Jan Potocki

Grof Jan Potocki
Jan Potocki, slikarja Alexander Varnek
Grb	Piława
Rojen	8. marec 1761 Pików, Podolje (zgodovinska pokrajina), Republika obeh narodov
Umrl	23. december 1815 (1815-12-23) (54 let) Uładówka, blizu Vinice
Plemiška družina	Potocki
Zakonec(i)	Julija Lubomirska Konstancja Potocka
Potomci z Julijo Lubomirsko Alfred Wojciech Potocki Artur Potocki s Konstancjo Potocko Bernard Potocki Irena Potocka Teresa Potocka
Oče	Jožef Potocki
Mati	Anna Teresa Ossolińska

Jan Potocki, raziskovalec, arheolog, zgodovinar, romanopisec in diplomat, * 8. marec 1761, vas Pików, Podolje, Republika obeh narodov, † 23. december 1815, vas Uładówka, Podolje, Rusko cesarstvo. Danes je najbolj znan kot avtor romana Rokopis iz Zaragoze.

Življenje

Jan Potocki je prihajal iz stare plemiške družine Potocki. Njegov oče je bil Jožef, eden od voditeljev Radomske konfederacije. Njegova mati je bila Teresa Potocka. Kot sedemletni deček je zapustil državo in se je leta 1774 skupaj z mlajšim bratom začel izobraževati v Švici, v Ženevi. Kot 17-letnik je kratek čas služil v avstrijski vojski na Dunaju. Potoval je v Turčijo in Egipt (1784), na Nizozemsko (1787), v Španijo in Maroko (1791), Spodnjo Saško (1794) in na Kavkaz (1797–1798). Služil je v avstrijski vojski in se boril z berberskimi pirati na Sredozemskem morju. Bil je eden prvih raziskovalcev slovanske zgodovine in arheologije. Med gostovanjem na gradu Rheinsberg je začel pisati svoj najbolj znan roman Rokopis iz Zaragoze. V carskem imperiju je deloval kot svetovalec carja Aleksandra I. v Sankt Peterburgu, leta 1806 je postal častni član Peterburške akademije znanosti. Potocki je bil poročen dvakrat. Njegov prvi zakon je bil z Julijo Lubomirsko (1764–1794), s katero je imel dva otroka. Iz drugega zakona s Konstancjo Potocko (1781–1852) so se rodili trije otroci.

V zadnjih letih svojega življenja se je grof, ki je trpel zaradi depresije, umaknil na svoja podeželska posestva. Od leta 1812 dalje je živel umaknjen v predniškem gradu Uladówka in postal žrtev napadov depresije. Leta 1815 je na svojem domu s pištolo storil samomor.

 

Delo

Začetek poljskega razsvetljenstva je umeščen v desetletje med 1730 in 1740, konec pa v leto 1822, ko ga je zamenjala romantika. Za poljsko razsvetljenstvo sta bili bistveni dve značilnosti: sožitje sarmatskih idealov in novega razsvetljenskega pogleda na svet ter notranji in zunanjepolitični razvoj na vseh področjih družbe. Značilnosti sta posledica posebne poljske oblike vladanja, v kateri je za razliko od ostalih monarhičnih držav tistega časa imela zelo veliko vlogo aristokracija. Začetniki razsvetljenstva so bili izobraženci, med vodilnimi osebnostmi je bilo okrog 40 % predstavnikov duhovščine. Ta pojav imenujejo tudi katoliško razsvetljenstvo.

Razsvetljenske ideje so vodile številne izjemne znanstvenike in umetnike takratne kulture. Po njihovi zaslugi se je razvijalo izobraževanje, znanost, politično in kulturno življenje. Poskušali so tudi zgraditi državo po razsvetljenskih načelih, vendar jim zaradi političnih razmer (delitve Poljske) to ni uspelo.

Poleg Jana Potockega so v tem obdobju ustvarjali tudi številni drugi avtorji, med njimi Wojciech Bogusławski, ki je znan kot oče poljskega gledališča.

Rokopis iz Zaragoze

Najbolj znano delo Potockega, prvotno napisano v francoščini, je roman Rokopis iz Zaragoze. Roman je sestavljen iz več zgodb, ki se med seboj povezujejo. Naslov knjige je razložen v uvodu, v katerem neimenovani francoski častnik opisuje svoje naključno odkritje fascinantnega španskega rokopisa med obleganjem Zaragoze leta 1809 med Napoleonovimi vojnami. V romanu je šestinšestdeset zgodb, ki obsegajo dogodivščine in komične dogodke, erotične motive in moralne zgodbe. Mnoga mesta, opisana v zgodbah, so resnični kraji in regije, ki jih je Potocki obiskal na svojih potovanjih. Potocki je rokopis začel pisati leta 1790 in ga dokončal leta 1814, leto pred smrtjo, čeprav naj bi bila struktura romana v celoti začrtana že leta 1805. Deli originalnih rokopisov so bili pozneje izgubljeni, vendar so preživeli v poljskem prevodu, ki ga je leta 1847 naredil Edmund Chojecki iz popolne kopije v francoščini, ki je zdaj izgubljena. Prevod v slovenščino je izšel leta 1987.

Bibliografija

Jan Potocki je za seboj pustil približno 30 del, napisanih samo v francoščini. Seznam njegovih glavnih del vsebuje tudi informacije o njegovih najpomembnejših potovanjih in raziskovalnih področjih:

1. Recherches sur la Sarmatie (1788) / Raziskave o Sarmatiji
2. Voyage en Turquie et en Égypte (1788) / Potovanje v Turčijo in Egipt
3. Voyage dans l'empire de Maroc (1792) / Potovanje v maroško cesarstvo
4. Chroniques, mémoires et recherches pour servir à l'histoire de tous les peuples slaves (1796) / Kronike, spomini in raziskave, ki služijo zgodovini vseh slovanskih narodov
5. Histoire primitive des peuples de la Russie (1802) / Prvotna zgodovina ljudstev Rusije
6. Atlas archéologique de la Russie européenne (1800) / Arheološki atlas evropske Rusije

Literarna dela

1. Parades (1792) / Parade (satire)
2. Les Bohémiens d’Andalousie (1794) / Cigani iz Andaluzije (komedija v dveh dejanjih)
3. Manuscrit trouvé à Saragosse (1805–1815) / Rokopis iz Zaragoze

Prevodi v slovenščino

Rokopis iz Zaragoze Prev. Zoja Skušek-Močnik, Mladinska knjiga, Ljubljana: 1987.

Viri

• Wikivir: https://pl.wikisource.org/wiki/Autor:Jan_Potocki Splet. Dostop 15. 5. 2021.
• Wikivir: https://pl.wikisource.org/wiki/R%C4%99kopis_znaleziony_w_Saragossie Splet. Dostop 15. 5. 2021.
• Jan Potocki, Portal Culture.pl: https://culture.pl/en/artist/jan-potocki Splet. Dostop 15. 5. 2021.
• Jan Potocki, 1987: Rokopis iz Zaragoze. Ljubljana, Mladinska knjiga. Prev. Zoja Skušek-Močnik. (COBISS)

Sklici

• Predstavnosti o temi Jan Potocki v Wikimedijini zbirki