Institucije Evropske unije
Institucije Evropske unije predstavlja sedem izvršnih teles Evropske unije (EU). Naštete so v 13. členu Pogodbe o Evropski uniji ter vključujejo Evropski parlament, Evropski svet, Svet Evropske unije, Evropsko komisijo, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropsko centralno banko in Računsko sodišče.[1] Razlikujejo se od agencij Evropske unije.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Večina institucij EU je bila ustanovljenih z Evropsko skupnostjo leta 1958. Večina sprememb od takrat je šla v smeri podeljevanja več moči Evropskemu parlamentu in manj Svetu. Vloga Komisije je pogosto bila posredovanje med dvema in je služila kot jeziček na tehtnici.[2]
Vendar Komisija postaja čedalje bolj odgovorna Parlamentu: leta 1999 je parlament izsilil odstop Santerja Commissioneja[3] in Barrosovo komisijo leta 2004 prisilil k spremembam pri predlaganih kandidatih.[4]
Razvoj institucij s postopnimi spremembami pogodb in dogovorov, je dokaz, da je strukturna evolucija EU bila brez "dokončnega načrta". Nekateri glede institucij trdijo podobno, kot Tom Reid, novinar pri Washington Postu, ki je dejal, da "ne bi nihče namerno oblikoval tako zapletene in odvečne vlade, kot jo ima EU".[5]
Razvoj s Pariško pogodbo
[uredi | uredi kodo]Prve institucije so bile ustvarjene na začetku petdesetih let 20. stoletja, z nastankom Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), ki je temeljila na Schumanovi deklaraciji, med šestimi državami podpisnicami. Cilj ESPJ je bil, da združi premogovno in jeklarsko industrijo, ki igrata pomembno vlogo v vojni, pod nadzor supranacionalistične oblasti s ciljema zagotavljanja miru in gospodarskega napredka. Ustanovljene so bile prve institucije. Osrednja institucija je bila "Visoka oblast" s supranacionalnimi močmi v skupnosti. Zakonodaja, ki jo je uveljavljala ta institucija, je bila opazovana s strani Sodišča Evropskih skupnosti, ki je zagotavljalo, da se je spoštovala, in ki je o njej razsojalo.[6]
Med pogajanji sta bili ustanovljeni še dve nadzorniški instituciji, ki bi naj služili kot protiutež Visoki oblasti. "Skupščina", kot jo je predlagal Jean Monnet, bi spremljala in nadzirala Visoko oblast. Da bi imela demokratično legitimnost, je bila sestavljena iz 78 nacionalnih poslancev.[7] Druga institucija je bila Svet Ministrov, za katero so se zavzemale predvsem manjše države. Predstavljala naj bi intragovernmentalistični del in bi skrbela za večje usklajevanje med nacionalnimi zakonodajami ter tistimi, ki so bile predlagane s strani Visoke Oblasti.[7]
Ustanovitev in spremembe
[uredi | uredi kodo]Leta 1957 je Rimska pogodba vzpostavila dve podobni skupnosti za ustvarjanje enotnega skupnega trga (Evropska gospodarska skupnost) in za sodelovanje pri jedrski energiji (EURATOM). Te tri institucije so si delile Sodišče Evropskih skupnosti, vendar so imele ločene svete in Visoke oblasti, ki so se v teh skupnostih imenovale komisije. Francoska vlada je postajala skeptična glede supranacionalizma in je želela omejiti moč Visoke oblasti v novih skupnostih. To so želeli doseči tako, da bi dali svetu večjo vlogo pri nadzoru izvrševanja.[8][9][10]
Tri skupnosti so se z Združitveno pogodbo, podpisano leta 1967, združile v Evropske skupnosti. Institucije so se prenesle iz Evropske gospodarske skupnosti (tako je komisija te skupnosti postala neposredni predhodnik trenutne komisije).[9]
S podpisom Rimske pogodbe, bi skupščina (ki se je sprva preimenovala v Parlamentarno skupščino, kasneje pa v Evropski parlament), naj bila izvoljena, a je Svet uspel to preložiti vse do leta 1979. Od takrat je pridobil več moči z nasledstvenimi pogodbami.[11] Maastrichtska pogodba je ravno tako povečala moč Sveta in mu dala ključno vlogo v tristebrnem sistemu EU, ki je temeljil na intergovernmentalnih principih.[8]
