Pojdi na vsebino

Pienza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pienza

Corsignano
Občina (comune)
Comune di Pienza
Pienza se nahaja v Italija
Pienza
Pienza
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 43°04′43″N 11°40′44″E / 43.07861°N 11.67889°E / 43.07861; 11.67889
DržavaZastava Italije Italija
DeželaToskana
PokrajinaSiena
Površina
 • Skupno122,96 km2
Nadm. višina
491 m
Prebivalstvo
 (28. februar 2017)[1]
 • Skupno2.091
 • Gostota17 preb./km2
DemonimPientini
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • PoletniUTC+2 (CEST)
Poštna številka
53026
Klicna koda0578
ZavetnikSveti Andrej
Dan30. november
Spletna stranUradno spletno mesto
Uradno ime: Historic Centre of the City of Pienza
TipKulturni
Kriterijii, ii, iv
Razglasitev1996
ID #174
Država Italija
PodročjeEvropa in Severna Amerika

Pienza (italijanska izgovorjava: [piˈɛntsa]) je mesto in občina v pokrajini Siena v italijanski deželi Toskani v zgodovinski regiji Val d'Orcia. Leži med mestoma Montepulciano in Montalcino in velja za »stičišče renesančnega urbanizma«.[2]

Leta 1996 je UNESCO zgodovinski center mesta Pienza razglasil za območje svetovne dediščine[3], leta 2004 pa je bila celotna dolina Val d'Orcia uvrščena na seznam Unescovih svetovnih kulturnih krajin.[4]

Pienza je med mesti, odlikovanimi z vojaško hrabrostjo za osvobodilno vojno, s srebrno medaljo za vojaško hrabrost odlikovano za žrtve prebivalstva in za delovanje v partizanskem boju med drugo svetovno vojno.[5]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Preden se je vas preimenovala v Pienzo, se je imenovala Corsignano. Prvič se omenja v dokumentih iz 9. stoletja. Okoli leta 1300 je del vasi postal last družine Piccolomini. Potem ko je Enghelberto d'Ugo Piccolomini leta 1220 od cesarja Friderika II. dobil fevd Montertari v Val d'Orcii.[6] V 13. stoletju so se frančiškani naselili v Corsignanu.[7]

Leta 1405 se je v Corsignanu rodil Enej Silvij Piccolomini (ital. Enea Silvio Piccolomini), renesančni humanist, rojen v izgnani sienski družini, ki je kasneje postal papež Pij II. Ko je postal papež, je Piccolomini dal celotno vas obnoviti kot idealno renesančno mesto in jo po sebi preimenoval v Pienza, kar pomeni Pijevo mesto.[8] Zamišljen kot umik iz Rima, predstavlja prvo uporabo humanističnih konceptov urbanističnega načrtovanja, ki ustvarja zagon za načrtovanje, ki je bilo sprejeto v drugih italijanskih mestih in se sčasoma razširilo v druga evropska središča.[9]

Pinturicchio,Izvolitev papeža Pija II.

Obnovo je opravil firenški arhitekt Bernardo Gambarelli (znan kot Bernardo Rossellino), ki je morda sodeloval s humanistom in arhitektom Leonom Battisto Albertijem, čeprav ni nobenih dokumentov, ki bi to zagotovo dokazali. Alberti je bil takrat zaposlen v papeški kuriji in je služil kot Pijev svetovalec. Gradnja se je začela približno leta 1459. Papež Pij II. je stolnico posvetil 29. avgusta 1462 med svojim dolgim ​​poletnim obiskom. Podroben opis struktur je vključil v svoje komentarje, napisane v zadnjih dveh letih svojega življenja.

Ko je Enej Pikolomini postal papež Pij II., je hotel med drugimi velikimi načrti spremeniti tudi svoj rojstni kraj Corsignano v idealno mesto, ki ga še dandanes mnogi občudujejo in je pod zaščito Unescove svetovne dediščine.

Znamenitosti

[uredi | uredi kodo]

Palača Piccolomini

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Palača Piccolomini.

Trapezni trg je opredeljen s štirimi stavbami. Glavna rezidenca, palača Piccolomini, je na zahodni strani. Ima tri nadstropja, fasado členijo pilastri in venci, v vsakem loku je postavljeno križno okno z dvema odprtinama. Ta stavba je podobna Albertijevi Rucellaijevi palači v Firencah in drugim poznejšim palačam. Omeniti velja notranje dvorišče. Zadnji del palače, na jugu, je definiran z ložo v vseh treh nadstropjih, ki gledajo na zaprt italijanski renesančni vrt s spremembami iz obdobja Giardino all'italiana in s pogledom na oddaljeno pokrajino Val d'Orcia in ljubljeno goro papeža Pija, Monte Amiata v ozadju. Pod tem vrtom je obokan hlev, ki je imel prostor za 100 konj.

