Sidonij Apolinarij

Sveti Sidonij Apolinarij
Rojstvo	ok. 430 Lugdunum, Narbonska Galija, Zahodno rimsko cesarstvo
Smrt	ok. 485 Clermont-Ferrand, Vizigotsko kraljestvo
Čaščenje	pravoslavna cerkev rimsko katoliška cerkev
God	21. avgust
Glavna dela	Carmina Epistles

Gaj Solij Modest Apolinarij Sidonij ali krajše Sidonij Apolinarij je bil pesnik, diplomat in škof, * okoli 430, Lugdunum, Narbonska Galija, † okoli 485, Clermont-Ferrand, Vizigotsko kraljestvo.

Rojen je bil v družini galsko-rimskih aristokratov, bil zet cesarja Avita in pod cesarjem Antemijem leta 468 imenovan za mestnega prefekta Rima. Leta 469 je bil imenovan za škofa Clermonta in od leta 473 do 475 vodil obrambo mesta pred kraljem Vizigotov Eurikom. Po padcu mesta je obdržal položaj škofa do svoje smrti okoli leta 485. Sidonija Apolinarija častijo kot svetnika v katoliški cerkvi in pravoslavnih cerkvah. Njegov praznik je 21. avgust.

Sidonij je bil po besedah Erica Goldberga "najpomembnejši pisec iz Galije iz 5. stoletja" in eden od štirih galsko-rimskih aristokratov iz 5. do 6. stoletja, katerih pisma so preživela v večjem številu. Drugi trije so Ruricij, škof v Limogesu (umrl 507), Alcim Ekdicij Avitus, škof v Viennu (umrl 518) in Magn Feliks Enodij iz Arlesa, škof Ticinuma (umrl 534). Vsi so bili tesno povezani v aristokratsko galsko-rimsko mrežo, ki je bila vir škofov katoliške Galije. Za njegovo pisanje je značilno izjemno veliko klasičnih in svetopisemskih aluzij.

Življenje

Sidonij je bil rojen v Lugdunu, današnjem Lyonu, v Lugdunski Galiji. Njegov oče Apolinarij je bil pod cesarjem Valentinijanom III. prefekt Galije, stari oče pa nekje pred letom 409 pretorijanski prefekt v Galiji.

Okoli leta 452 se je poročil s Papianilo, hčerko cesarja Avita, s katero je imel sina Apolinarija Clermontskega in najmanj dve hčerki. On sam v svojih pismih omenja hčerki Severino in Roscijo, tretjo, Alcimo, pa omenja šele veliko pozneje Gregor Tourski. Alcima bi lahko bilo tudi drugo ime ene od omenjenih hčera. Med slavnimi Sidonijevimi prijatelji sta bila rieški škof Faust in njegov teološki nasprotnik Klavdij Mamert. Njegovo življenje in druženje z uglednimi ljudmi tistega časa postavlja Sidonija v samo središče rimskega družbenega življenja v 5. stoletju.

Slika:Solidus of Emperor Majorian Obverse.jpg

Cesarji, katerim je Sidonij posvetil svoje panegirike: Avit, Majorijan in Antemij

Leta 457 je Majorijan strmoglavil Avita in zavzel Lugdunum. Novi cesar je zaradi Sidonijevega slovesa učenega človeka z njim ravnal z največjim spoštovanjem. V zameno je Sidonij sestavil panegirik v cesarjevo čast, tako kot ga je pred tem leta 456 napisal za Avita. Majorijan mu je kot znak hvaležnosti za panegirik podelil naslov komita in njegov kip postavil med kipe slavnih v Trajanovo knjižnico. Majorijan se ni dolgo obdržal na oblasti in Sidonij je leta 468 sestavil še tretji panegirik, tokrat naslovljen na cesarja Antemija. Cesar ga je zato povzdignil v patricija in senatorja. Leta 472 je bil imenovan za škofa v Clermontu (zdaj Clermont-Ferrand). Ko so Goti leta 474 zavzeli Clermont, so Sidonija zaprli, saj je aktivno sodeloval pri obrambi mesta. Kasneje ga je gotski kralj Eurik osvobodil in Sidonij je skrbel za svoje vernike do svoje smrti. Na tem položaju se je še posebej trudil zatreti širjenje arijanstva.