Lizbonska pogodba, ki je v veljavo vstopila leta 2009, je združila skoraj vsa področja (vključno s proračunom) s postopkom soodločanja (preimenovan "običajni zakonodajni postopek") in na ta način povečala moč Parlamenta. Pravila porazdelitve sedežev v parlamentu so se tudi spremenila v formuliran sistem.[12][13] Mesto Visokega predstavnika se je združilo z mestom Evropskega komisarja za zunanje zadeve in se pridružilo Komisiji. Imenovanje Predsednika Komisije je tako postalo odvisno od zadnjih volitev v EU. Svet ministrov je sprejel določbe, kjer je bolj štela kvalificirana večina, Evropski svet pa je postal ločena institucija s stalnim predsednikom. Sodišču Evropskih skupnosti so v manjši meri spremenili ime ter izvedli nekatere manjše prilagoditve, Centralna banka pa je postala polnopravna institucija.[14]
Pregled
[uredi | uredi kodo]Tri institucije, ki so odgovorne za sprejemanje zakonov in sprejemanje odločitev tvorijo ožji institucionalni trikotnik.[15] To so Svet Evropske unije, Evropska komisija in Evropski parlament. V ožji okvir še spadata Evropski svet in Sodišče EU, čeprav nista del institucionalnega trikotnika. V širši okvir trikotnika spadajo svetovalna telesa kot sta Ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij, nadzorni in preiskovalni organe kot sta Računsko sodišče in Varuh človekovih pravic ter operativne institucije kot sta Evropska centralna banka in Evropska investicijska banka ter Agencije Evropske unije (ki so del širšega okvira institucionalnega trikotnika, vendar niso institucije EU).[15][16][17]
 - Daje pobude in direktive - |
|
 |
.svg) - Izvršilna oblast - |
|
|
|
|
.jpg)
 - Sodna oblast - |
 - Centralna banka - |
 - Nadzor nad financami - |
|
|
|
Seznam
[uredi | uredi kodo]Obstajajo tri politične institucije, ki imajo izvršilno in zakonodajno moč v Uniji. Svet Evropske unije predstavlja vlade, Parlament predstavlja državljane in Evropska komisija zastopa evropske interese.[19] Dejansko Svet Evropske unije, evropski Parlament ali kdo drug, predlaga zahtevo za zakonodajo Komisiji. Komisija nato ustvari osnutek zakonodaje in ga predstavi Parlamentu in Svetu Evropske unije, ki morata v večini primerov dati svoje soglasje. Čeprav je narava tega odvisna od zakonodajnega postopka v uporabi, ko je potrjena in podpisana s strani obeh teles, postane zakon.[20] Komisija ima dolžnost, da zagotovi, da se ta zakonodaja izvaja, da skrbi za dnevne posle Unije ter da v primeru da nekdo krši zakonodajo, to zadevo preda Sodišču. Izdaja Uradnega imenika Evropske Unije leta 2014 kaže, da je 33% uradnikov na višjih stopnjah žensk.[21]
Evropski parlament
[uredi | uredi kodo]- Glavni članek: Evropski parlament
Evropski parlament (EP) si deli zakonodajno moč in nadzor nad proračunom s Svetom Evropske unije (ne sme se ga zamenjevati z Evropskim svetom). Njegovih 751 članov je izvoljenih vsakih pet let na splošnih volitvah in se v parlamentu združujejo glede na politično pripadnost. Predstavljajo skoraj 500 milijonov državljanov (kar predstavlja drugo največje demokratično volilno telo na svetu) in so edini organ Unije, ki je izvoljeno na neposrednih volitvah. Kljub temu, da je parlament del enega izmed dveh zakonodajnih organov unije, ima v nekaterih pomembnih zadevah manjšo moč v primerjavi s Svetom in nima pristojnosti zakonodajne pobude. Vendar pa je v njegovi pristojnosti nadzor Komisije, nekaj kar ni v pristojnosti Sveta. Njegova demokratična narava in rast pristojnosti sta ga po mnenju nekaterih naredila enega izmed najmočnejših zakonodajalskih organov na svetu.[22]
Predsednik parlamenta je Martin Schulz (S&D/PES), ki so ga člani parlamenta izvolili leta 2012.
Evropski svet
[uredi | uredi kodo]- Glavni članek: Evropski svet
Evropski Svet je skupina voditeljev držav ali vlad držav članic EU. Sestaja štirikrat letno, da pripravi agendo in splošne usmeritve Unije. Po vsakem srečanju predloži poročilo Parlamentu. Predsednik Evropskega Sveta je oseba, ki je odgovorna za vodenje in nadaljevanje dela institucije, ki je bila opisana kot najvišje politično telo Evropske unije.[23]
Trenutni predsednik je Donald Tusk.
