Pojdi na vsebino

Tristan da Cunha

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tristan da Cunha
Zastava Tristan da Cunha
Zastava
Grb Tristan da Cunha
Grb
Geslo: Our faith is our strength (Naša vera je naša moč)
Himna: God Save the King
Zemljevid skupine Tristan da Cunha
Zemljevid skupine Tristan da Cunha
Tristan da Cunha se nahaja v Južni Atlantik
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Tristan da Cunha
Lokacija arhipelaga Tristan da Cunha (obkroženo) v Južnem Atlantiku
Glavno mestoEdinburg sedmih morij
37°4′S, 12°19′W
Uradni jezikiangleščina
Demonim(i)Tristanec/-ka
VladaBritansko odvisno ozemlje
• Britansko kraljestvo
Karel III
• Guverner
Andrew Gurr
• Administrator
Sean Burns
Del ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha
• Prva naselitev
1810
• Odvisnost
14. avgust 1816
• Odvisnost od Sv Helene
12. januar 1938
• 
1. september 2009
Površina
• skupaj
207 km2
• Glavni otok:
98 km²
Prebivalstvo
• ocena 2010
264
• gostota
1,3/km2
Valutafunt šterling (GBP)
Časovni pasUTC +0 (GMT)
Klicna koda290
Internetna domenanima
(uporabljajo lahko .sh ali .uk)

Tristan da Cunha ( /ˈtrɪstən də ˈkuːnə/), pogovorno Tristan, je osamljena skupina vulkanskih otokov v južnem Atlantskem oceanu. Je najbolj odročno naseljeno otočje na svetu, oddaljeno 2400 km od najbližjega naseljenega otoka Sveta Helena, 2400 km od najbližje celine Afrike in 3360 km do Južne Amerike. Otočje sestavljajo glavni otok Tristan da Cunha, dolg 11,27 km v smeri sever-jug in površine 98 km², ter manjši nenaseljeni otoki Nightingale, Inaccessible in Gough. Po podatkih iz januarja 2017 na glavnem otoku živi 262 stalnih prebivalcev, drugi otoki pa so nenaseljeni, z izjemo osebja vremenske postaje na otoku Gough.

Tristan da Cunha je del britanskega čezmorskega ozemlja Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha. To vključuje še otok Sveta Helena in Ascension 3730 km severno od Tristana da Cunha.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Odkritje

[uredi | uredi kodo]

Otoke je leta 1506 prvi opazil portugalski raziskovalec Tristão da Cunha, a mu je razburkano morje preprečilo pristanek. Glavni otok je poimenoval po sebi, Ilha de Tristão da Cunha. Angleži so ime spremenili in ga vrisali na pomorske karte kot Tristan da Cunha Island. Nekateri viri navajajo, da je na otok leta 1520, med iskanjem pitne vode, prva stopila posadka portugalske ladje Lás Rafael pod poveljstvom kapitana Ruya Vaz Pereire.[1] Do prvega nespornega pristanka na otoku je prišlo 7. februarja 1643, ko je nanj stopila posadka ladje Heemstede, ki je bila v lasti Nizozemske vzhodnoindijske družbe in ji je poveljeval kapitan Claes Gerritsz Bierenbroodspot. Nizozemci so se na otoku v naslednjih 25 letih ustavili še večkrat, leta 1656 so izdelali prve grobe karte otočja.[2]

Prvo celotno karto otočja je izdelala posadka francoske korvete Heure du Berger leta 1767. Prve znanstvene raziskave na otoku je opravil francoski naravoslovec Louis-Marie Aubert du Petit-Thouars, ki se je na njem ustavil za tri dni januarja 1793, med francosko trgovsko ekspedicijo iz Bresta na Mavricij. Izdelal je botanično zbirko ter poročal o zapuščenih ognjiščih in zaraščenih vrtovih, verjetno od nizozemskih raziskovalcev iz 17. stoletja.[2]

Devetnajsto stoletje

[uredi | uredi kodo]

Prvi stalni prebivalec otoka je bil Jonathan Lambert iz Salema, Massachusetts, ZDA, ki se je priselil na otok decembra 1810 še z dvema drugima, kasneje se je skupini pridružil še četrti.[3] Lambert je otoke razglasil za svojo last in jih poimenoval Islands of Refreshment (»Otoki osvežitve«). Trije izmed štirih mož so umrli leta 1812; preživel je le Thomas Currie (Tommaso Corri), ki se je na otoku preživljal s kmetijstvom.[4]

Leta 1816 si je Združeno kraljestvo priključilo otok in mu vladalo iz Kapske kolonije v Južni Afriki. S tem so želeli preprečiti Francozom, da bi otok uporabili za svojo bazo pri morebitnem reševanju Napoleona iz zapora na Sveti Heleni.[5] Zasedba otoka je preprečila tudi, da bi ZDA otok uporabljale za svojo pomorsko postojanko med vojno leta 1812.[3]

Na otoku je bila nastanjena garnizija britanskih marincev z družinami, s čimer je prebivalstvo otoka počasi raslo. Na otoku so svojo bazo postavili tudi kitolovci, ki so lovili kite v južnem Atlantiku. Z odprtjem Sueškega prekopa leta 1869 in uvedbo ladij na parni pogon se je osamljenost že tako odročnega otoka samo še povečala, saj je izgubil vlogo vmesne postojanke za jadrnice, ki so potovale med Evropo in Vzhodno Azijo.[3]

