Pojdi na vsebino

Protipapež Benedikt X.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Benedikt X. 
Protipapež Benedikt X.
Protipapež Benedikt X.
Škofija4. april 1058 (izvoljen)
Začetek papeževanja5. april 1058 (posvečen in ustoličen na Tiho nedeljo – 2 tedna pred Veliko nočjo)
Konec papeževanja24. januar 1059
PredhodnikGregor VI.
NaslednikHonorij II.
NasprotnikNikolaj II.
Redovi
Povzdignjen v kardinala1050 kardinal-škof podmestne škofije Velletri
imenoval
Leon IX.
Položaj19. protipapež
Osebni podatki
RojstvoGiovanni Mincio dei Conti di Tuscolo
datum neznan
Rim
Smrtcca. 1074
Rim
Pokopanv rimski cerkvi Sant'Agnese in Agone
NarodnostItalijan
Verakatoličan
Prejšnji položajškof škofije Labico
kardinal-škof podmestne škofije Velletri
Insignije
Grb osebe Protipapež Benedikt X.
Drugi papeži z imenom Benedikt

Protipapež Benedikt X. (latinsko Antipapa Benedictus Decimus), rojen kot Janez Mincij pl. Tuskulski (latinsko Ioannes Mincius de comes Tusculi; italijansko Giovanni Mincio dei Conti di Tuscolo), je bil italijanski rimskokatoliški kardinal in papež, ki so ga pozneje smatrali za protipapeža; * Rim 10. stoletje, † okrog 1073 v Rimu
Papež je bil od 5. aprila 1058, ko je bil izvoljen, do 24. januarja 1059, ko je bil odstavljen. Umrl je po 1073 v samostanski bolnici pri rimski cerkvi Sant'Agnese in Agone.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Poreklo in ime

[uredi | uredi kodo]

Papež Benedikt X. se je rodil kot Janez (Giovanni), najbrž v Rimu, okrog leta tisoč. Bil je sin Gvida, ki je bil pa najmlajši sin Alberika III. (†1044), Tuskulskega grofa, a brat trikratnega papeža Benedikta IX., ki je bil odstavljen 1048. Bil je torej član prevladujoče politične dinastije na tem območju v tistem času. Njegovo papeško ime je bilo Benedikt, kar pomeni blagoslovljeni. Po izročilu pa je sčasoma dobil vzdevek Mincius (tenek) zaradi svoje nevednosti – kar prevajajo tudi z neumen.[1]

Papež

[uredi | uredi kodo]

Papabilis

[uredi | uredi kodo]

Janeza je imenoval za kardinala-škofa Velletrija Leon IX. 1050. Zelo so ga spoštovali ljudje, ki so hoteli prenoviti Cerkev in je bil eden od petih mož, ki jih je predlagal kardinal Friderik Lorenski, ko je vodil posvetovanja poleti 1057 glede vprašanja, kdo bi mogel biti naslednik nenadno umrlega Viktorja II., ki ga je Friderik nato sam nasledil kot papež Štefan IX.. [1]

Izvolitev

[uredi | uredi kodo]

Kakor hitro je prišla v Rim novica, da je v Florenci 29. marca 1058 umrl papež Štefan IX., je tuskulska stranka napela vse sile, da bi spravila na papeški prestol svojega človeka, in ne brez uspeha. Tako so 4. aprila 1058, zlasti po prizadevanjih njegovega sorodstva, izvolili za papeža Janeza Tuskulskega, veletrijskega škofa. Ker je pooblaščeni ostijski kardinal Peter Damiani to odklonil, so prisilili z oboroženo silo nekega duhovnika, da je Janeza ponoči posvetil. Razume se, da je to posvečenje bilo neveljavno in zato Benedikta X. – kajti to ime si je privzel – zgodovina imenuje za protipapeža; naslov papeža je nosil 9 mesecev in 20 dni. [2]
Ta izvolitev pa je prekršila tudi določilo papeža Štefana, ki je pred smrtjo že hudo bolan rotil kardinale in rimsko ljudstvo, naj ne izvolijo njegovega naslednika, dokler se ne vrne iz Nemčije kardinal Hildebrand – poznejši papež Gregor VII.. Hildebranda je bil namreč poslal isti Štefan na dvor cesarice Neže Aragonske, ki je bila skrbnica mladoletnemu svetorimskemu cesarju Henriku IV., da bi potrdila veljavnost Štefanove izvolitve, kar je Hildebrand brez težave tudi dosegel. Zaradi nejasnostih v zvezi z novimi papeškimi volitvami je večje število kardinalov izjavilo, da je neveljavna in nezakonita; ti škrlatniki pa so kmalu nato morali pobegniti iz Rima.[3]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]
Truplo Benedikta X. počiva še zdaj nedotaknjeno v rimski cerkvi Sant'Agnese in Agone.

Benedikt X. je umrl po letu 1073 v bolnici pri rimski cerkvi Sant'Agnese in Agone. Pokopan je v prav tej cerkvi Sant'Agnese in Agone in njegovo telo je do danes ostalo nedotaknjeno.