Svet Evropske unije
[uredi | uredi kodo]- Glavni članek: Svet Evropske unije
Svet Evropske unije (neuradno znan kot Sveta ministrov ali kar Svet) je organ, ki ima zakonodajna in nekatera omejena izvršilna pooblastila, in je tako glavni organ odločanja v Uniji. Njegovo predsedstvo rotira med državam članicam vsakih šest mesecev, vendar tri predsedstva sodelujejo na skupnih programih. To telo je ločeno od Evropskega sveta, ki je podobno telo, vendar sestavljeno iz nacionalnih voditeljev.[24]
Svet sestavlja osemindvajset nacionalnih ministrov (eden za vsako državo članico), vendar se sestaja v različnih oblikah, odvisno od teme. Če je obravnavana tema na primer kmetijstvo, je Svet sestavljen iz nacionalnih ministrov vseh držav članic, ki so pristojni za kmetijstvo.
Predstavljajo svoje vlade in odgovarjajo lastnim nacionalnim političnim sistemom. Glasovi so sprejeti bodisi soglasno bodisi z večino, ki je sorazmerna glede na število prebivalcev posaemznih držav. V teh različnih oblikah, si Svet deli zakonodajno moč in nadzor nad proračunom skupaj s Parlamentom, vodi pa tudi Skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP).[25]
Svetu od 1. julija 2016 predseduje Slovaška.
Komisija
[uredi | uredi kodo]- Glavni članek: Evropska komisija
Evropska komisije (EK) predstavlja izvršno oblast Unije. Je organ, sestavljen iz predstavnikov držav članic. Trenutno sestavo predstavlja 28 članov. Komisija je zasnovana tako, da je neodvisna od nacionalnih interesov. Organ je odgovoren za pripravo vse zakonodaje Evropske Unije in ima skoraj monopol nad tem, da predlaga novo zakonodajo.[26] Vodi tudi dnevne posle Unije in ima dolžnost uveljavljanja zakonodaje in pogodb (v tej vlogi, je znan kot "Varuh pogodb").[19]
Komisijo vodi predsednik, imenovan s strani Sveta (v praksi Evropskega Sveta) in potrjen s strani Parlamenta. Preostalih 27 komisarjev, imenujejo države članice, o čemer se posvetujejo s predsednikom ter imajo vsaka svoj portfelj, ki jim ga predsednik Komisije določi. Svet nato sprejme ta seznam kandidatov za komisarje. Soglasje glede članstva Komisije ni področje, kjer bi bilo zahtevano soglasje, ampak se ga določi v skladu z glasovanjem s kvalificirano večino. Evropski parlament nato zasliša kandidate za komisarje ter o njih glasuje. Zaslišanja posameznih kandidatov so opravljena ločeno, na koncu pa se glasuje o potrditvi komisije kot celote in ne o potrditvi posameznih komisarjev. Ko Parlament odobri komisijo, sme ta pričeti z delovanjem.[27] Trenutni predsednica Komisije je Ursula von der Leyen, od 1. decembra 2019.
Sodišče pravice Evropske unije
[uredi | uredi kodo]Sodišče pravice Evropske Unije (Sodišče Evropske unije) predstavlja sodno vejo oblastu EU. Odgovorno je za interpretacijo prava EU in pogodb. Sestavljajo ga: Sodišče pravice, Splošno sodišče in Sodišče za uslužbence EU.
Sodišče se nahaja v Luksemburgu.
Evropska centralna banka
[uredi | uredi kodo]- Glavni članek: Evropska centralna banka
Evropska centralna banka (ECB) je centralna banka za evroobmočje (torej za države, ki so sprejele valuto euro) in ima nadzor nad monetarno politiko tega območja, vzdržuje cene in podpira splošno splošno ekonomsko politiko Unije in njene cilje.
Je središče evropskega sistema centralnih bank , ki zajema vse evropske nacionalne banke. Banko upravlja na nadzorni odbor guvernerjev nacionalnih bank in predsednik.[28][29]
ECB se nahaja v Frankfurtu.
Trenutni predsednik je Mario Draghi.