Leta 1867 je otok obiskal princ Alfred, Vojvoda Edinburški, drugi sin Kraljice Viktorije. V čast tega obiska je bilo poimenovano glavno naselje otočja, Edinburg sedmih morij (Edinburgh of the Seven Seas).[6] 15. oktobra 1873 je otok obiskala znanstvenoraziskovalna odprava kraljeve mornarice na ladji HMS Challenger ter na otokih Tristan, Inaccessible in Nightingale opravila geološke in zoološke raziskave.[7] V svojem dnevniku je stotnik George Nares zabeležil 15 družin in 86 posameznikov, ki so živeli na otoku.[8]

Dvajseto stoletje

[uredi | uredi kodo]

Po hudi zimi leta 1906 in težkem obdobju, ki je trajalo že od osemdesetih let 19. stoletja, je britanska vlada otočanom ponudila preselitev. Otočani so imeli sestanek, na katerem so ponudbo zavrnili. Njihova odločitev je samo še poglobila osamljenost otoka.[1] Poročali so, da med letoma 1909 in 1919 ni otoka obiskala niti ena ladja, to obdobje je prekinila šele ladja HMS Yarmouth, ki je prebivalce obvestila o razpletu prve svetovne vojne.[9]

Maja 1922 se je na otoku za nekaj dni ustavila ekspedicija Shackleton–Rowett, zbrala nekaj botaničnih in geoloških vzorcev ter se nato odpravila v Cape Town.[1] V naslednjih letih so otok obiskale ladje RMS Asturias leta 1927, RMS Empress of France leta 1928, RMS Duchess of Atholl leta 1929 in RMS Empress of Australia leta 1935. Leta 1936 je The Daily Telegraph iz Londona poročal, da na otoku živi 167 ljudi, 185 glav živine in 42 konj.

Med decembrom 1937 in marcem 1938 je otok obiskala norveška znanstvena odprava. Sociolog Peter A. Munch je med odpravo podrobno dokumentiral otoško kulturo. Otok je ponovno obiskal v letih 1964–1965.[10] Otok je leta 1938 obiskal tudi W. Robert Foran, ki je poročal za National Geographic Society. O otoku je napisal članek »Tristan da Cunha, Isles of Contentment«, objavljen je bil novembra 1938.[11]

Dvanajstega januarja 1938 je Združeno kraljestvo otok priključilo Sveti Heleni in tako ustanovilo britansko čezmorsko ozemlje Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha.[12]

Otoka Gough in Inaccessible je UNESCO leta 1995 razglasil za svetovno dediščino

Med drugo svetovno vojno je Združeno kraljestvo uporabljalo otok kot skrivno pomorsko postojanko Kraljeve vojne mornarice s kodnim imenom HMS Atlantic Isle. Na otoku je delovala vremenska in radijska opazovalnica, preko katere so spremljali premike nemških podmornic ter ladijski promet v južnem Atlantskem oceanu. Opazovalnica je spodbudila tudi gradnjo druge infrastrukture, med drugim šole, bolnišnice in trgovine na drobno, po vojni pa se je razvoj nadaljeval z vzpostavitvijo tovarne za vlaganje in s tem večjo dostopnostjo plačanega dela.[13] Princ Filip, vojvoda Edinburški in kraljica Elizabeta II. sta otok obiskala leta 1957 kot del svetovne turneje, na krovu kraljeve jahte HMY Britannia.[14]

Desetega oktobra 1961 je izbruhnil vulkan Queen Mary's Peak, zaradi katerega so evakuirali 264 prebivalcev otoka.[15][16] Prebivalci so se pred vulkanom začasno umaknili na sosednji otok Nightingale, kjer jih je pobrala nizozemska potniška ladja ter jih nato pripeljala v Cape Town, od tam pa so jih prepeljali v Združeno kraljestvo. Otočani so ob prihodu doživeli velik novinarski sprejem, namestili so jih v oporišče Kraljevega vojnega letalstva v bližini Calshota, Hampshire.[16] Naslednje leto je Kraljeva družba na otok poslala ekspedicije, da oceni nastalo škodo in opravi geološke raziskave. Glavno naselje, Edinburg sedmih morij, skoraj ni bilo poškodovano, zato se je večina otočanov leta 1963 vrnila na otok.[17]

Enaindvajseto stoletje

[uredi | uredi kodo]

Triindvajsetega maja 2001 je otok zadel ciklon z vetrovi do 190 km/h. Ciklon je poškodoval številna poslopja in pobil večje število govedi, zato je britanska vlada na otok poslala pomoč.[18] Da bi prebivalcem olajšali komunikacijo na daljavo in pri poslovanju preko spleta, je matična država leta 2005 otoku podelila poštno kodo (TDCU 1ZZ).