Stolnica

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Stolnica v Pienzi.

Stolnica, posvečena sv. Mariji vnebovzeti, ki dominira nad središčem trga, ima fasado, ki je ena najzgodnejših renesančnih oblik. Čeprav je tristranska delitev običajna, je bila uporaba pilastrov in stebrov, ki stojijo na visokih podstavkih in so povezani z loki, za ta čas nova. Zvonik ima germanski prizvok, kot je postavitev pri troladijskem tlorisu, kjer so stranske ladje skoraj tako visoki kot glavna ladja; Pij, preden je postal papež, je dolga leta služboval v Nemčiji in v svojih komentarjih hvalil učinke svetlobe, ki je bila sprejeta v nemške dvoranske cerkve.[10] Umetnine v stolnici so: pet oltarnih slik iz sienske šole, avtorja Sano di Pietro, Matteo di Giovanni, Vecchietta in Giovanni di Paolo; krstilnica, ki je kot običajno posvečena sv. Janezu Krstniku in je ob apsidi cerkve.

Palača Vescovile

[uredi | uredi kodo]

Pij je kardinale spodbudil, da so zgradili palače, da bi dokončali mesto. Palačo Vescovile, na tretji stranici trga, je zgradil kardinal Rodrigo Borgia, takratni cerkovni podkancler in bodoči papež Aleksander VI., da bi izpolnil prošnjo papeža Pija II.. Ko je bilo mesto leta 1462 povišano v škofijo, je postalo rezidenca škofa iz Pienze. Zdaj je tam škofijski muzej[11] in Museo della Cattedrale. Zbirka vključuje lokalna tekstilna dela in verske predmete. Na slikah je naslikano razpelo iz opatije San Pietro v Volloreju iz 12. stoletja, dela Pietra Lorenzettija (Madona z otrokom) iz 14. stoletja in Bartola di Fredija (Madonna della Misericordia) Obstajajo tudi pomembna dela iz 14. in 15. stoletja, vključno z Madono, ki jo pripisujejo Luci Signorelliju.

Palazzo Comunale

[uredi | uredi kodo]

Nasproti cerkve je mestna hiša ali Palazzo Comunale. Ko je Corsigniano dobil status uradnega mesta, je bila potrebna mestna hiša, ki bi bila v skladu z novim položajem mesta, čeprav je bila vsekakor bolj na ogled kot karkoli drugega. V pritličju ima tri ločno ložo, obrnjeno proti stolnici, nad njo pa je dvorana sveta. Ima tudi opečen zvonik, ki je krajši od tistega pri stolnici, da simbolizira vrhunsko moč cerkve. Stolp je iz leta 1599. Verjetno je Bernardo Rossellino zasnoval Palazzo Comunale kot samostojni državljanski posrednik med verskim prostorom pred stolnico in posvetnim trškim trgom na njegovem ozadju.

Travertinski vodnjak na Piazzi nosi grb družine Piccolomini in je bil v naslednjem stoletju v Toskani široko kopiran. Iztočna glava spominja na kanelirano, plitvo etruščansko skledo. Obrobni korintski stebrički so klasični, njihovi okraski jasno temeljijo na dejanskih izvornih materialih.

Druge stavbe

[uredi | uredi kodo]
Fasada stolnice v Pienzi.

Druge stavbe v Pienzi iz obdobja Pija II. so palača Ammannati, imenovana po kardinalu Jacopu Piccolomini-Ammannatiju, vrsta treh palač (Palazzo Jouffroy ali Atrebatense, ki je pripadala kardinalu Jeanu Jouffroyu iz Arrasa, Palazzo Buonconti, pripadala vatikanskemu blagajniku Giliforte dei Buoncontiju in palača Lolli, ki jo je zgradil apostolski tajnik in papežev sorodnik Gregorio Lolli), urejene ob ulici za škofovsko palačo. Ob glavni cesti so tudi palača Gonzaga, ki jo je leta 1463 zgradil kardinal Francesco Gonzaga, palača Forteguerri, ki jo je leta 1460 zgradil Ambrogio Fortguerri, apostolski blagajnik in palača Ambrogio Spannocchi, danes Cittadini, spet iz 15. stoletja. V severovzhodnem kotu Pienze, v ulici Casanuova, je vrsta dvanajstih vrstnih hiš, ki jih je po naročilu papeža zgradil sienski gradbeni izvajalec Pietro Paolo da Porrina.