Računsko sodišče
[uredi | uredi kodo]- Glavni članek: Računsko sodišče
Evropsko računsko sodišče kljub svojemu imenu nima izključne pristojnosti. Zagotavlja, da se sredstva iz proračuna Unije pravilno razporejajo. Izdaja letna poročila in jih poda Svetu in Parlamentu. Parlament se na podlagi tega odloči, če bo potrdil izvajanje proračuna s strani Komisije. Sodišče izda tudi mnenja in predloge za finančno zakonodajo in za ukrepe za boj proti goljufijam.[30]
Računsko sodišče je bilo ustanovljen leta 1975 kot neodvisna institucija zaradi problematike goljufij v Evropski uniji. Sestavljajo ga en član iz vsake članice, ki ga Svet imenuje vsakih šest let. Eden od njih je na vsaka tri leta izvoljen za predsednika sodišča. Trenutni predsednik je Vítor Manuel da Silva Caldeira.[30]
Viri in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Consolidated versions of Treaty on European Union and of Treaty on the Functioning of the European Union« (PDF). Eur-lex. Pridobljeno 1. decembra 2009.
- ↑ Hoskyns, Catherine; Michael Newman (2000). Democratizing the European Union: Issues for the twenty-first Century (Perspectives on Democratization. Manchester University Press. ISBN 978-0-7190-5666-6.
- ↑ Topan, Angelina (30. september 2002). »The resignation of the Santer-Commission: the impact of 'trust' and 'reputation'« (PDF). European Integration Online Papers. Pridobljeno 12. junija 2007.
- ↑ Tobais, Troll (2. november 2004). »We have to democratise procedures«. Café Babel. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. novembra 2005. Pridobljeno 12. junija 2007.
- ↑ Reid, Tom (2004). The United States of Europe. London: Penguin Books. str. 272. ISBN 0-14-102317-1.
- ↑ »Treaty establishing the European Coal and Steel Community, ECSC Treaty«. Europa (web portal). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. decembra 2007. Pridobljeno 9. oktobra 2007.
- ↑ 7,0 7,1 http://www.cvce.eu/obj/european_parliament-en-ad6a0d57-08ef-427d-a715-f6e3bfaf775a.html
- ↑ 8,0 8,1 »Council of the European Union«. CVCE. Pridobljeno 19. aprila 2013.
- ↑ 9,0 9,1 »Merging of the executives«. CVCE. Pridobljeno 19. aprila 2013.
- ↑ »European Commission«. CVCE. Pridobljeno 19. aprila 2013.
- ↑ »European Parliament«. CVCE. Pridobljeno 19. aprila 2013.
- ↑ »Draft treaty modifying the treaty on the European Union and the treaty establishing the European community« (PDF). Open Europe. 24. julij 2007. Pridobljeno 28. julija 2007.
- ↑ »The Institutions of the Union«. Europa (web portal). Pridobljeno 18. septembra 2007.
- ↑ https://www.ecb.europa.eu/ecb/orga/independence/html/index.en.html
- ↑ 15,0 15,1 »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2016. Pridobljeno 12. decembra 2016.
- ↑ http://hum.port.ac.uk/europeanstudieshub/learning/module-1-understanding-eu-institutions/introduction-to-study-of-the-european-union-institutions/the-institutional-triangle/
- ↑ »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 12. decembra 2016.
- ↑ Consolidated version of the Treaty on European Union/Title III: Provisions on the Institutions
- ↑ 19,0 19,1 »Institutions: The European Commission«. Europa (web portal). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2007. Pridobljeno 25. junija 2007.
- ↑ »Parliament's powers and procedures«. European Parliament. Pridobljeno 12. junija 2007.
- ↑ »What's the Gender Gap in the European Union Whoiswho?«. GenderGapGrader. 9. september 2014. Pridobljeno 9. septembra 2014.
- ↑ »Parliament's powers and procedures«. European Parliament. Pridobljeno 12. junija 2007.
- ↑ van Grinsven, Peter (september 2003). »The European Council under Construction« (PDF). Netherlands Institution for international Relations. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. septembra 2007. Pridobljeno 16. avgusta 2007.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ »Institutions: The Council of the European Union«. Europa (web portal). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2007. Pridobljeno 25. junija 2007.
- ↑ »Institutions: The Council of the European Union«. Europa (web portal). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2007. Pridobljeno 25. junija 2007.
- ↑ The Lisbon Treaty gives the European Parliament and the member states the right to ask the Commission to submit bills, and NGOs and other organisations do so also; only 10% of all legislative proposals come only from the Commission.
- ↑ »The European Commission«. europa.eu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2007. Pridobljeno 1. decembra 2010.
- ↑ »Draft treaty modifying the treaty on the European Union and the treaty establishing the European community« (PDF). Open Europe. 24. julij 2007. Pridobljeno 28. julija 2007.
- ↑ »ECB, ESCB and the Eurosystem«. European Central Bank. Pridobljeno 2. septembra 2007.
- ↑ 30,0 30,1 »Institutions: Court of Auditors«. Europa (web portal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2009. Pridobljeno 8. februarja 2010.