Tristan da Cunha leta 2012

Trinajstega februarja 2008 je požar uničil tovarno za predelavo rib in štiri generatorje, ki so zagotavljali elektriko na otoku. Štirinajstega marca 2008 so bili dostavljeni novi generatorji, s čimer je otok ponovno dobil elektriko. Požar je imel katastrofalne posledice za gospodarstvo otoka, saj je bila tovarna eden redkih virov dohodka za otočane. Med gradnjo nove tovarne se je pred otokom zasidrala ladja M/V Kelso, ki so jo uporabljali kot začasen obrat za predelavo rib. Nova tovarna je bila postavljena julija 2009.[19][20]

Šestnajstega marca 2011 je ob otoku Nightingale nasedla tovorna ladja MS Oliva, razlito gorivo pa je ogrozilo tam živeče pingvine. Ker otok Nightingale nima sladke vode, so pingvine na čiščenje pripeljali na glavni otok Tristan da Cunha.[21]

Petega decembra 2048 bo na otoku možno videti popolni Sončev mrk. Po izračunih bo otok v središču mrka, ki naj bi trajal tri minute in pol.

Geografija

[uredi | uredi kodo]
Otok Gough, Tristan da Cunha
Tristan da Cunha, 6. februarja 2013, kot ga je bilo videti z Mednarodne vesoljske postaje.

Tristan da Cunha je vulkanskega izvora. Otočje sestavljajo naslednji otoki:

  • Tristan da Cunha, glavni in največji otok, površina 98 km²
  • Otok Inaccessible, površina 14 km²
  • Otočje Nightingale, površina 3,4 km²
    • Otok Nightingale, površina 3,2 km²
    • Srednji otok (Middle Island), površina 0,1 km²
    • Otok Stoltenhoff, površina 0,1 km²
  • Otok Gough (Diego Alvarez), površina 91 km²

Otok Inaccessible in otočje Nightingale se nahajajo 35 km severozahodno od glavnega otoka, otok Gough pa se nahaja jugovzhodno od glavnega otoka.

Površina otoka je hribovita. Ravna površina je le ob severozahodni obali, kjer stoji naselje Edinburg sedmih morij. Najvišja točka je 2062 m visok ognjenik Queen Mary's Peak (»Vrh Kraljice Mary«). Njegov vrh je pozimi zasnežen. Drugi otoki otočja so nenaseljeni, razen posadke vremenske postaje na otoku Gough. Od leta 1956 postajo upravlja Južna Afrika. Od leta 1963 postaja stoji v zalivu Transvaal na jugovzhodni obali.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Otočje ima mokro oceansko podnebje po Köppnovem sistemu z blagimi temperaturami, stalnim zmernim in močnim deževjem ter zelo malo sonca zaradi konstantnih jugozahodnih vetrov. Po Trewarthovem sistemu ima Tristan da Cunha vlažno subtropsko podnebje zaradi pomanjkanja hladnega vremena. Število deževnih dni je primerljivo z Aleutskimi otoki, ki se nahajajo veliko više na zemljepisni širini severne poloble. Število sončnih dni je primerljivo z mestom Juneau na Aljaski. Pod nadmorsko višino 500 m ni zmrzali, poleti pa temperature nikoli ne presežejo 25 °C. Točka Sandy na vzhodni obali je zaradi tamkajšnjih vetrov najbolj topel in suh del otoka.

Podnebni podatki za Tristan da Cunha
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Rekordno visoka temperatura °C 23.7 24.4 24.4 22.4 20.3 18.7 17.8 17.3 17.1 18.4 22.4 21.8 24.4
Povprečna visoka temperatura °C 20.4 21.2 20.5 18.9 16.9 15.3 14.4 14.2 14.3 15.4 17.0 18.9 17.3
Povprečna dnevna temperatura °C 17.9 18.8 17.9 15.4 14.6 13.1 12.2 11.9 12.0 13.0 14.6 16.5 14.8
Povprečna nizka temperatura °C 15.4 16.2 15.3 11.9 12.3 10.9 10.0 9.6 9.7 10.6 12.2 14.1 12.4
Rekordno nizka temperatura °C 10.9 11.8 10.3 9.5 7.4 6.3 4.8 4.6 5.1 6.4 8.3 9.7 4.6
Povprečna količina dežja mm 93 113 121 129 155 160 160 175 169 151 128 127 1.681
Povp. št. deževnih dni 18 17 17 20 23 23 25 26 24 22 18 19 252
Povprečna relativna vlažnost (%) 79 77 75 78 78 79 79 79 78 79 79 80 78
Povp. št. sončnih ur 139.5 144.0 145.7 129.0 108.5 99.0 105.4 105.4 120.0 133.3 138.0 130.2 1.498
% možne sončnosti 31 35 38 38 35 34 34 32 33 33 32 29 34
Vir 1: Worldwide Bioclimatic Classification System[22]
Vir 2: Climate and Temperature.[23][24]

Flora in favna

[uredi | uredi kodo]
Subantarktični krzneni tjulenj na otoku Gough.

Flora in favna imata široko krožnopolarno porazdelitev v Južnem Atlantiku in južnem Tihem oceanu. Tako se mnoge vrste, ki se pojavljajo na otoku Tristan da Cunha, pojavljajo tudi na Novi Zelandiji. Tak primer je rastlina vrste Nertera depressa, ki je bila prvič najdena na otoku Tristan da Cunha,[25] kasneje pa so jo našli tudi na Novi Zelandiji.[26]

Otok je znan predvsem po neokrnjeni naravi. Organizacija BirdLife International ga je opredelila kot mednarodno pomembno območje za ptice, saj na njem domujeta dve vrsti kopenskih ptic ter 13 vrst morskih.[27] Otoka Tristan in Gough sta edina znana kraja, kjer se razmnožuje atlantski viharnik (Pterodroma incerta, ogrožena vrsta po IUCN). Otok Inaccessible je edino znano gnezdišče naočarskega viharnika (Procellaria conspicillata, ranljiva vrsta po IUCN). Znano je, da se skrajno ogroženi tristanski albatros razmnožuje le na Goughu in na otoku Inaccessible: vsi gnezdijo na otoku Gough, razen enega ali dveh parov, ki gnezdita na otoku Inaccessible.

