Radoveden mož
| Radoveden mož. Črtica. Fran Govekar |
spisal Marijan
| |||||||||||
K Razborškovim je prišel bradat mož z visoko črno kapo na glavi, obrobljeno s črnožoltim trakom. Oblečen je bil v dolgo črno suknjo, ki je imela spredaj v dveh vrstah zlate gumbe, ki so se lepo svetili. Pod pazduho je imel zavitek listin. Nenadoma je vstopil. Previdno je vstopil in potrkal, toda ni čakal odgovora; že je stal v majhni kuhinji, pozdravil je na kratko in vprašal, če je prav prišel, če je prišel k Razborškovim.
Razborškov Mirko se je prestrašil tujega moža, ki ga še ni nikdar videl in ki ni nič kaj prijazno gledal izpod košatih obrvi. Skočil je do mamice, skril se je za njen predpasnik in tiho, boječe vprašal:
"Mamica, kdo so ta gospod? Jaz se jih tako bojim, tako grdo gledajo!"
Mamica pa mu ni nič odgovorila, še celo rahlo ga je udarila in on je molčal.
Tujemu možu pa je mamica odgovorila, da je prav prišel in ga vprašala, kaj želi. Mirko je razumel edino še, da je vprašal tuji mož po ateju, in da mu je mamica pravila, da leži v bolnici bolan, drugega ni razumel.
Osorni mož si je ogledoval kuhinjo in kuhinjsko opravo, mali Mirko pa je skrivajoč se za dobro mamico začuden zrl v tujega moža, ki je vse tako radovedno ogledoval, ki je vstopil celo v sobo in tam motril vse predmete, šel k omari za obleko, jo odprl in brskal po obleki, ki je visela v njej.
Malemu Mirku se je vse to čudno zdelo. Slutil je, da osorni mož ne prinaša nič dobrega, in še bolj se ga je zbal. Kaj hoče ta mož pri njih, zakaj tako hudo gleda, kaj stika po omari. Domislil se je, da išče morda ateja, malo se ojunači in jokaje pravi:
"Ateja ni doma ... bolni so ... pa kako hudo ... v bolnici ležijo ... še umrli bodo ..."
In bridko se je zajokal, ah, tako bridko, da bi se zasmilil vsakomur, debele solze so se mu vlile po obrazu. Hudi mož pa se ni zmenil dosti za njegov jok.
"Le tiho bodi fantek in priden! Nič se ne boj, ne bo nič hudega," je rekel in stikal naprej po omari. Vsako stvar je hotel videti in si jo ogledal. In mamica je stala poleg njega tiho, brezizrazno. Mirko se je oklepal mamice, gledal začudeno zdaj radovednega moža, zdaj vprašujoč dobro mamico.
Tedaj je v kuhinji zašumelo, kakor bi kaj vzkipelo, kakor da bi kdo polil ognjišče z vodo. Mamica je skočila v kuhinjo, da postavi kipečo juho od ognja, Mirko je ostal še nekaj časa v sobi in si ogledoval radovednega moža, ki je stikal tiho dalje po omarah, poem pa je stekel k mamici v kuhinjo, oprijel se je najprej z rokami njenega krila in nato si ovil njen predpasnik okoli glave, kakor da bi se hotel skriti, kakor da bi ga bilo strah pred tujim možem. Da je le še mamica tukaj, pa je dobro, sedaj se ne boji več tega grdega moža. Kaj ima opraviti in da ga mamica ne spodi, da mu nič ne reče! Zakaj je atej bolan, spodil bi ga, in zakaj ni on velik kakor atej, on bi mu že pokazal!
Mirko se je izvil iz predpasnika in z velikimi očmi je pogledal mamico milo, proseče, potem pa je znova prav tiho vprašal:
"Mamica, kdo pa je ta mož? - Jaz se ga tako bojim!"
Mamica mu je dala znamenje, naj bo tiho in pritisnila ga je k sebi tako krčevito, kakor da bi se zbala za njega, kakor da bi ga hotela ubraniti pred hudim možem.
Mož v črni dolgi suknji pa je stikal v sobi dalje po predalih in brskal med papirjem, kakor da bi hotel kaj najti.
Mirko je bil še vedno pri mamici v kuhinji. Kar naenkrat pa je skočil od mamice in pogledal v sobo za možem, kaj dela. Videl ga je pri omari, ko je ravno odpiral predal, v katerem so bile njegove stvari, obleka in igrače. Takoj je skočil nazaj k mamici, oprijel se jo je krčevito in vprl pogled v njo proseče ter glasno zajokal.
"Mamica, poglej ... kako radoveden je - mož. V mojem predalu brska ... konjička mi bo vzel ..."
Iz sobe pa se je čul zamolkel smeh tujega moža.
Skoraj nato je prišel bradati mož v kuhinjo. Vnovič je vse pregledoval in prešteval. Zapazil je v kotu mladega psička, Mirkovega ljubljenca Čujka. Šel je k njemu, kakor da bi ga hotel vzeti. Čujko se je stisnil najprej v kot, potem pa je začel glasno lajati. Mamica je stala nepremično, srepo je zrla v steno in bolesten izraz se je pojavil na njenem licu. Mirno je gledal sedaj tujega moža, sedaj se je ozrl na mamico, sedaj na Čujka. Kaj, če vzame bradati mož njegovega ljubljenca. Zakaj je mamica tako žalostna? Zbal se je vnovič; debele solze so se mu vlile po obrazu in zajokal je tako proseče, da je njegov jok pretresel tujega moža. Ovil se je okoli maminih nog in ihtel dalje tiho, vedno tišje in tišje.
Bradati mož je stopil k njemu in ga pogladil po glavi.
"Le nič se ne boj fantek!" je rekel in nato pravil mamici nekaj, česar pa Mirko ni razumel.
Tuji mož je odšel.
Komaj je odšel, je glasno zaihtela tudi mamica. Mirko jo je vprašujoče gledal, privil se je k njej in tudi on se je razjokal; ni vedel zakaj, vedel je samo, da se joče dobra mamica, nekaj hudega se je moralo zgoditi in zato je tudi on jokal.