 1957 do 1975. Poleg osnovnega modela dvovratnega enoprostorca so na podaljšanem podvozju izdelovali tudi različici trivratni dostavnik in trivratni karavan.

Opis

[uredi | uredi kodo]

Julija 1957 je bil kot prvi namensko zasnovani mestni avtomobil predstavljen model z uradnim imenom Fiat Nuova 500 (novi Fiat 500),[1] kot poceni in praktični naslednik priljubljenega, vendar zastarelega modela Fiat 500 Topolino. Fiat Nuova 500 je bil dolg zgolj 2,97 metra in ga je sprva poganjal zadaj nameščen 479-kubični dvovaljni vrstni motor z zračnim hlajenjem, bil je celo za 24,5 centimetra krajši od Fiata 600, predstavljenega dve leti prej, pri nas bolj znanega kot Zastava 750 oz. »Fičo«.

Leta 1959 je Dante Giacosa za Fiata Nuova 500 prejel nagrado Compasso d'Oro za industrijsko oblikovanje, ki je bila prvič podeljena oblikovalski ekipi v avtomobilski industriji.[2]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Leta 1936 je Fiat izdelal model Fiat 500 Topolino, da bi zadostili potrebam povojnega trga, so leta 1949 nadaljevali s proizvodnjo, s spremenjenim sprednjim in zadnjim delom karoserije, vse do leta 1957, ko ga je nadomestil povsem nov, lažji model.

Fiat Nuova 500 - prerez vozila

Nova 500-tica je imela zadaj nameščen motor, po vzoru volkswagnovega hrošča, tako kot njen večji brat Fiat 600 iz leta 1955. Več proizvajalcev avtomobilov je takrat sledilo tej sedaj neobičajni konfiguraciji zadnjega motorja in bili so zelo uspešni. Neckarjeva različica modela 500 je bila izdelana v Heilbronnu po zapletenem dogovoru, ki je vključeval NSU, predstavljena pa je bila oktobra 1961. Tudi Steyr-Puch je proizvajal licenčne avtomobile na osnovi Fiata 500 v Gradcu v Avstriji.

Fiat Nuova 500 Giardiniera
Fiat Nuova 500 Abarth
Fiat Nuova 500 Furgoncino
Steyr-Daimler-Puch 500

Leta 1965 so na vozila namestili varnejša, z zadnje strani odpirajoča vrata, kar je sedanji standard osebnih avtomobilov. Kljub zelo majhni velikosti se je 500-tica izkazala za izjemno praktično vozilo, z veliko prodajo po vsej Evropi. Poleg dvovratnega kupeja je bil na voljo tudi kot »giardiniera« - karavan, ta različica je imela standardni motor, medosno razdaljo pa podaljšano za 10 cm, sončno streho po celotni dolžini in večje zavore od Fiata 600.[3] Športne različice modela sta proizvajala tudi Abarth in Giannini. Avstrijska različica, ki jo je proizvajal Steyr-Daimler-Puch med leti 1957-1973, pod imenom Steyr-Puch 500, je imela dvovaljni bokserski motor enega od njihovih motociklov.

Proizvodnja modela Fiat Nuova 500 se je končala leta 1975. Čeprav je njegova zamenjava, Fiat 126 iz proizvodnih linij prišel že dve leti prej, Fiat 126 nikoli ni bil tako uspešen kot njegov predhodnik v Italiji, vendar se je dobro prodajal v državah vzhodnega bloka, kjer so ga izdelovali na Poljskem, pod imenom Poljski Fiat.

Leta 2007, po 50-ih letih od začetka proizvodnje modela Nuova 500, je Fiat predstavil na novo zasnovani model Fiat 500, z motorjem vgrajenim spredaj in pogonom na sprednji kolesni par.[4]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Used Car Test: Fiat 500D«. Autocar. 818 (130): 49–50. 17. april 1969.
  2. ↑ »Fiat - The people«. fcaheritage.com. Pridobljeno 6. decembra 2020.
  3. ↑ »How to identify a 1964-1971 Fiat Abarth 695 esse esse (SS)«. Classicregister.com. 9. maj 2015. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  4. ↑ »Avtomagazin: Fiat 500 (2007)«. Pridobljeno 13. marca 2023.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Elvio Deganello in Renato Donati, Abarth 595 695, izdajatelj Giorgio Nada, 2002 ISBN 88-7911-287-2 (italijansko)
  • RM Clarke, Fiat 500 Gold Portfolio 1936-1972, izdajatelj Brooklands ISBN 1-85520-246-8 (angleško)
  • David Sparrow in Andrea Sparrow, Fiat -based Abarths, izdajatalj Veloce Publishing Plc, ISBN 978-1-904788-82-9 (angleško)
  • Phil Ward, Great small Fiats, izdajatelj Veloce Publishing Plc, 2007, ISBN 978-1-84584-133-1 (angleško)
  • Dante Giacosa, I miei 40 anni alla Fiat (italijansko)
  • Alessandro Sannia, Il grande libro delle giardinette Fiat, izdajatelj Giorgio Nada, 2007, ISBN 978-88-7911-401-1 (italijansko)
  • Alessandro Sannia, Il grande libro delle piccole Fiat, izdajatelj Giorgio Nada, 2008, ISBN 978-88-7911-439-4 (italijansko)
  • Franco Giannini, 'Io Franco Giannini vi racconto (italijansko)
  • Romano Strizioli, La 500, izdajatelj Bacchetta (italijansko)
  • Stefano Parenti, La Fiat 500 - Storia di un mito, izdajatelj Polo Books ISBN 88-87577-26-9 (italijansko)
  • Enzo Altorio, La Fiat Nuova 500, izdajatelj Automitica, 2005 ISBN 88-86304-00-5 (italijansko)
  • Lauvrey-Le Fay La Fiat 500 de mon père, izdajatelj E.T.A.I. 1998 ISBN 2-7268-8178-5 (francosko)
  • Dante Giacosa, Progetti alla Fiat prima del computer, izdajatelj Automobilia ISBN 88-85880-00-2 (italijansko)
  • Revue Tecnique Automobile 500, D, F, L, izdajatelj E.T.A.I. (francosko)
  • Enrico Bo, Tutti i colori della 500, izdajatelj 500 Club Italia Edizioni ISBN 978-88-905495-1-9 (italijansko)

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Fiat Nuova 500.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Fiat_Nuova_500&oldid=6265498«