Delo

Opera (Zbrana dela, 1598)

Sidonij se je vneto posvetil literarnemu delu in si hitro pridobil tako velik ugled, da so ga že v mladih letih uvrščali med najbolj učene in zgovorne ljudi tistega časa. Ohranjeni so njegovi heksametrski panegiriki, naslovljeni na tri cesarje, v katerih se v veliki meri zgleduje po Staciju, Avzoniju in Klavdijanu. V njih so zabeleženi nekateri pomembni zgodovinski dogodki. Prvi panegirik, naslovljen na njegovega tasta, cesarja Avitusa ob njegovem pristopu na prestol, je bil napisan leta 465. Drugi, napisan leta 458, je bil naslovljen na cesarja Majorijana in kaže Sidonijevo sposobnost, da premaga svoja sovražna čustva do človeka, odgovornega za smrt njegovega tasta. Tretji, napisan leta 468 je bil naslovljen na cesarja Antemija.

Poleg panegirikov je v Sidonijevi pesniški zapuščini še 21 pesmi, v katerih so večinoma učene misli in mitološke teme. Napisane so v heksametru, elegičnem distihu in hendekasilabu. Med njimi sta dva epitalama, heksametrski opis mesta Bourg (Bourg-sur-mer) na Dronu blizu izliva te reke v Garono, hvalnica Narbonne v hendekazilih in številne druge proložnostne pesmi ter nekaj kratkih epigramov.

Ohranjenih je 147 Sidonijevih pisem, zbranih v deveti knjigi (Epistolarum libri IX). Naslovljena do na širok krog sorodnikov in prijateljev in vsebujejo najrazličnejše teme, tudi politične, literarne in vsakdanje, redko pa se dotikajo cerkvenih vprašanj. Pisma razodevajo vestnega retorika, ki uporablja zapleteno in temačno stilizacijo. Njegova pisma so neprecenljiv vir podatkov o mnogo vidikih življenja tistega obdobja. Kljub živahnemu slogu prikazujejo Sidonija kot srčnega človeka, nagnjenega k prijetnemu življenju. Sidonijevo delo odseva konflikt med tradicionalnimi starodavnimi vrednotami in novo realnostjo ter posledice, ki sta jih imela zaton Rima in prihod Germanov v galsko družbo.

Viri in dodatno branje

• Brown, Peter (2012). Through the Eye of a Needle: Wealth, the Fall of Rome, and the Making of Christianity in the West, 350-550 AD. Princeton University Press. ISBN 978-0-691-15290-5.
• Nora Chadwick, Poetry and Letters in Early Christian Gaul London: Bowes and Bowes, 1955.
• Egetenmeyr, Veronika; Wiesehöfer, Josef (2022). Die Konstruktion der "Anderen": Barbarenbilder in den Briefen des Sidonius Apollinaris. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag. ISBN 9783447119061.
• M. P. Hanaghan, Reading Sidonius' Epistles, Cambridge: Cambridge University Press, 2019.
• Harries, Jill (1994). Sidonius Apollinaris and the Fall of Rome, AD 407-485. Oxford: Clarendon Press. ISBN 978-0-19-814472-4.
• Jill Harries. Sidonius Apollinaris, vol. 2, str. 1379–1380.
• Kelly, Gavin (18. marec 2020). Edinburgh Companion to Sidonius Apollinaris (v angleščini). Edinburgh University Press. ISBN 978-1-4744-6170-2.
• Gavin Kelly and Joop van Waarden (eds), The Edinburgh Companion to Sidonius Apollinaris, Edinburgh: Edinburgh University Press, 2020.
• Sigrid Mratschek, "Identitätsstiftung aus der Vergangenheit: Zum Diskurs über die trajanische Bildungskultur im Kreis des Sidonius Apollinaris", in Therese Fuhrer (hg), Die christlich-philosophischen Diskurse der Spätantike: Texte, Personen, Institutionen: Akten der Tagung vom 22.-25. Februar 2006 am Zentrum für Antike und Moderne der Albert-Ludwigs-Universität Freiburg (Stuttgart, Franz Steiner Verlag, 2008) (Philosophie der Antike, 28),
• Mratschek, Sigrid (2020). »Sidonius' Social World / Creating Culture and Presenting the Self in Sidonius«. V Kelly, Gavin; van Waarden, Joop (ur.). The Edinburgh Companion to Sidonius Apollinaris. Edinburgh: Edinburgh University Press. str. 214–260.
• C.E. Stevens, Sidonius Apollinaris and his Age. Oxford: University Press, 1933.
• K.F. Stroheker. Der senatorische Adel im spätantiken Gallien. Tübingen, 1948.
• Waarden, Johannes Alexander van; Kelly, Gavin (2013). New approaches to Sidonius Apollinaris: Briefe Buch I. Leuven Paris Walpole: Peeters. ISBN 9789042929289.