Pojdi na vsebino

Zenerjeve karte

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zenerjeve karte

Zenerjeve karte so karte, ki se uporabljajo za izvajanje eksperimentov izvenčutnega zaznavanja (ESP). Karte je zasnoval t. i. zaznavni psiholog Karl Zener (1903–1964) v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, z namenom izvajanja eksperimentov, ki jih je izvajal s svojim kolegom, t. i. parapsihologom J. B. Rhineom (1895–1980).[1][2] Eksperimenti s temi kartami so danes ovrženi, delovanja pa v novih eksperimentih ne uspejo doseči.

Pregled

[uredi | uredi kodo]
Hubert Pearce in Joseph Banks Rhine.

Zenerjve karte so komplet 25 kart, po pet kart vsakega simbola. Pet simbolov je: prazen krog, znak plus, tri navpične valovite črte, prazen kvadrat in prazna petkraka zvezda.[3][4] Uporabljajo se za testiranje ESP.

Pri testiranu ESP izvajalec eksperimenta vzame karto in premešanega kupa, pogleda simbol in zapiše odgovor testirane osebe, ki naj bi uganila, kateri od petih simbolov je na kartici. Izvajalec eksperimenta nadaljuje, dokler ni porabil vseh kart v paketu. Ta metoda se je pojavila tudi v filmu Izganjalci duhov iz leta 1984.

Obstaja več možnosti za slabo izvedbo poskusa. Slabo mešanje lahko olajša napovedovanje vrstnega reda kart v kompletu [5] , simboli kart bi lahko bili ob močni svetlobi zaznavni iz hrbtne strani, karte bi tudi lahko bile nehote ali namerno označene ali spremenjene.[6] J. B. Rhine je v svojih poskusih karte najprej mešal ročno, kasneje pa se je odločil za [7]

Rhineovi poskusi z Zenerjevimi kartami so bili diskreditirani bodisi zaradi t. i. čutilnega uhajanja, bodisi goljufanja ali obojega. Slednje je vključevalo preiskovanca, ki je lahko prebral simbole iz rahlih vdolbin na hrbtni strani kart in je lahko videl in slišal izvajalca eksperimenta, kar je preiskovancu omogočilo, da je opazil izraze obraza in vzorce dihanja.[8]

Ko je Rhine kot odgovor na kritike njegovih metod, v eksperimentih sprejel previdnostne ukrepe, ni več bilo testiranih oseb z visoko sposobnostjo ugibanja kart.[9]

Statistična razlaga

[uredi | uredi kodo]
Standard deviation diagram
Standard deviation diagram

Rezultati številnih testov z uporabo Zenerjevih kartic ustrezajo tipični normalni porazdelitvi.

Verjetnost, ko deluje naključje, napove naslednje rezultate testa, ko test vsebuje 25 vprašanj s petimi možnimi odgovori:

  • Večina ljudi (79 %) bo pravilno uganila med 3 in 7 vprašanj.
  • Verjetnost pravilno ugotoviti vsaj 8 vprašanj je 10,9 % (v skupini 25 vprašanj torej lahko po naključju pričakujemo več takih rezultatov).
  • Verjetnost pravilno ugotoviti vsaj 15 vprašanj je približno 1 proti 90.000.
  • Verjetnost pravilno ugotoviti med 20 in 25 vprašanj je približno 1 proti 5 milijardam.
  • Verjetnost pravilno ugotoviti vseh 25 vprašanj je (.2)25 = 3.355 × 10−18, ali približno 1 na 300 kvadrilijonov.[10]

Namesto, da bi parapsihologi zgornje rezultate, torej nedelovanje ESP, sprejeli, so za razlago neuspelih eksperimentov izumili številne post-hoc konstrukcije, na primer:[11]

  1. Učinek nadnaravnega-izvajalca: vpliv lastnih nadnaravnih sposobnosti nekaterih izvajalcev eksperimenta, ali pomanjkanje le-teh, naj bi pozitivno ali negativno vplivale na rezultate.
  2. Učinek ovca-koza: tisti, ki verujejo v nadnaravne pojave bolj verjetno poročajo o pozitivnih rezultatih eksperimentov.
  3. Manjkajoči učinek nadnaravnega: kartica je obrnjena, ko rezultati statistično pomembno odstopajo v smeri, ki ni predvidena.
  4. Učinek upadanja: regresija proti povprečju v času je vzeta kot lastnost nadnaravnega, namesto kot statistična možnost.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Skeptical, a Handbook on Pseudoscience and the Paranormal. Canberra Skeptics. 1989. str. 28. ISBN 978-0731657940. Pridobljeno 14. decembra 2018.
  2. ↑ »Zener Cards«. Glossary of Skepticism & the Paranormal. About.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. februarja 2012. Pridobljeno 20. decembra 2006.
  3. ↑ Hines, T. (2003). Pseudoscience and the Paranormal. Prometheus Books. str. 115. ISBN 978-1573929790. Pridobljeno 18. maja 2018.
  4. ↑ Matt Jarvis, Julia Russell. (2002). Key Ideas in Psychology. Nelson Thornes Ltd. p. 117
  5. ↑ Carroll, Bob (17. februar 2006). »Zener ESP Cards«. The Skeptic's Dictionary. Pridobljeno 18. julija 2006.
  6. ↑ Sladek, J. T. (1973). The new Apocrypha: a guide to strange science and occult beliefs. Hart-David MacGibbon. str. 174. ISBN 978-0246107152. Pridobljeno 18. maja 2018.
  7. ↑ Pigliucci, Massimo (2010). Nonsense on Stilts: How to Tell Science From Bunk. University of Chicago Press. str. 80–82. ISBN 978-0226667867. Pridobljeno 18. maja 2018.
  8. ↑ Smith, J. C. (2009). Pseudoscience and Extraordinary Claims of the Paranormal: A Critical Thinker's Toolkit. Wiley. ISBN 978-1444310139. Pridobljeno 18. maja 2018.
  9. ↑ Christopher, Milbourne (1971). ESP, Seers & Psychics. Crowell. ISBN 978-0690268157. Pridobljeno 18. maja 2018.
  10. ↑ Shermer, Michael (3. avgust 2011). »Deviations: A Skeptical Investigation of Edgar Cayce's Association for Research and Enlightenment«. Skeptic.com. Pridobljeno 21. maja 2018.
  11. ↑ Alcock, Jim E.; Burns, J. E.; Freeman, A. (2003). Psi Wars: Getting to Grips with the Paranormal. Imprint Academic. str. 38–39. ISBN 978-0907845485.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zenerjeve_karte&oldid=6275715«