Endemični tristanski drozg se pojavlja na vseh severnih otokih, vsak otok ima svojo podvrsto, pri čemer so ptice na Tristanu nekoliko manjše in podolgovatejše od tistih na otokih Nightingale in Inaccessible. Endemični žerjav z otoka Inaccessible je najmanjša neleteča ptica na svetu in živi le na otoku Inaccessible. Leta 1956 so na lokaciji Sandy Poin na otoku Tristan izpustili osem Goughovih tukalic, ki so nato kolonizirale otok.

Okoli otočja je mogoče opaziti različne vrste kitov in delfinov, njihovo število se počasi povečuje po končanju nezakonitega lova, ki ga je izvajala Sovjetska zveza.[28] Na otočju Tristan prebiva tudi subantarktični krzneni tjulenj (Arctocephalus tropicalis), večinoma na otoku Gough.[29]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Edinburg sedmih morij, Tristan da Cunha

Skozi leta se je na otoku razvila edinstvena družbena in gospodarska organiziranost, ki temelji na načelih Williama Glassa, ki je na otok prišel leta 1817. Ta temelji na enakosti. Vsi ljudje na otoku so kmetje, ki imajo lastno zemljo ali pa se ukvarjajo z ribolovom. Vsa zemlja je v skupni lasti. Vsa gospodinjstva imajo lastno zaplato zemlje, na kateri gojijo krompir. Število glav živine je strogo nadzorovano, da bi ohranili pašnike ter preprečili kopičenje bogastva. Če skupnost ne glasuje za spremembo svoje zakonodaje, nihče izven otoka ne sme kupovati zemljišč ali se preseliti na otok; teoretično bi moral biti prodan celoten otok.[30]

Vsi ljudje, vključno z otroki in upokojenci, so vključeni v kmetijstvo, nekateri odrasli pa opravljajo še plačana dela v vladnih ustanovah ali gospodarski dejavnosti na otoku. Mnogi moški so zaposleni v ribiški industriji, na morje odhajajo le v lepem vremenu. Nominalna ribolovna sezona traja 90 dni; vendar pa je v ribolovni sezoni 2013 – od 1. julija do 30. septembra – trajala le 10 dni, veliko premalo za komercialni ribolov.

Glavni zaslužek prebivalcev otoka izvira iz lova na rake, zlasti na tristanskega skalnega jastoga (Jasus). Drugi prihodki izhajajo iz prodaje poštnih znamk in kovancev, ki jih zbirajo številni zbiratelji po svetu. Omejeni prihodki iz turizma vključujejo nastanitev, vodnike in prodajo domačih izdelkov, spominkov obiskovalcem in prodajo po pošti. Prihodki iz tujine omogočajo izvajanje vladnih storitev, zlasti zdravstva in izobraževanja.

Vulkanski izbruh leta 1961 je na otoku uničil tovarno za predelavo rib, ki pa je bila v kratkem času obnovljena. Ribiči in predelovalci delajo za južnoafriško podjetje Ovenstone, ki ima ekskluzivno pogodbo za prodajo rakov Združenim državam in Japonski. Čeprav je Tristan da Cunha čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva, nima neposrednega dostopa do trgov Evropske unije. Svetovna gospodarska kriza je prizadela tudi otok, tako da je morala uprava poseči po rezervah. Finančne težave bi lahko povzročile težave pri posodabljanju komunikacijske opreme in izboljšanju izobraževanja na otoku. Požar 13. februarja 2008 je začasno povzročil velik gospodarski zastoj na otoku.

Čeprav je Tristan da Cunha del istega čezmorskega ozemlja kot Sveta Helena, ne uporablja lokalnega denarja funta Svete Helene. Namesto tega otok uporablja britanski funt. Banka Svete Helene je bila ustanovljena leta 2004 na otokih Sveta Helena in Ascension. Ta banka ni fizično prisotna na Tristan da Cunha, vendar so prebivalci Tristana upravičeni do njenih storitev.[31] Obstaja spominski kovanec otoka.[32]

Otok se nahaja v južnoatlantski anomaliji, površini Zemlje z neobičajno šibkim magnetnim poljem. Štirinajstega novembra 2008 je bil na otoku odprt geomagnetni observatorij kot del skupnega projekta danskega meteorološkega inštituta in danskega Nacionalnega vesoljskega inštituta.[33]

Promet

[uredi | uredi kodo]

Zaradi odročne lege je transport do otoka otežen. Ker na otoku ni letališča, ga je možno doseči le po morju. Ribiške ladje iz Južne Afrike otok obiščejo osem- ali devetkrat letno. Z otokom Sv. Heleno in Južno Afriko ga je enkrat letno povezovala ladja RMS Saint Helena med svojo januarsko vožnjo, vendar je v zadnjih letih to pot opravila le leta 2006 in 2011 ter nazadnje 2018.[34] Pristanišče v Edinburgu sedmih morij se imenuje Calshot Harbour. Ime je dobilo po kraju iz Hampshira, kjer so začasno bivali prebivalci otoka med izbruhom vulkana leta 1961.[35]