Približno petdeset metrov zahodno od stolničnega trga je cerkev sv. Frančiška z dvokapno fasado in gotskim portalom. Med stavbami, ki so preživele iz starega Corsignana, je zgrajena na že obstoječi cerkvi iz 8. stoletja. V notranjosti so freske, ki prikazujejo življenje svetega Frančiška, tiste na stenah, ki sta jih poslikala Cristofano di Bindoccio in Meo di Pero, umetnika sienske šole iz 14. stoletja.

V soseski je romanska pieve iz Corsignana. Samostan Sant'Anna v Campreni je leta 1332–1334 ustanovil Bernardo Tolomei kot puščavnico benediktincev; predelana je bila konec 15. in na začetku 16. stoletja, v naslednjih stoletjih pa večkrat. V refektoriju so freske slikarja Il Sodoma (1502–1503).

Monticchiello

[uredi | uredi kodo]

V četrti Monticchiello je značilen Romitorio, vrsta jame, ki so jo v skalo vklesali menihi puščavniki. Na istem območju je pieve Santi Leonardo e Cristoforo, obnovljena v 13. stoletju v gotskem slogu. V notranjosti so freske sienskega slikarja iz 14. stoletja, ciborij v obliki majhnega gotskega portala in še eno Križanje iz 15. stoletja. V San Pietru v Campu so ostanki istoimenske opatije.

Monticchiello je tema dokumentarca Spettacolo (2017), film o majhnem griču v Italiji, kjer izvajajo edinstveno obliko gledališča, imenovano autodramma.

Pienza – zgledno, idealno mesto

Spomin

[uredi | uredi kodo]

Pienza je proslavljala 6. stoletje od rojstva svojega »ustanovitelja«, Silvija Eneja Pikolominija. Ob tej obletnici potekajo v kraju prireditve v čast tega slavnega humanista, načrtovalca križarske vojne, velikopoteznega papeža in Marijinega častilca.[12] [13]

Slikovna zbirka

[uredi | uredi kodo]
  • Stolnica
    Stolnica
  • Pogled na stolnico
    Pogled na stolnico
  • Palazzo Piccolomini
    Palazzo Piccolomini
  • Škofija, znana tudi pod imenom Palazzo Borgia
    Škofija, znana tudi pod imenom Palazzo Borgia
  • Mestna hiša Palazzo Comunale
    Mestna hiša Palazzo Comunale
  • Mestna ulica z rožami
    Mestna ulica z rožami
  • Načrt trga v Pienzi
    Načrt trga v Pienzi
  • Pienzi pripadajoča vas Monticchiello
    Pienzi pripadajoča vas Monticchiello

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Dato Istat - Prebivalstvo navzoče 30. septembra 2015.
  2. ↑ Adams 1985, str. ;99–110. Adams details the piecemeal acquisition of parcels of land by Pius II.
  3. ↑ Unesco[1]
  4. ↑ Unesco[2]
  5. ↑ [3], Istituto del Nastro Azzurro fra Combattenti Decorati al Valor Militare - Istituzioni decorate di Medaglia d'Argento al Valore Militare, www.istitutonastroazzurro.it
  6. ↑ Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Piccolomini« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 21 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 580.
  7. ↑ Tönnesmann 2013, str. 35
  8. ↑ Haegen, Anne Mueller von der; Strasser, Ruth F. (2013). »Pienza«. Art & Architecture: Tuscany. Potsdam: H.F.Ullmann Publishing. str. 394–395. ISBN 978-3-8480-0321-1.
  9. ↑ »Joseph Gill SJ: Pope Pius II«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 27. novembra 2015.
  10. ↑ »Ko vstopite skozi srednja vrata, je vidna celotna cerkev z oltarji in kapelicami, in je izjemna zaradi jasnosti svetlobe in sijaja celotne stavbe. Tri ladje, kot jim pravijo. ena je širša. Vse so enake višine. To je bilo v skladu z navodili Pija, ki je videl načrt med Nemci v Avstriji "Citirano po Henku W. van Osu", Slika v stekleni hiši: Oltarji Pienze" Simiolus: Netherlands Quarterly for the History of Art 17.1 (1987, pp. 23-38)
  11. ↑ Diocesan Museum.
  12. ↑ »Pienza, la città ideale«. Italia.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2015. Pridobljeno 29. novembra 2015.
  13. ↑ »Pio II, il papa che anticipò l'Europa. Pienza – città ideale di Nino Alfiero Petreni«. Toscanaoggi.it. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2015. Pridobljeno 27. novembra 2015.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Pienza.
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Pienza
(angleško)
(italijansko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pienza&oldid=6276492«