Pojdi na vsebino

Diuretik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Diurétik je učinkovina ali zdravilo, ki poveča diurezo (izločanje seča), navadno z zaviranjem reabsorpcije natrijevih ionov.[1][2] Uporabljajo se za zdravljenje povišanega krvnega tlaka in bolezni, pri katerih se pojavljajo edemi (kopičenje tekočine v telesu): srčno popuščanje, bolezni, pri katerih je porušeno elektrolitsko ravnotežje, bolezni ledvic in jetrna ciroza.[3]

Razvrščanje

[uredi | uredi kodo]

V preteklosti so diuretiki razvrščali glede na različna merila, in sicer glede na mesto delovanja (npr. diuretiki henlejeve zanke), moč delovanja (močni, šibki diuretiki), kemično zgradbo (tiazidni diuretiki), podobnost delovanja z drugimi diuretiki (tiazidom podobni diuretiki), učinek na kalijeve ione (diuretiki, ki varčujejo s kalijem). Danes dobro poznamo mehanizem delovanja posameznih diuretičnih učinkovin in glede na to jih lahko razvrstimo v naslednje skupine:[3]

V preteklosti so se uporabljali tudi živosrebrovi diuretiki (npr. kalomel, mersalil), ki reabsorpcijo natrijevih ionov v ledvičnih tubulih preprečijo zaradi krčilnega delovanja živega srebra.[2] Zaradi toksičnosti in dostopnosti učinkovitejših in manj strupenih zdravil že dolgo niso več v uporabi.[3]

Zaviralci karbonske anhidraze

[uredi | uredi kodo]

Zaviralci karbonske anhidraze (npr. acetazolamid[4]) zavirajo transport bikarbonatnega iona iz proksimalnih tubulov in s tem reabsorpcijo natrija. Posledično se s sečem izloči več natrijevih in bikarbonatnih ionov ter vode. Imajo zelo šibek diuretični učinek in se danes redko uporabljajo kot diuretiki, imajo pa druga indikacijska področja, na primer za zdravljenje glavkoma[5] in epilepsije.[3]

Osmozni diuretiki

[uredi | uredi kodo]

Osmozni diuretiki, nrp. manitol, se filtrirajo skozi glomerulno membrano, se minimalno reabsorbirajo v ledvičnem tubulu in so farmakološko neaktivni, povečajo pa osmolalnost plazme in primarnega seča.[6]

Diuretiki henlejeve zanke

[uredi | uredi kodo]

Diuretiki henlejeve zanke, na primer furosemid, zavirajo Na+/K+/2Cl-simporter v epitelijskih celicah debelega dela ascendentnega kraka henlejeve zanke[3] in s tem preprečijo reabsorpcijo natrijevih, kalijevih in kloridnih ionov.[2]

Tiazidni diuretiki

[uredi | uredi kodo]

Tiazidni diuretiki, na primer klorotiazid in politiazid, se vežejo na simporter Na+/Cl in zavrejo njegovo delovanje.[3] V ledvičnih celicah distalnih tubulov preprečijo reabsorpcijo natrijevih in kloridnih ionov, s čimer se poveča njihovo izliočanje z večjo količino vode.[2] So srednje močni diuretiki. Učinkujejo tudi izven ledvic in povzročajo vazodilatacijo in hiperglikemijo. Pri zdravljenju hipertenzije je začetni padec krvnega tlaka posledica manjše prostornine krvi zaradi povečanega izločanja seča, v naslednji fazi pa prevladuje neposredni učinek na žilno steno (vazodilatacija).[3]

Diuretiki, ki zadržujejo kalij

[uredi | uredi kodo]

Diuretiki, ki zadržujejo kalij, ali antikaliuretični diuretiki so diuretiki, ki ne povzročajo pretirane izgube kalijevih ionov s sečem.[2] Mednje spadata dve podskupini učinkovin:[1]

Zdravilne rastline z diuretičnim učinkom

[uredi | uredi kodo]

Kot diuretik se uporabljajo tudi mnoge zdravilne rastline: zlata rozga, breza, kopriva, luštrek, peteršilj, preslica, goli kilavec, regrat, brin in gladež. Rastline z diuretičnim delovanjem vsebujejo flavonoide (breza, gladež, zlata rozga), saponine (gladež, njivska preslica, zlata rozga, breza) in eterična olja (brinove jagode, peteršilj, gladež, luštrek). Zaradi pomanjkljivih kliničnih študij Evropska agencija za zdravila ni potrdila dobro uveljavljene uporabe nobene diuretično delujoče zdravilne rastline, potrdila je le njihovo tradicionalno uporabo. Zdravilni učinek je s (pomanjkljivimi) kliničnimi raziskavami dokazan le pri zlati rozgi, brezi in koprivi.[7]

Neželeni učinki

[uredi | uredi kodo]

Poglavitni neželeni učinki diuretikov so hipovolemija (zmanjšana prostornina krvi), hipokaliemija (znižane vrednosti kalija v krvni plazmi), hiperkalemija (zvišane vrednosti kalija v krvni plazmi), hiponatremija (znižane vrednosti natrijav krvni plazmi), presnovna alkaloza (zvišani pH zunajcelične tekočine), presnovna acidoza (znižani pH zunajcelične tekočine) in hiperurikemija (zvišana koncentracija sečne kisline v krvi).[8]

Neželeni učinek Diuretiki Simptomi
Hipovolemija
Hipokaliemija
Hiperkaliemija
Hiponatremija
Presnovna alkaloza
Presnovna acidoza
Hiperkalcemija
Hiperurikemija

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5512394/diuretik?query=diuretik&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 8. 4. 2018.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Farmacevtski terminološki slovar, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Kržan, Mojca, Stanovnik, Lovro (2005). Diuretiki. Medicinski razgledi, letnik 44, številka 3, str. 291–298.
  4. https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5504054/acetazolamid?query=acetazolamid&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 8. 4. 2018.
  5. http://www.cvpharmacology.com/diuretic/diuretics, vpogled: 8. 4. 2018.
  6. Du, Xiaoping. Diuretics Arhivirano 7. 4. 2006 na Wayback Machine.. Department of Pharmacology, University of Illinois at Chicago.
  7. Kreft, Samo, Lunder, Mojca (2011). Rastlinski pripravki pri infekcijah urogenitalnega trakta. Farmacevtski vestnik, letnik 62, številka 2, str. 87-95.
  8. 8,00 8,01 8,02 8,03 8,04 8,05 8,06 8,07 8,08 8,09 8,10 8,11 8,12 8,13 8,14 8,15 8,16 8,17 8,18 8,19 8,20 8,21 8,22 8,23 8,24 8,25 8,26 8,27 8,28 8,29 8,30 8,31 8,32 8,33 8,34 8,35 8,36 Boron, Walter F. (2004). Medical Physiology: A Cellular And Molecular Approach. Elsevier/Saunders. str. 875. ISBN 1-4160-2328-3.