Telekomunikacije

[uredi | uredi kodo]

Čeprav Tristan da Cunha deli klicno kodo +290 s Sv. Heleno, imajo prebivalci dostop do telekomunikacijskega omrežja Urada za zunanje zadeve Commonwealtha, ki ga zagotavlja Global Crossing. To uporablja območje številčenja Londona 020, kar pomeni, da so številke dostopne prek telefonskega imenika Velike Britanije. Otok je imel dostop do interneta od leta 1998, vendar je zaradi visoke cene spočetka bil skoraj nedostopen lokalnemu prebivalstvu, ki ga je v glavnem uporabljalo le za pošiljanje elektronske pošte. Povezava s hitrostjo 64 kbit/s je bila zelo nestabilna, zagotavljal jo je Inmarsat preko satelitskega telefona. Od leta 2006 se na otoku uporablja manjši satelitski terminal s prenosom 3072 kbit/s za potrebe javne uporabe.

Na otoku ni mobilnega telefonskega omrežja.

Občasno otok obiščejo odprave radioamaterjev, imenovane DXpeditions. Ena izmed teh je bila na toku med septembrom in oktobrom 2014 pod oznako ZD9ZS.

Vlada

[uredi | uredi kodo]

Izvršni organ je britanski kralj, ki jo na otoku zastopa guverner Svete Helene.[36] Ker je ta stalno nastanjen na Sv. Heleni, ga na Tristanu zastopa upravitelj otoka. Upravitelj je ponavadi karierni uslužbenec zunanjega ministrstva, ki ga imenuje London. Od leta 1998 se upravitelji menjajo na tri leta. Upravitelj deluje kot predstavnik britanske vlade, svetuje pa mu svet otoka, sestavljen iz osmih izvoljenih in treh imenovanih domačinov. Mandat sveta otoka traja tri leta. Novembra 2016 je Sean Burns začel svoj drugi mandat kot upravitelj otoka.

Eden izmed osmih izvoljenih svetnikov, ki dobi največ glasov, je imenovan za poglavarja otoka. Ta nadomešča upravitelja, ko tega ni na otoku. Marca 2019 je bil za triletni mandat, četrti v karieri in prvi po šestnajstih letih, izvoljen James Glass. Upravitelj in otoški svet svoje delo opravljata v vladnem poslopju, ki je edina dvonadstropna zgradba na otoku. Zgradbo včasih imenujejo »Whitehall« ali »H'admin building«, v njej se nahaja pisarna upravitelja, oddelek za finance, otoška uprava in prostori za otoški svet, ker se izvajajo sestanki.[37]

Na otoku ni nobene politične stranke ali sindikata. Varnostne zadeve ureja policijski inšpektor s tremi pomožnimi policisti. Tristan da Cunha ima svojo lastno zakonodajo, vendar se zakon z otoka Sv. Helene na splošno uporablja v obsegu, ki ni v neskladju z lokalno zakonodajo, je primeren lokalnim okoliščinam in je temu primerno spremenjen, če okoliščine to zahtevajo.

Demografija

[uredi | uredi kodo]
Glavno mesto, Edinburg sedmih morij

Na otoku je septembra 2018 živelo 251 ljudi.[38] Edino naselje je Edinburg sedmih morij (Edinburgh of the Seven Seas). Edina religija je krščanstvo z anglikanskim in rimokatoliškim gibanjem. Trenutni prebivalci otoka so potomci petnajstih prednikov, osmih moških in sedmih žensk, ki so na otok prišli med letoma 1816 in 1908. Moški so bili Evropejci, ženske pa mešane rase in Afričanke. Zdaj je celotno prebivalstvo mešano in so vsi med seboj v sorodu. V začetku prejšnjega stoletja je na otok prišel moški ruskih korenin.[39] Ko so se družine leta 1963, po izbruhu vulkana leta 1961, vrnile na otok, so štiri otočanke na otok pripeljale može iz Anglije.[40]

Genetske raziskave ženskih potomcev razkrile, da so bile prve ženske na otoku mešane rase (afriške, azijske in evropske) in so prihajale z otoka Sveta Helena. Po zgodovinskih zapisih naj bi bila na otoku dva para sester, vendar je preiskava MtDNK pokazala, da je bil na otoku le en par sester.[41]

Prvi moški so prišli s Škotske, Anglije, Nizozemske, ZDA in Italije ter spadajo v tri Y-haploskupine. Imeli so devet priimkov: Collinos, Glass, Green, Hagan, Lavarello, Repetto, Rogers, Squibb in Swain. Odkrili so tudi novo haploskupino iz vzhodne Evrope in Rusije, ki se je pojavila v populaciji po letu 1900. Takrat so otok obiskale ruske ladje. Obstajajo dokazi o neznanem predniku, ki je na otoku pustil svoje gene, ne pa tudi svojega imena.[42] Med moškimi potomci so našli še štiri primere neujemanja, vendar so raziskovalci mnenja, da so bili njihovi očetje verjetno med otoško populacijo.

