Pojdi na vsebino

Papež Pelagij II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Pelagij II. 
Papež Pelagij II.
Papež Pelagij II.
Izvoljenizvoljen avgust 579
Začetek papeževanjaposvečen 26. november 579
Konec papeževanja7. februar 590
PredhodnikBenedikt I.
NaslednikGregor I.
Redovi
Položaj63. papež
Osebni podatki
RojstvoPelagij
cca. 520[1][2][3]
Rim
Smrt9. februar 590
Rim
PokopanRim, cerkev sv. Petra
NarodnostOstrogot (=Vzhodni Got)
Staršioče Vinigild
Drugi papeži z imenom Pelagij
Catholic-hierarchy.org

Pelagij II., rimski škof, (papež) rimskokatoliške Cerkve, * okrog 520 Rim (Italsko kraljestvo) ; † 7. februar 590 Rim, (Bizantinsko cesarstvo).

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

V tretjem mescu po Benediktovi smrti – 26. novembra 579 – so izvolili za papeža v Rimu rojenega Vinigildovega sina, Gota Pelagija. Takrat so Langobardi še oblegali mesto; prav zaradi tega so ga tudi takoj, brez cesarjeve potrditve, posvetili. Privzel si je ime Pelagij II. Rimljani so takrat zbrali iz cerkvenih zakladnic 300 funtov zlata, da so dosegli njihov umik in zagotovilo, da bodo Rim pustili pri miru tudi za naprej. Ko so Langobardi zopet napadali, se je papež obrnil na frankovskega kralja Klotarja (584-629), "saj se namreč dozdeva, da je Bog frankovsko ljudstvo zatorej napravil za člana katoliške Cerkve, da bi branili pred divjimi Langobardi celo Italijo."

Premirje med Langobardi in bizantinskim eksarhom Smaragdom (namestnikom v Raveni) leta 585 je prineslo nekaj olajšanja tudi Rimu. V miru so lahko obnovili vrsto cerkva in zgradili novo baziliko sv. Lovrenca zunaj obzidja.

Prizadevanje za krščansko enotnost

[uredi | uredi kodo]
  • 1. Pelagij si je prizadeval za vrnitev k edinosti Cerkva, ki so pretrgale povezanost z Rimom zaradi Treh poglavij. Milanski nadškof Honorat (Honoratus) je umrl 574 v Genovi. Tam so izvolili za njegovega naslednika Rimu naklonjenega Lovrenca; istočasno so pa v Milanu postavili na škofijski sedež Fronta. Lovrenc je prek poslancev zagotovil papežu zvestobo s prošnjo za potrditev izvolitve, kar je papež z lahkoto storil, ker je medtem Fronto umrl. Na ta način je prenehal milanski razkol.
  • 2. Veliko težje je šlo z Oglejem, čigar škof si je prisvajal naslov patriarha; pod njegovo oblast so spadale dežela Istra , Dalmacija , Norik in Raetia Secunda. Papež mu je pisal ginljivo pismo:

    «Bratje, poglejte okrog sebe! Videti je, ko da je prišel konec sveta in popolna tema je pokrila zemljo; podobno kot v Noetovem času nas je pokril tok potopa – a vi nočete vstopiti v rešilno barko.«

    Zaman, vse je bilo kot bob ob steno. Njegovemu nasledniku Heliju pa je poslal – neuspešno – pismo in visoko odposlanstvo. Nato je pisal še dvoje pisem, ki ju je sestavil takratni apokriziarij v Carigradu, bodoči papež Gregor Veliki. Ko vse skupaj ni nič zaleglo, jih je poskusil prisiliti ravenski eksarh Smaragd (eksarh) z orožjem. Helija se je obrnil tedaj na cesarja s prošnjo, naj potrpijo vsaj tako dolgo, da se rešijo langobardskega jarma: »dotlej pa naj nihče ne sili škofov k edinosti z Rimom.« Po Helijevi smrti so spet izvolili razkolu naklonjenega Severa (Severus), ki ga je zaradi trdovratnega vztrajanja v razkolu z več škofi vred eksarh dal privesti v Raveno in vreči v ječo, kjer so podpisali obrazec zedinjenja; kakor hitro pa so bili na prostosti, so v Muranu na sinodi desetih škofov 590 podpis preklicali. Pavlin (557-569) in njegovi nasledniki vztrajali v razkolu, ki ga je zgladil deloma že Gregor Veliki (590-604), a dokončno šele Sergij (687-701).
Pod oglejski patriarhat je takrat spadalo celotno slovensko ozemlje. Na sinodi v Gradežu, ki jo je leta 579 sklical drugi Pavlinov naslednik Helija, sta sodelovala tudi škof Patricij iz Emone in škof Janez iz Celeje. Oba ta škofa sta se udeležila tudi sinode v Maranu 590; tokrat sta omenjena brez navedbe škofije, zaradi česar lahko sklepamo, da sta bila tedaj begunca pred prodirajočimi Slovani, njuni škofiji pa že uničeni. V tem času so propadle vse antične škofije v notranjosti Slovenije.
  • 3. Največje veselje pa je doživel papež, ko je sprejel v Španiji vladajoči južnogotski arijanski kralj Rekared I. katoliško vero na cerkvenem zboru v Toledu skupaj s škofi in ljudstvom, kar je dal takoj sporočiti papežu.
  • 4. V Carigradu pa si je tedaj začel častihlepni patriarh Janez Spokornik prisvajati z očitno podporo dvora visokodoneči naslov ekumenski patriarh, ki je očitno ogrožal rimsko prvenstvo.

589 je Tibera prestopila bregove ter povzročila poplave in kugo. Papež je za preizkušeno ljudstvo vse žrtvoval: odprl jim je svojo palačo in bolnike negoval z lastnimi rokami. Tako se je tudi sam okužil in podlegel neozdravljivi bolezni in umrl 7. februarja 590 v Rimu. Pokopali so ga v baziliki svetega Petra.

Nekateri viri ga imajo za svetnika; v novem svetniškem koledarju ga ni.

Zanimivost

[uredi | uredi kodo]

Pravijo, da kadar je začel kužni bolnik kihati, ni bil več daleč od smrti. Zato je papež Pelagij uvedel navado, da so kihajočega bolnika pokrižali na čelo, na usta in na prsa, kar se je na Slovenskem ohranilo vse do danes. Iz tega razloga se pri kihanju reče: »Bog pomagaj!« - da bi se obrnilo z Božjo pomočjo na bolje in da bi bolnik bolezen premagal. [4][5]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Richards: The Popes and the Papacy in the Early Middle Ages, 476-752. Routledge and Kegan Paul, London 1979.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. http://cantic.bnc.cat/registres/fitxa/105364
  2. Faceted Application of Subject Terminology
  3. Autoritats UB
  4. F. Chobot. A pápák története. str. 94 in 95.
  5. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 60 in 61.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Benedikt I.
Papež
579-590
Naslednik: 
Gregor I.