Pojdi na vsebino

Umberto Eco

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Umberto Eco
Portret
Rojstvo5. januar 1932({{padleft:1932|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Alessandria, Kraljevina Italija[3][4][5]
Smrt19. februar 2016({{padleft:2016|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})[6][2][…] (84 let)
Milano, Italija[3][5]
Državljanstvo Italija[8]
 Kraljevina Italija
Poklicfilozof, romanopisec, esejist, pedagog, scenarist, prevajalec, univerzitetni učitelj, semiotik, pisatelj, literarni kritik, medievalist, strokovnjak za literaturo, zgodovinar
ObdobjeFilozofija 20. / 21. stoletja
RegijaZahodna filozofija
Šola/tradicijakontinentalna filozofija
Glavna zanimanja
literarna kritika, semiotika
Pomembne ideje
(opera aperta)
Vplivi
PodpisPodpis

Umberto Eco, italijanski filozof, semiotik in pisatelj, * 5. januar 1932, Alessandria, Italija, † 19. februar 2016, Milano.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Eco je bil rojen v mestu Alessandria v Italiji. Njegov oče Giulio je bil računovodja preden so ga vpoklicali v tri vojne. Med 2. svetovno vojno se je Umberto skupaj z mamo Giovanno preselil v majhno vas v Piemontskih gorah.

Njegov priimek je akronim za ex caelis oblatus (lat: dan z nebes), ki je prvič bil dan njegovemu dedu.[9]

Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature (Tomaž Akvinski) leta 1954 je bil najprej zaposlen na RAI v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu, kamor se je po poroki septembra 1962 z nemško učiteljico umetnosti Renate Ramge preselil, ter semiotiko na univerzi v Bologni. Na številnih univerzah, na katerih je predaval, so mu podelili tudi častne doktorate. Svetovno znan pisatelj je postal s prvencem Ime rože (1980).

Delo

[uredi | uredi kodo]

Je priznani semiotik in medievalist. Nekatere ugotovitve v njegovem znanstvenem delu (Odprto delo, Odsotna struktura, Razprava o splošni semiotiki, Umetnost in lepota v srednjeveški estetiki, Moje interpretacije, Interpretacija in nadinterpretacija) so vplivale tudi na njegove romane: Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino. V njih je opazna postmodernistična predpostavka, da novo v literaturi ni več možno, mogoče pa je iz delčkov (literarne) tradicije sestaviti nove kombinacije in tako prenavljati dediščino oziroma vzpostaviti dialog literature z literaturo. Ecovi romani združujejo literarne aluzije in jezikovno znanje, oblikovano v različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

Romani

[uredi | uredi kodo]
  • Ime rože (Il nome della rosa, 1980)
  • Foucaultovo nihalo (Il pendolo di Foucault, 1988)
  • Otok prejšnjega dne (L'isola del giorno prima, 1994)
  • Baudolino (Baudolino, 2000)
  • Skrivnostni plamen kraljice Loane (La misteriosa fiamma della regina Loana, 2004)
  • Praško pokopališče (Il cimitero di Praga, 2010)

Filozofska dela

[uredi | uredi kodo]
  • Il problema estetico in San Tommaso (1956)
  • "Sviluppo dell'estetica medievale", v Momenti e problemi di storia dell'estetica (1959 )
  • Opera aperta (1962, rev. 1976)
  • Diario Minimo (1963)
  • Apocalittici e integrati (1964)
  • Le poetiche di Joyce (1965)
  • Il costume di casa (1973)
  • Trattato di semiotica generale (1975)
  • Il Superuomo di massa (1976)
  • Dalla periferia dell'impero (1977)
  • Lector in fabula (1979)
  • Sette anni di desiderio (1983)
  • Postille al nome della rosa (1983)
  • Semiotica e filosofia del linguaggio (1984)
  • I limiti dell'interpretazione (1990)
  • Interpretation and Overinterpretation (1992)
  • Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi (La ricerca della lingua perfetta nella cultura europea, 1993)
  • Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove (Sei passeggiate nei boschi narrativi, )
  • Incontro - Encounter - Rencontre (1996 - v italijanščini, francoščini in angleščini)
  • In cosa crede chi non crede? (skupaj z Carlo Maria Martini, 1996 )
  • Cinque scritti morali (1997)
  • Kant e l'ornitorinco (1997)
  • Serendipities: Language and Lunacy (1998)
  • Il secondo diario minimo (1994)
[uredi | uredi kodo]
  • Kako napišemo diplomsko nalogo (Come si fa una tesi di laurea, 1977)

Za otroke

[uredi | uredi kodo]

(ilustracije: Eugenio Carmi)

  • La bomba e il generale (1966, rev. 1988 - prevaja se kot: Bomba in general)
  • I tre cosmonauti (1966 - prevaja se kot: Trije astronavti)
  • Gli gnomi di Gnu (1992)

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Record #11852884X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 The Washington Post // The Washington Weekly Post — Washington: Fred Ryan, 1877. — ISSN 0190-8286; 2641-9599
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 The New York Times — Manhattan: New York Times Company, A. G. Sulzberger, 1851. — ISSN 0362-4331; 1553-8095; 1542-667X
  4. ↑ Wikinovice — 2004.
  5. ↑ 5,0 5,1 Archivio Storico Ricordi — 1808.
  6. ↑ http://www.repubblica.it/cultura/2016/02/20/news/morto_lo_scrittore_umberto_eco-133816061/
  7. ↑ Internet Speculative Fiction Database — 1995.
  8. ↑ http://www.nytimes.com/1986/09/24/movies/film-medieval-mystery-in-name-of-the-rose.html
  9. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. junija 2010. Pridobljeno 21. avgusta 2007.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi:
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Umberto Eco
Stub icon

Ta članek o znanstveniku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Umberto_Eco&oldid=6038071«