Na otoku je 80 družin. Zaradi izoliranosti se je na njem razvilo nenavadno narečje angleščine, ki je, kot ga je opisal pisatelj Simon Winchester, mešanica podeželske angleščine in angleščine iz 19. stoletja, italijanščine ter afrikanarskega slenga.[43]

Šolanje

[uredi | uredi kodo]

Izobraževanje je osnovno. Otroci končajo šolo pri šestnajstih letih in čeprav lahko pri sedemnajstih letih opravljajo maturo, se za to možnost odloči le malokdo.[44][45] Na otoku je le ena šola, imenovana St. Mary's School, ki izobražuje otroke med osmim in šestnajstim letom. Odprta je bila leta 1975 in ima pet razredov, kuhinjo, oder, računalniško učilnico, šolski laboratorij in delavnico.[46]

Leta 2010 je pod vodstvom učitelja za glasbo Tonya Triggsa zaživel glasbeni projekt med St. Mary's School in amaterskimi glasbeniki v Britaniji. V projektu so učenci pisali pesmi, učitelj Tony Triggs pa je poskrbel za glasbeno spremljavo.[47] Pesmi so bile tistega leta objavljene na spletu pod naslovom Rockhopper Penguins and Other Songs (2010). Februarja 2013 je otoška pošta Tristan Post Office izdala nabor štirih znamk, posvečenih glasbenemu projektu. Na znamkah so bila upodobljena otoška glasbila in pesmi iz projekta. V letu 2014 se je dejavnost razširila in se danes nadaljuje kot mednarodni glasbeni projekt.

Zdravstvo

[uredi | uredi kodo]

Zaradi majhnega števila ljudi in zaradi porok med sorodniki so se med prebivalci pojavile določene zdravstvene težave, med katerimi je tudi glavkom. Poleg tega je med prebivalci v zelo visokem odstotku (42 %) prisotna astma. Raziskovalec Noe Zamel z Univerze v Torontu je prišel do zaključka, da je bolezen genetska.[48] Trije od prvotnih naseljencev so bili astmatiki.[49]

Leta 2012 je bil Gerard Bulger edini zdravnik na otoku in je skrbel za zdravstvene storitve 270 otočanov. Manjša bolnišnica, Camogli Hospital, je opremljena z ultrazvokom, rentgenom in gastroskopom. Na otoku ni nobene medicinske sestre, samo negovalka. Medicinske zaloge prihajajo iz Južne Afrike, zaradi velike oddaljenosti je težko vzdrževati rok uporabe zdravil in sanitetnega materiala. Ena izmed zadolžitev zdravnika je bila tudi preverjanje oskrbe z vodo.[50]

Zdravstveno oskrbo financira vlada, opravlja jo zdravnik iz Južne Afrike in pet medicinskih sester. Zaradi le osnovnih storitev, ki jih nudi bolnica, ni mogoče opravljati zahtevnih operacij in zapletenih porodov. V nujnih primerih so prebivalci primorani poklicati ribiške ladje, ki pogosto ribarijo okoli otoka, da jih odpeljejo na zdravljenje v Cape Town. Leta 2007 so donatorji v sodelovanju z otoško vlado vzpostavili telekomunikacijsko zdravstveno pomoč, ki mogoča pošiljanje elektrokardiogramov in rentgenskih slik za potrebe posvetovanja z zdravniki v drugih državah. Delovanje sistema je omejeno zaradi slabih satelitskih povezav ter žičnih povezav med bolnico in upravno stavbo, kjer se nahaja telekomunikacijski center.

Kultura

[uredi | uredi kodo]

Mediji

[uredi | uredi kodo]

Lokalna televizija je na otoku začela delovati leta 1984, program je bil posnet in se je predvajal ob torkih, četrtkih in sobotah.[43] Televizija z oddajanjem v živo je na otok prišla šele leta 2001, zagotavlja jo BFBS (British Forces Broadcasting Service – radijski in televizijski program britanskih oboroženih sil). Prebivalci otoka vidijo programe BBC1, BBC2, ITV in BFBS Extra preko lokalnega analognega relejnega oddajnika. Na otoku je mogoče poslušati radijski program BFBS Radio 2.

Otoška vlada in združenje Tristan da Cunha vzdržujeta spletno stran www.tristandc.com. Spletna stran gostuje na strežniku v Veliki Britaniji, na njej pa se objavljajo tedenske novice z otoka.

Počitnice

[uredi | uredi kodo]

Poletna sezona se na otoku začne z dnevom striženja ovac, ki se začne v soboto sredi decembra. Skoraj celotno prebivalstvo otoka se zbere na skrajnem koncu otoka Patches Plain, kjer se nahajajo ograde za ovce. Pri striženju ovac uporabljajo ročne škarje. Volno nato ročno predelajo in uporabijo za izdelavo oblačil, ki se prodajajo pod blagovno znamko 37 Degrees South Knitwear Range.

