Portret Francisca de Queveda, objavljen v El libro de descripción de verdaderos retratos, ilustres y memorables varones, Sevilla, 1599. Na sliki je viden značilen križ viteškega reda sv. Jakoba.
Quevedo se rodi v ugledni in vplivni madridski družini, ki je izvorno iz vasi Vejorís v Kantabrijskem gorovju. Njegovi starši na španskem dvoru zasedajo visoke položaje ̶ mati María de Santibañez je dvorna dama, oče Pedro Gómez de Quevedo pa tajnik Maríe de Austria, sestre kralja Felipeja II ̶ , zaradi česar je Francisco že v zgodnjem okolju izpostavljen dvornemu in političnemu ambientu.
Šola se na jezuitski šoli Colegio Imperial de la Compañia de Jesús (današnji Instituto San Isidro v Madridu), nato pa šolanje nadaljuje na univerzah v Alcalá de Henares in Valladolidu. V slednjem postane znan kot pesnik in zaslovi zaradi rivalstva z drugim, že uveljavljenim španskim pesnikom, Góngoro.
Leta 1606 se ustali v Madridu, kjer nadaljuje s študijem teologije. V tem obdobju se spoprijatelji s Pedrom Téllez-Girónom, vojvodo de Osuna, ki ga leta 1613 kot tajnik spremlja v Italijo ter opravljajoč zanj razna dela, ki ga vodijo v Nico, Benetke. Kot skrivni agent sodeluje v nevarnih diplomatskih spletkah med italijanskimi republikami. Vojvodi de Osuna posveti prevode Anakreona, ki do tedaj v španščino še ni preveden.
Po vrnitvi v Madrid se giblje v krogih vojvode de Lerma, da bi za prijatelja vojvodo de Osuna dosegel imenovanje v podkralja Neaplja, kar mu tudi uspe v letu 1616. V istem letu mu podelijo odlikovanje slavnega viteškega reda sv. Jakoba (Orden de Santiago).
Kot tesni sodelavec vojvode de Osuna je po padcu le-tega v letu 1620 (po krivem) obtožen sodelovanja v neki zaroti, pridržan je ter izgnan v mesto Torre de Juan Abad v provinci Ciudad Real.
Ko pride na oblast grof in vojvoda de Olivares, si povrne kraljevo zaupanje. Olivares se postavi za njegovega zaščitnika in mu podeli častni naziv kraljevega tajnika. Vendar pa Quevedo znova ogrozi svoj politični status, ko kljub opozorilu Olivaresa, naj se vzdrži glasovanja, nasprotuje predlogu, da se sveto Terezijo (namesto apostola Jakoba) razglasi za zaščitnico Španije. Njegovo nasprotovanje ga privede do novega izgona v letu 1628, tokrat v samostan svetega Marka v Leónu.
Hitro se vrne, še bolj politično aktiven. Leta 1634 se poroči z vdovo Esperanzo de Mendoza, ki je po godu Olivaresovi ženi, a se od nje kmalu zatem loči. Afere zaradi korupcije povzročijo, da postane vojvoda de Olivares nezaupljiv. V letu 1639 je po seriji grdih obtožb obsojen ter znova zaprt v samostan svetega Marka, kjer v mali celici ostane zaprt do leta 1643. Po izpustu na svobodo, ga že močno načenja bolezen, zato se odloči dokončno umakniti v mesto Torre de Juan Abad.
Quevedo kot literat goji vse literarne zvrsti, aktualne v obdobju njegovega ustvarjanja. Že kot mladenič začne pisati poezijo - predvsem satirične in burleskne sonete, v katerih kritično izraža svoje mnenje. V njegovih najboljših pesmih se odsevajo deziluzija, melanholija ter refleksije o času in smrti. Značilne za barok, so to hkrati ključne značilnosti njegove poetike, ki so zasenčile ljubezensko tematiko v njegovih delih. Poglobljenim refleksijam in zastavljeni konceptualni kompleksnosti se pridruži direkten, velikokrat pogovorni izraz, ki delu doda sodoben ton. Zavzame trdno ter agresivno držo pri zavračanju gongorizma, kar se kaže v ostrih zapisih, v katerih je rivala smešil, takšno je npr. delo Aguja de navegar cultos con la receta para hacer Soledades en un día (1631).
