Pojdi na vsebino

Jurij Souček

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jurij Souček
Portret
Rojstvo5. april 1929({{padleft:1929|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2]
Ljubljana
Smrt17. januar 2024({{padleft:2024|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[2][3] (94 let)
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
Poklicigralec, filmski režiser
Poznan poMiškolin
(1957) Ne čakaj na maj
(1973) Pipi in Melkijad
(1975) Maksipes Fik
(1975) Čebelica Maja
(1975) Palček Smuk
(1976) Jakec in čarobna lučka
(1981) 40 zelenih slonov
(1985) Palček David
(1986) Jajo in Pajo
(1987) Čisto pravi gusar
(1987) Buš Buš
(1990) Waitapu

Jurij Souček, slovenski dramski igralec, * 5. april 1929, Ljubljana, † 17. januar 2024.[4]

Delo

[uredi | uredi kodo]

Diplomiral je na trgovski akademiji in kasneje na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, oddelek za igro pri prof. Vidi Juvanovi, igralec in občasno tudi režiser, stalni član Drame ob sezoni 1953/54 do svoje upokojitve 1993.

Leta 1954 je spregovoril kot igralec v groteskni komediji Petra Ustinova Trobi kakor hočeš, v vlogi vohuna Calettija, kjer mu je v družbi vrhunskih igralcev Vladimirja Skrbinška, J. Cesarja, Mile Kačič in drugih uspelo usmeriti nase pozornost kritike in občinstva in uveljaviti svoj način igre, ki so ga kasneje imenovali »samostojnega« in »premišljenega«. Kmalu je, nezadovoljen s stereotipnim institucionalnim razporejanjem igralcev in z abonentskim principom, stopil v krog mladih upornih izobražencev, ki so se največ zbirali okrog revije Perspektive in Odra 57, pa ne samo tam, in zunaj matične hiše izoblikoval svoj igralski izraz.

Najbolj znan je kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi kjer je posodil glas likom kot sta Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, Maksipes Fik ter Miškolin. Kot so-režiser je leta 1981 sodeloval pri otroški animirani otroški seriji 40 zelenih slonov, kjer je prav tako posodil svoj glas.

Kot igralec se je preizkusil tudi na filmu, najbolj znana sta Ne čakaj na maj (1957) in Čisto pravi gusar (1987). Sodeloval pa je tudi pri televiziji, kjer je igral v seriji Waitapu (1990).

Leta 1961 je prejel Sterijevo nagrado v Novem Sadu, 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo, Ježkovo nagrado za življenjsko delo (2018) in priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov za življenjsko delo (2019) ter častno meščanstvo Ljubljane (2022).

Od leta 2004 do svoje smrti je bil poročen z operno pevko Mileno Moračo.[5]

Nekaj mesecev po njegovi smrti je izšla njegova (avto)biografija, naslovljena Glej ga, Součka![6]

Filmografija

[uredi | uredi kodo]

Film

[uredi | uredi kodo]
Leto Naslov
1955 Tri zgodbe
Trenutki odločitve
1958 Jedini izlaz
1959 Ne čakaj na maj
Tri četrtine sonca
1961 Družinski dnevnik
1974 Strah
1986 Heretik
1987 Čisto pravi gusar
1988 P. S. (Post scriptum)

Televizija

[uredi | uredi kodo]
Leto Naslov
- Pipi in Melkijad
Maksipes Fik
1958 Tovariš telefon
1961 L'Enclos / Ograda
1976 Botre
1980 Husinka buna
1981 40 zelenih slonov
1985 Sladko življenje
Pahljača mladosti
1990 Waitapu
1998 Socializacija bika?
2000 Z ljubeznijo
2001 Zlato srce
2006 Moj sin, seksualni manijak

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Discogs — 2000.
  2. ↑ 2,0 2,1 https://sloveniatimes.com/40150/legendary-actor-jurij-soucek-dies
  3. ↑ https://www.ljubljana.si/sl/aktualno/in-memoriam-jurij-soucek/
  4. ↑ »Umrl je legendarni Jurij Souček«. MMC RTV-SLO. 17. januar 2024. Pridobljeno 17. januarja 2024.
  5. ↑ Peter Bedjanič. »MILENA MORAČA (SOPRAN): OPERNE ARIJE (2008)«. RTV SLO. Pridobljeno 21. februarja 2017.[mrtva povezava]
  6. ↑ G, P. »Glej ga, Součka!: biografija velikega igralca, ki je verjel, da se pravega umetnika ne da ubiti«. rtvslo.si. Pridobljeno 24. junija 2024.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Jurij Souček.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jurij_Souček&oldid=6292488«