Dela prosti dnevi za vladne uslužbence in tovarno se začnejo pred božičem in trajajo tri tedne. Ostale delovne skupnosti na otoku imajo lastne dela proste dneve. Ob določenih dnevih ostaja zaprta tudi trgovina, zato si morajo otočani pred zaprtjem napraviti zaloge. Tak primer se je zgodil leta 2013, ko je bila trgovina zaprta kar en mesec.[51]

Ker otok ni imel nobenega svojega praznika, se je otoški svet januarja 2014 odločil, da uvede dan čolna (Longboat Day) s tradicionalno dirko čolnov. Otoški svet ni navedel, na kateri dan se bo praznik praznoval.[52]

Znane osebnosti

[uredi | uredi kodo]
  • Edwin Heron Dogson (1846–1918), duhovnik Anglikanske cerkve, najmlajši brat Charlesa Dogsona (Lewis Carroll), avtorja knjige Alica v čudežni deželi. Na otoku je deloval kot misijonar med letoma 1880 in 1884.
  • Conrad Connie Glass (rojen leta 1961), nosilec reda britanskega imperija, otoški policist in nekdanji otoški vodja.[53] Živi na otoku in je prvi otočan, ki je napisal knjigo o otoku, Rockhopper Copper (2005).

V kulturi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Faustini, Arnaldo. »The Annals of Tristan da Cunha« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 10. maja 2015. Pridobljeno 18. decembra 2018. Arhivirano 2015-05-10 na Wayback Machine.
  2. ↑ 2,0 2,1 Headland, J.K. (1989). Chronological List of Antarctic Expeditions and Related Historical Events. Cambridge: Cambridge University Press. str. 63. ISBN 0521309034.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Mackay, Margaret (1963). Angry Island: The Story of Tristan da Cunha, 1506–1963. London: Arthur Barker. str. 30.
  4. ↑ »Tristan d'Acunha, etc.: Jonathan Lambert, late Sovereign thereof«. Blackwood's Edinburgh Magazine. Zv. 4, št. 21. december 1818. str. 280–285.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  5. ↑ Roberts, Edmund (1837). Embassy to the Eastern Courts of Cochin-China, Siam, and Muscat. New York: Harper & Brothers. str. 33.
  6. ↑ Courtney, Nicholas (2004). The Queen's Stamps. Methuen Publishing. str. 28. ISBN 0-413-77228-4.
  7. ↑ Thomson, C. Wyville (1885). Report on the Scientific Results of the Voyage of H.M.S. Challenger During the Years 1873–76. London: Her Majesty's Stationery Office. str. 240–52.
  8. ↑ »H.M.S. Challenger Station 135, Tristan da Cunha«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2020. Pridobljeno 29. avgusta 2016. Arhivirano 2020-08-10 na Wayback Machine.
  9. ↑ »Tristan da Cunha Isolation & Hardship 1853–1942«. Tristan da Cunha Government & Tristan da Cunha Association. Pridobljeno 1. januarja 2019.
  10. ↑ »Results of the Norwegian Scientific Expedition to Tristan da Cunha, 1937–1938«. OUR Heritage. Univerza v Otagu. 1945. Arhivirano iz spletišča dne 29. septembra 2015. Pridobljeno 3. junija 2015.
  11. ↑ Foran, W. Robert (1938). »Tristan da Cunha, Isles of Contentment«. National Geographic, November 1938, str. 671–94.
  12. ↑ »Royal Gifts Gladden 172 on Lonely Atlantic Island«. The New York Times. New York. 24. marec 1935. str. N4. Arhivirano iz spletišča dne 27. januarja 2012. Pridobljeno 15. oktobra 2008.
  13. ↑ »Tristan da Cunha Joining the Modern World 1942–1961«. Tristan da Cunha. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  14. ↑ »hrh the duke of edinburgh's antarctic tour. january 1957«. Imperial War Museum. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2018. Pridobljeno 2. julija 2018.
  15. ↑ »Tristan da Cunha«. Global Volcanism Program. Smithsonian Institution. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  16. ↑ 16,0 16,1 »Travel Tristan da Cunha«. OX. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. septembra 2016. Pridobljeno 29. avgusta 2016.
  17. ↑ Gila, Oscar A. »Refugees for the media, evacuees for the government: The 1961 Tristan da Cunha volcano eruption and its displaced inhabitants«. Global Change and Resilience. From Impacts to Responses, Brno, Czech Globe.[mrtva povezava]
  18. ↑ Barwick, Sandra (7. junij 2001). »120 mph storm devastates Tristan da Cunha«. The Daily Telegraph. London. Arhivirano iz spletišča dne 22. maja 2018. Pridobljeno 4. aprila 2018.
  19. ↑ »Factory Fire on 13th February 2008«. The Tristan da Cunha Website. Pridobljeno 5. januarja 2019.
  20. ↑ »Building a 21st Century Tristan Fishing Factory«. The Tristan da Cunha Website. Pridobljeno 5. januarja 2019.
  21. ↑ »Oil-soaked rockhopper penguins in rehabilitation«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 3. septembra 2013. Pridobljeno 28. marca 2011.
  22. ↑ »South Africa: Tristan Da Cunha«. Marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. aprila 2015.
  23. ↑ »Tristan Da Cunha Climate Guide to the Average Weather & Temperatures with Graphs Elucidating Sunshine and Rainfall Data & Information about Wind Speeds & Humidity«. Marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2011.