Njegova pesniška dela, slavna že za časa njegovega življenja, so bila posmrtno objavljena v dveh knjigah. Med pesmimi so bile še posebej odmevne »letrille« in romance, ki so se širile med ljudmi ter so bile brez navedbe avtorja vključene v drugi del dela Romancero general (1605).
Tudi njegov prozni opus je raznolik ter obširen in mu je prinesel uspeh. Pisal je vse od političnih pogodb do asketskih filozofsko-moralnih del. Med boljšimi velja omeniti delo La cuna y la sepultura (1634), ki ga napiše po Senekovem zgledu in kjer je moč čutiti vplive stoicizma.
Intriga contra don Francisco de Quevedo y Villegas en los jardines del palacio del Buen Retiro: Spletka proti don Franciscu de Quevedu v vrtovih palače Buen Retiro, Antonio Pérez Rubio. Olje na platno, 55 x 90 cm. Prado, Madrid, Španija.
Med njegovimi deli pa še posebej izstopa pikareskni romanHistoria de la vida del Buscón, llamado don Pablos (v slovenskem prevodu Življenjepis lopova). Delo, napisano v Quevedovem mladostnem obdobju ter skrivaj objavljano do končne izdaje, je stilistično brezhibno, domiselno ter obarvano z jedkim humorjem. Bolj kot originalna misel delo oblikuje avtorjevo obladovanje in virtuoznost pri uporabi kastiljskega jezika v vseh možnih registrih, na področju, kjer avtor ostaja brez konkurence.
Sueños y discursos (1627): 1. El Sueño del Juicio Final, 2. El alguacil endemoniado, 3. El Sueño del Infierno, 4. El mundo por de dentro, 5. El Sueño de la Muerte (bolj znana kot La visita de los chistes)
Discurso de todos los diablos o infierno emendado (1628)
La hora de todos y la Fortuna con seso
Historia de la vida del Buscón llamado don Pablos; ejemplo de vagamundos y espejo de tacaños (1. objava: 1626). Slov. prevod (Miro Bajt): Življenjepis lopova, Ljubljana: Mihelač, 1995. ISBN 961-201-124-9. COBISS-ID: 49740032
Premática y aranceles, hechas por el fiel de las putas
Consejos para guardar mosca y gastar la prosa
Premática del tiempo
Capitulaciones matrimoniales
Capitulaciones de la vida de la Corte
Cartas del caballero de la Tenaza (1625)
Libro de todas las cosas y otras muchas más. Compuesto por el docto y experimentado en todas materias. El único maestro malsabidillo. Dirigido a la curiosidad de los entremetidos, a la turbamulta de los habladores, y a la sonsaca de las viejecitas.
Doctrina moral del conocimiento propio, y del desengaño de las cosas ajenas (1630).
La cuna y la sepultura para el conocimiento propio y desengaño de las cosas ajenas (1634)
Epicteto, y Phocílides en español con consonantes, con el Origen de los estoicos, y su defensa contra Plutarco, y la Defensa de Epicuro, contra la común opinión (1635).
Las cuatro pestes del mundo y los cuatro fantasmas de la vida (1651)
La aguja de navegar cultos con la receta para hacer Soledades en un día (1631), satira nastrojena proti pesnikom, ki uporabljajo gongoristični ali kulteranistični jezik
La culta latiniparla (1624), burleskni priročnik za govorce gongorističnega jezika
La Perinola (1633, izdana 1788), napad na delo Para todos Juana Péreza de Montalbán
Zbral in uredil jo je Luis Astrana Marín v letu 1946. Vsebuje 43 neobjavljenjih pisem prijatelju Sanchu de Sandoval de Beas (iz Jaéna) v zadnjih desetih letih avtorjevega življenja.
.jpg)
_01.jpg)
_01.jpg)