Rodovnik Tuskulskih grofov

[uredi | uredi kodo]
 
 
 
 
 
 
 
Teofilakt I., tuskulski grof
864–924
 
Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hugo Italijanski
887-924-948
(tudi poročen z Marozio)
 
Alberik I. Spoletski (grof)
d. 925
 
 
Marozia
890–937
 
 
Sergij III. (papež)
904–911
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Alda Viennska
 
Alberik II. Spoletski
905–954
 
David ali Deodat
 
Janez XI. (papež)
931–935
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gregor I. Tuskulski (grof)
 
Janez XII. (papež)
955–964
 
Benedikt VII. (papež)
974-983
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Benedikt VIII. (papež)
papež 1012–1024
 
Alberik III. Tuskulski (grof)
u. 1044
 
Janez XIX. (papež)
papež 1024–1032
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
vojvoda Peter Rimski
 
Gaius
 
Octavianus
 
Benedikt IX. (papež)
1032–1048

Ocena

[uredi | uredi kodo]

Mračno stoletje in cezaropapizem

[uredi | uredi kodo]

Za papeže je bilo 10. stoletje vsekakor temačno obdobje in ga po pravici imenujemo Mračno stoletje. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand, slika posvetnost na papeškem dvoru; vendar je njegova poročila treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. [4] Za to obdobje torej manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej že omenjeni Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje (Obračun, Antapodosis). Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval, pa tudi potvarjal zgodovinsko resnico, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem, ki so se mu zamerili. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je bilo v takratni družbi res marsikaj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko ustvarimo mnenje, da je to bil v resnici strašen čas. [5]

Rimske družine so obvladovale papeštvo deloma tudi v 11. stoletju: najprej Krescenciji, nato Tuskulci (Tuskulani). Z obnovo Svetorimskega cesarstva nemške narodnosti pa je po Mračnem stoletju nastopil za Cerkev čas prav tako mračnega cezaropapizma z laično investituro, kar je pripeljalo do dolgotrajnega, nepopustljivega in izčrpljujočega investiturnega boja. Cesar se je začel vmešavati v cerkvene zadeve ne le z umeščanjem škofov in opatov, ampak tudi s postavljanjem in odstavljanmjem papežev. Zanimivo, da so papeži svojim kraljem-zaveznikom na Ogrskem mirne duše prepuščali ta privilegij še naprej.
Z vzpostavitvijo rimsko-nemškega cesarstva 962 se je začela oblikovati v tem cesarstvu nemške narodnosti t.i. Reichskirche (državna Cerkev). Že Karel Veliki je v nekaterih primerih sam imenoval škofe, Oton I. pa je njegov državni cerkveni sistem dopolnil. Zagotovil si je pravico imenovanja in umeščanja škofov; tako je uvedel laično investituro za visoke cerkvene službe, ki so odslej bile povezane z bogatimi fevdi. Škofje so z umeščanjem postali cesarjevi vazali, Cerkev je vse bolj postajala »osrednja državna ustanova«. V času Otona III. je laična investitura postala že reden državni sistem, istočasno pa so se pojavile številne neugodne posledice takega sestava; za Cerkev je bilo torej povezovanje s fevdalnim sistemom pogubno. [6]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 »Mincius, Giovanni«. Cardinals of the Holy Roman Church. Pridobljeno 2. januarja 2012.
  2. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 192.
  3. ↑ »Nicholas II«. The Catholic Encyclopedia. Pridobljeno 2. januarja 2012.
  4. ↑ Harry Rosenberg. Kriza zahoda v: Zgodovina krščanstva. str. 244.
  5. ↑ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah: »Cerkev v temnem 10. stoletju« – Kljub pretiravanjem strašen čas. str. 108.
  6. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 113.

Slikovna zbirka

[uredi | uredi kodo]
  • Grb protipapeža Benedikta X.
    Grb protipapeža Benedikta X.
  • Portret Benedikta X.
    Portret Benedikta X.
  • Podoba Benedikta X. iz Platinove knjige Historia B. Platinae de vitis Pontificum Romanorum
    Podoba Benedikta X. iz Platinove knjige Historia B. Platinae de vitis Pontificum Romanorum

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Članek je del serije o
Krščanstvu
Pregled
Jezus Kristus
Molitve
Osebnosti
Krščanske cerkve in sekte
Zgodovina Cerkve
Arhitektura

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989.
  • Josef Holzer: Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. Družina, Ljubljana 1995. (prevod iz nemščine: Josef Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. Prevedel dr. France M. Dolinar)
  • Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
(angleško)
(nemško)
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
(italijansko)
  • John N.D. Kelly (1989). Gran Dizionario Illustrato dei Papi. Casale Monferrato (AL) : Piemme. ISBN 9788838413261.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Protipapež Benedikt X..
(angleško)
(italijansko)
(nemško)
(francosko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Dominik (1026-1037) 		Škof v Labiku
1037–1058 		Naslednik: 
Peter
Predhodnik: 
Amato (1044-1050) 		kardinal-škof v Veletriju
1050–1058 		Naslednik: 
Peter Damiani, OSBCam
Predhodnik: 
Gregor VI. 		Protipapež
1058–1059 		Naslednik: 
Honorij II.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Protipapež_Benedikt_X.&oldid=6277101«