  24. ↑ »Tristan da Cunha's Climate«. The Tristan da Cunha Website. Pridobljeno 23. marca 2019.
  25. ↑ Brown, R. N. Rudmose (1905). »The Botany of Gough Island«. The Journal of the Linnean Society of London. Zv. 37, št. 259. Academic Press for the Linnean Society of London. str. 238–250, page 242. doi:10.1111/j.1095-8339.1905.tb00834.x.
  26. ↑ Hogan, C. Michael (2009). Stromberg, N. (ur.). »Crown Fern: Blechnum discolor«. Globaltwitcher.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. februarja 2012.
  27. ↑ »Tristan da Cunha«. Important Bird Areas. BirdLife International. 2012. Pridobljeno 4. novembra 2012.
  28. ↑ »Cetacea: Whales and Dolphins around the Tristan da Cunha Islands«. The Tristan da Cunha Website. Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. Arhivirano iz spletišča dne 13. aprila 2016.
  29. ↑ Tyler, P.; Rothwell, A. »The Natural History of Tristan da Cunha« (PDF). UK Overseas Territories Conservation Forum. UK Overseas Territories Conservation Forum. Pridobljeno 30. junija 2016.
  30. ↑ Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association (Junij 2005). »Economy of Tristan da Cunha«. Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association.
  31. ↑ »The Bank of Saint Helena«. Sainthelenabank.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2011. Pridobljeno 18. aprila 2010. Arhivirano 2011-07-15 na Wayback Machine.
  32. ↑ Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. »Coins«. Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association.
  33. ↑ Matzka, Jürgen (20. november 2008). »Danish researchers build magnetic observatory in the middle of the Atlantic Ocean«. Technical University of Denmark. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. maja 2014.
  34. ↑ »Last Voyage to Tristan by the RMS St. Helena«.
  35. ↑ »Tristan da Cunha's Calshot Harbour«. Pridobljeno 14. avgusta 2015.
  36. ↑ »Saint Helena Dependencies«. Statoids.com. Pridobljeno 18. aprila 2010.
  37. ↑ »Thank you one and all: the people who helped make the Jubilee happen«. Daily Telegraph. 10. junij 2012. Arhivirano iz spletišča dne 5. novembra 2018. Pridobljeno 4. aprila 2018.
  38. ↑ »Archived copy«. Arhivirano iz spletišča dne 22. avgusta 2018. Pridobljeno 24. septembra 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  39. ↑ Munch, Peter (1970). Crisis in Utopia. New York: Longmans. str. 55. ISBN 0582105110.
  40. ↑ Cavendish, Richard (Oktober 2011). »The evacuation of Tristan da Cunha«. History Today. Zv. 61, št. 10.
  41. ↑ Soodyall, H.; Jenkins, T.; Mukherjee, A.; Du Toit, E.; Roberts, D. F.; Stoneking,, M. (1997). »The founding mitochondrial DNA lineages of Tristan da Cunha Islanders«. Am. J. Phys. Anthropol. Zv. 104. str. 157–166. doi:10.1002/(SICI)1096-8644(199710)104:2<157::AID-AJPA2>3.0.CO;2-W.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  42. ↑ Soodyall, Himla; Nebel, Almut; Morar, Bharti; Jenkins, Trefor (2003). »Genealogy and genes: tracing the founding fathers of Tristan da Cunha«. European Journal of Human Genetics. Zv. 11. str. 705–709. doi:10.1038/sj.ejhg.5201022.
  43. ↑ 43,0 43,1 Winchester, Simon (2003) [1985]. Outposts: Journeys to the Surviving Relics of the British Empire. str. 87.
  44. ↑ Crossan, Rob (11. november 2002). »Return to the Last Outpost«. Telegraph Magazine.
  45. ↑ »CNN Traveler: A long way from anywhere«. Cnntraveller.com. 1. januar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. maja 2008. Pridobljeno 18. aprila 2010.
  46. ↑ »Tristan School«. Tristan da Cunha Government and the Tristan da Cunha Association. Arhivirano iz spletišča dne 25. marca 2009. Pridobljeno 21. junija 2009.
  47. ↑ Triggs, Tony (Julij–avgust 2012), »The Rockhopper songbook«, Aquila, str. 4–5
  48. ↑ »Worldwide search for asthma clue«. BBC News. 9. december 2008. Arhivirano iz spletišča dne 23. novembra 2011. Pridobljeno 15. marca 2012.
  49. ↑ »Asthma amongst Tristan da Cunha islanders«. Clinical & Experimental Allergy. Zv. 4. str. 161–170. doi:10.1111/j.1365-2222.1974.tb01373.x.
  50. ↑ Bulger, Gerald (11. januar 2012). »The most isolated UK GP in the world«. GP Online. Arhivirano iz spletišča dne 24. decembra 2016. Pridobljeno 23. decembra 2016.
  51. ↑ »2013/14 Tristan da Cunha Summer Holiday Christmas and New Years News«. Arhivirano iz spletišča dne 29. decembra 2013. Pridobljeno 29. januarja 2014.
  52. ↑ »2014 New Year Message from Administrator Alex Mitham«. Pridobljeno 29. januarja 2014.
  53. ↑ Profile of Conrad Glass Chief Islander 2007 – 2010 retrieved 11 October 2017
  54. ↑ Zinnie Harris, Dlje od najdlje Arhivirano 2012-06-03 na Wayback Machine. (Mestno gledališče ljubljansko)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Tristan da Cunha.
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Tristan da Cunha

Videoposnetki otoka

[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tristan_da_Cunha&oldid=6322844«