Pojdi na vsebino

Mednarodni mirovni biro

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
IPB Logo
IPB Logo

Mednarodni mirovni urad (angleško: International Peace Bureau, francosko:Bureau International de la Paix) je bil ustanovljen leta 1891[1] in je eden izmed najstarejših mednarodnih mirovnih zvez na svetu.

Ustanovljen je bil pod imenom Trajni mednarodni mirovni urad (Permanent International Peace Bureau - Bureau International Permanent de la Paix). Od leta 1912 naprej v imenu ni več elementa trajnosti. V letih 1946−1961 je bil preimenovan v Mednarodni zastopniški komite mirovnih organizacij (International Liaison Committee of Organizations for Peace – ILCOP) – Comité de liaison international des organisations de paix – CLIOP))

Organizacija je bila nagrajena z Nobelovo nagrado za mir leta 1910 "[za delovanje] kot člen med mirovnimi organizacijami v različnih državah".[2][3] Leta 1913 je Henri La Fontaine bil prav tako nagrajen s Nobelovo nagrado za uspešno predsedovanje uradu.[4][5] Od leta 2012 je kar enajst prejemnikov Nobelove nagrade za mir bili del tudi Mednarodnega mirovnega urada.[6]

Takšni so:
- 1901 Frédéric PASSY, Francija (član sveta urada)
- 1902 Elie DUCOMMUN, Švica (prvi generalni sekretar) 
- 1902 Albert GOBAT, Švica (drugi generalni sekretar) 
- 1905 Bertha VON SUTTNER, Avstrija (podpredsednica) 
- 1907 Ernesto MONETA, Italija (član sveta urada) 
- 1908 Fredrik BAJER, Danska (prvi predsednik)
- 1910 Mednarodni mirovni urad kot organizacija prejme nagrado
- 1911 Alfred FRIED, Avstrija (član sveta urada)
- 1913 Henri LA FONTAINE, Belgija (predsednik)
- 1927 Ludwig QUIDDE, Nemčija (član sveta urada) 
- 1959 Philip NOEL-BAKER, Združeno kraljestvo (podpredsednik) 
- 1962 Linus PAULING, ZDA (podpredsednik) 
- 1974 Sean MACBRIDE, Irska (predsednik)  
- 1982 Alva MYRDAL, Švedska (podpredsednik)

Seán MacBride mirovna nagrada

[uredi | uredi kodo]
Podelitev nagrade, ki se je pričela leta 1992, Seán MacBride mirovna nagrada pripada osebi ali organizaciji, ki je postorila izredno delo za mir, razorožitev in človekove pravice.[7] Poimenovana je po Seánu MacBrideu, predsedniku sveta urada v letih 1968–1974 in predsedniku urada v letih 1974−1985.
Nagrajenci[8]

2016: Colin Archer, Birojev dolgoletni generalni sekretar 2015:  Prebivalci skupnosti otokov Lampeduse (Italija) in otoka Jeju-do (Južna Koreja) kot priznanje za njihovo zavezanost k miru in socialni pravičnosti.

2014: Prebivalstvo in vlada Republiki Marshallovih otokov v podporo njihovi tožbi in pravnemu primeru v razsodbo Mednarodnemu sodišču glede 9 držav z jedrskim orožjem, ki niso spoštovale svojih obvez do razorožitve.

2013: Vojak Chelsea Bradley MANNING, obsojen na 35 let zapora zaradi razkritij vojnih zločinov ZDA 

2012: Lina BEN MHENNI, Tunizijska blogerka in aktivistka; in Nawal EL-SAADAWI, Egipčanska feministična pisateljica, aktivistka in zdravnica

2011 Hanaa EDWAR, iraški aktivist človekovih pravic; in Peter BECKER, nemški anti-jedrski odvetnik

2010 Binalakshmi NEPRAM, ustanovitelj Manipur Women Gun Survivors Networka in generalni sekretar za nadzor orožja v Indiji

2009 Betty REARDON, ameriška aktivistka in vodja izobraževanja o miru

2008 Jackie CABASSO, ameriška aktivistka vpletena v jedrsko razoroževanje, okoljska in mirovna gibanja tako na lokalnem, državnem kot mednarodnem nivoju

2007 Jayantha DHANAPALA, diplomat Šrilanke

2006 Županoma miru Tadatoši AKIBA, župan mesta Hirošima; in Ikčo ITOH, župan mesta Nagasaki (slednji je kmalu zatem umorjen).

2004 Vodjam ženevske iniciative glede Bližnjega vzhoda

2003 Nihon HIDANKYO, skupini preživelih v jedrskem bombandiranju mest Hirošime in Nagasakija, ki so posvetili življenje razoroževanju jedrskih orožij po svetu

2002 Barbara LEE, edina ameriška članica kongresa, ki ni volila za vojno v Afghanistanu 

2001 Rosalie BERTELL, kanadska zagovornica javnega zdravstva, znanstvenica in pisateljica, ki je velik del svojega življenja posvetila žrtvam jedrskih nesreč in drugih katastrof.

2000 Praful BIDWAI in Achin VANAIK, indijska novinarja, ki sta bila glasnika proti jedrski tehnologiji v Južni Aziji in bila pri tem kvalitetna pisca. 

1999 Barbara GLADYSCH, Matere za mir, Nemčija, za izredne in dolgotrajno zavezo k razoroževanju in solidarnosti do žrtev vojn in nesreč

1998 John HUME, poslanec Evropskega parlamenta za zagovor nenasilnih rešitev v Severni Irski. 

1997 The Seeds of Hope Group, Organizacija Združenega kraljestva, ker so razorožili zračno plovilo Hawk, namenjeno za Indonezijo.

1996 Selim BEŠLAGIĆ, Župan mesta Tuzla v Bosni za ključne prispevke k etničnem sožitju med krizo

1995 The Committee of Soldiers' Mothers of Russia, združenje ruskih državljanov, ki nasprotujejo obračunov v Čečeniji.

1994 Mordechai VANUNU, izraelski bivši jedrski strokovnjak obsojen na 18letno zaporno kazen v osami za razkrivanje podrobnosti izraelske jedrskega oborožitvenega programa 

1993 Hilda LINI, Vanuatu, nekdanja zdravstvena ministrica, ki je odigrala ključno vlogo pri vnovično presoji o potrebi jedrskega orožja za mednarodno pravo

1992 Michael D. HIGGINS, irski odvetnik in aktivist za človekove pravice, predsednik Irske od leta 2011  

Predsedniki

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. »Over a Century of Peace-Making«. International Peace Bureau. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. aprila 2013. Pridobljeno 14. februarja 2012.
  2. »Award Ceremony Speech (1910)«. Nobel Foundation. Pridobljeno 6. oktobra 2011.
  3. »The Nobel Peace Prize 1910«. Nobel Foundation. Pridobljeno 6. oktobra 2011.
  4. Lundestad, Geir (15. marec 2001). »The Nobel Peace Prize, 1901–2000«. Nobel Foundation. Pridobljeno 6. oktobra 2011.
  5. »The Nobel Peace Prize 1913«. Nobel Foundation. Pridobljeno 6. oktobra 2011.
  6. »IPB Nobel Prize Winners«. Nobel Foundation. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2012. Pridobljeno 6. oktobra 2011.
  7. Nordlinger, Jay (2012). Peace, They Say: A History of the Nobel Peace Prize, the Most Famous and Controversial Prize in the World. Encounter. str. 221.
  8. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2013. Pridobljeno 9. julija 2015.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]